Anka Vesel je imela pred več kot desetimi leti hudo prometno nesrečo, po kateri se je morala sprijazniti z življenjem na invalidskem vozičku.
Anka Vesel pravi, da je le ena od mnogih, ki jim je usoda namenila invalidski voziček. »Pred nesrečo sem bila zaposlena kot medicinska sestra v ambulanti za nujno medicinsko pomoč. In mogoče je prav moj poklic vzrok za lažje soočanje z invalidnostjo. Lahko pa bi bil tudi ovira. V neki točki okrevanja v prvih mesecih po poškodbah sem se pač sprijaznila z dejstvom, da nikoli več ne bom hodila in bom vse življenje na invalidskem vozičku,« je svojo pripoved začela naša sogovornica, ki si je pred več kot desetimi leti v prometni nesreči poškodovala hrbtenico.
Ni vedno lahko. Komu pa je?
Anka prizna, da ima zaradi poškodbe različne zdravstvene težave. Kot pravi, dejstvo, da ne more hoditi, niti ni največja težava. »Pogosto imam bolečine in krče, težave z inkontinenco, okužbe sečil, preležanine. S podobnimi težavami se soočajo vsi paraplegiki.« Zato je začela kolesariti; ročno kolo ji namreč pomaga premagovati krče in bolečine, pa tudi kakšno slabo misel prežene, prizna Anka, ki živi v bližini Kranja, z možem, hčerko in sinom. »Sproščam se tudi ob risanju in slikanju, v zadnjih letih pa sem se aktivno vključila v delo Društva paraplegikov Gorenjske. Tako sem prišla v stik s projektom Razširimo obzorja kulturnega.« Med projektom se je podrobno seznanila s predpisi, ki zajemajo fizično, komunikacijsko in spletno dostopnost, z dobrimi praksami ter različnimi možnostmi prilagoditev. »S pomočjo strokovnih mentorjev smo v praksi preverili skladnost predpisov z realnim stanjem, kar je zame neprecenljiva izkušnja. Seznanila sem se tudi s težavami drugih ranljivih skupin. Mislim, da je dobro, da osebe z različnimi oviranostmi sodelujejo pri oblikovanju javnega življenja, saj so njihove izkušnje neprecenljiv prispevek k izboljšanju dostopnosti do javnega življenja, je prepričana naša sogovornica in doda, da bo zadovoljna, če bo lahko pomagala zapolniti delček mozaika pri izboljšanju fizične, komunikacijske ali spletne dostopnosti.
Razširimo obzorja kulturnega
»Kar verjeti ne morem, kako hitro mineva čas. Se mi zdi, da sem ravnokar, s kepo v želodcu, prispela na razgovor za usposabljanje v projektu Razširimo obzorja kulturnega – invalidi in pripadniki tujih narodov: spodbujevalci razvoja kulture. Najprej smo se spoznali, različni in hkrati enaki. Vsem nam je skupno, da se ne počutimo dobro v prostorih, kjer nam različne ovire preprečujejo svobodo gibanja. Različni v različni potrebi po prilagoditvah,« opisuje prvo srečanje s sodelujočimi v projektu. V želji po novih znanjih in izkušnjah so vsi skupaj zavihali rokave, pravi Anka in doda, da so se učili in hkrati preverjali dostopnost do različnih kulturnih ustanov, kulturnih vsebin in njihovih spletnih strani. Sprva vsak s svojimi zadržki, nelagodnostjo in neizkušenostjo so rastli in se razvijali. »V štirih kulturnih ustanovah smo kot mentorji merili, opazovali, preverjali, hvalili in grajali, vsak s svojega področja. Istočasno pa sprejemali znanje in izkušnje sodelavcev, strokovnih mentorjev in predstavnikov sodelujočih ustanov.«
Strah pred neznanim?
Ena domača naloga pri projektu je bila samostojni ogled prireditve v kulturni ustanovi. In Anka je šla. S spremstvom. »Prvič nikoli ne grem nikamor sama. Modrost? Izkušnja? Strah pred neznanim? Gola previdnost? Po ogledu spletne strani in predhodnem telefonskem razgovoru se odpraviva v Cankarjev dom. Z jasnimi navodili o vhodu s Prešernove ceste. Na srečo je bilo parkirišče za invalide v sosednji ulici prazno, čeprav malo manjše zaradi snega. Pred vhodom v Park Sveta Evrope pa presenečenje: prehod zaradi nevarnosti padanja ledu z dreves prepovedan. Spremljevalca pošljem k sosednjemu vhodu, ki je zame zaradi stopnic nedostopen. Kakšno presenečenje, ko pride nazaj z informacijo, da je za invalidske vozičke dostopen le vhod, ki je zaradi žleda zaprt. Pa greva. Na srečo jo odneseva brez poškodb.«
Receptor je ostal brez besed
Anka opisuje svoj izkušnjo z besedami, da je bil vhod temačen, skozi vrata je iz notranjosti pronicalo le malo svetlobe. Poleg glavnega vhoda je stranski vhod, do katerega vodi nekaj stopnic. In ker je bila razstava, ki sta si jo s spremljevalcem prišla ogledat, ravno za tistimi vrati, sta morala premagati tistih nekaj stopnic. »Receptor je ostal brez besed. Midva pa sva si ogledala razstavo, preverila stranišče. Do dvigala nisva prišla, ker je bilo v temi nevidno, in jo skozi izhod na ploščad, ki je brez kakršnekoli ovire, mahnila na ogled naslednje ustanove.« V Cankarjevem domu je tako kot v drugih kulturnih ustanovah, ki so jih preverjali za osebe na invalidskih vozičkih, v primerjavi z drugimi ranljivimi skupinami in v mejah, ki jih dopušča varstvo kulturne dediščine, za osebe na invalidskih vozičnih veliko postorjenega in prilagojenega. »Vendar pa je brez prave komunikacije očitno vsaka prilagoditev zaman,« je svojo pripoved zaključila Anka.x
Vesna Pfeiffer