Kipi v nas hrepenenje je naslov antologije slepih in slabovidnih literatov in likovnikov, ki je ob koncu leta 2021 izšla pri Zvezi društev slepih in slabovidnih Slovenije, urednikovanje pa so prevzeli Živa Borak, Liu Zakrajšek in Dušan Brešar. Z Dušanom Brešarjem smo se pogovarjali o ustvarjalnosti slepih in slabovidnih literatov in likovnikov na Slovenskem in kaj pomeni izdaja antologije za naš kulturni prostor.
Kako ste prišli na idejo, da izdate antologijo slepih in slabovidnih literatov in likovnikov?
Obletnice so običajno povod za pregled dela. Tudi pri nas je bilo tako. V letu 2020 smo praznovali 100 let samoorganiziranja slepih in slabovidnih na Slovenskem. Ideja je prišla od predsednika ZDSSS Mateja Žnuderla, ki je velik podpornik kulture med slepimi in slabovidnimi. Navezal je stike z založbo Beletrina ter jih prosil za tehnično podporo. Vključen sem bil po službeni dolžnosti, ker skrbim za kulturno dejavnost med slepimi in slabovidnimi. Vendar sem nalogo ali dolžnost ponotranjil in sem tudi prosti čas namenil raziskovanju in zbiranju gradiva. Na željo Zveze je Beletrina dodala še zunanjega urednika in literarnega kritika.
S kakšnimi težavami ste se soočali pri izboru 75-ih ustvarjalcev in ustvarjalk?
Poklical sem vse živeče avtorje in jih prosil za dovoljenje. Problem je nastal, če je avtor že umrl. Potrebno je bilo najti svojce. Za večino sem jih našel in z veseljem so prispevali biografske podatke ali pa celo poslali dodatne pesmi. Nekateri pa celo knjigo. V antologijo sta vključeni tudi dve avtorici brez biografije, kar pomeni, da bom moral z raziskovanjem nadaljevati. Lisica v Malem Princu ugotavlja, da nič ni popolno. Takšno razočaranje sem doživel tudi sam. Trudil sem se, da bi zbral v antologijo vse kulturne ustvarjalce. Žal so trije avtorji odklonili sodelovanje, ki pa bodo dodani v knjigo, ki jo hranim zase.
Na kakšen način ste sodelovali z Živo Borak in Liu Zakrajšek, preostalima urednicama antologije?
Na založbi Beletrina so za urednico predlagala njihovo sodelavko, urednico in prevajalko Živo Borak, ki je že sodelovala pri več založniških koprodukcijah in posebnih izdajah in je z mano tudi koordinirala nastajanje te antologije. Kot tretjo urednico so na založbi predlagali Liu Zakrajšek, ki je literarna kritičarka, pesnica, pisateljica in prevajalka mlajše generacije, sicer pa študentka primerjalne književnosti in filozofije. Uredniški odbor je bil tako večgeneracijski.
Kakšna je pravzaprav zgodovina ustvarjanja slepih in slabovidnih na Slovenskem, ki ste jo razkrili s svojim odkrivanjem dostikrat pozabljenih in neznanih zbornikov, zbirk?
Slepi in slabovidni so nosilci kulturne zgodovine. Ne samo v Sloveniji in ne samo zdaj. Omenim naj Homerja, Miltona, Raya Charlesa, Stevieja Wonderja. In ker brez žensk ne gre, bom dodal še slabovidno Anne Mansfield Sullivan in Helen Keller.
Od slovenskih predstavnikov naj omenim trikratnega doktorja Evgena Bavčarja, svetovno pomembnega in znanega konceptualnega umetnika. Pa dr. Boža Ogorevca, ki je vrhunski znanstvenik in vrhunski violinist.
Tudi življenje slepih in slabovidnih je polno idej, čustev, hrepenenja, bolečine in veselja. Od tod tudi naslov. Slepi in slabovidni so slikarji, pesniki, pisatelji, glasbeniki, igralci, pevci, fotografi. Svoja dela predstavljajo po Sloveniji in svetu.
Ali se poetika posameznih ustvarjalcev ujema s slovensko literarno zgodovino ali so slepi in slabovidni literati ustvarjali mimo tokov slovenskega pesništva in prozaistike? Kako bi recimo zaobjeli lok od najstarejše pesnice do najmlajših avtorjev?
Umetnost je produkt časa in prostora. Tudi slepi so vpeti v vanj in njihov način razmišljanje je podoben sodobnikom. Žal so informacije, ki jih dobivajo, omejene z dostopnostjo. To se pravi, da dobivajo samo tiste dražljaje iz okolja, ki so prilagojeni njim. Takšna je tudi poetika. Pri večini so dela tradicionalna, lirično izpovedna. So pa tudi moderna in aktualna. Pišejo sonete in tudi haikuje. Objavljajo ali so objavljali različnih slovenskih revijah, kot so denimo Problemi, Sodobnost, Mentor, Dialogi in tudi Nova revija.
Mnogi od avtorjev so objavljali tudi pod psevdonimi … Kako ste razvozlali takšne zagonetke?
Brskal in iskal sem informacije v vseh mogočih arhivih. In kar naprej pošiljal Živi Borak maile, ki so se začenjali takole: »Dajmo notri še tega pesnika/pesnico. Ta je zadnji/zadnja.« Denimo kar nekaj mesecev sem raziskoval Radovana Miklavčiča – Hujskega. »Brata Rada se bodo bralci Klasja nemara spomnili, ker je pred leti v našem časniku objavljal pesmi kot slepi pesnik Radovan Hujski«, je pisalo v članku časopisa Klasje občine Ivančna Gorica junija 2010. Poklical sem na uredništvo Klasja, Domoznanstva oddelka v knjižnicah Ivančni Gorici in Grosuplju. Na MDSS Ljubljana so iskali po starih kartotekah, a ker gre za psevdonim niso nič našli. Pomagala sta mi zakonca Marija in Drago Samec, ki se tudi ukvarjata z domoznanstvom Ivančne Gorice. Poslala sta mi članek/nekrolog, ki ga je v Klasju leta 2002 objavil Leopold Sever: ... »V rubriki Ljudje iz začetka preteklega stoletja pa je pred petimi leti izšel njegov življenjepis...« Vendar v Klasju leta 1997 in 1998 ni bilo življenjepisa. Vse zbrane pesmi in nekrolog sem poslal Živi Borak in čez nekaj dni sem dobil odgovor: »Zdravo! Našla sem tisti zapis o Hujskem, in sicer v letniku Klasja 1996 na tej povezavi na strani 18. Bom uporabila to.« Tako zanimiva so bila včasih poizvedovanja.
Pri zbiranju gradiva ste zagotovo naleteli na številne zanimive življenjske zgodbe. Lahko z nami podelite kakšno od njih?
Ja, teh zgodb je veliko. Za to bi potrebovala poseben pogovor. Vse te zgodbe sem si zabeležil in jih objavljam v časopisih ZDSSS. Da jih omenim le nekaj: Rezka Jan je bila Sneguljčica med sedmimi palčki, ki jih je rodila v desetih letih. Vse življenje je imela rada knjige, ki jih je kupovala, dokler ni oslepela. Otroci so zapisovali njene pesmi. Redno jih je za Veliko noč in Božič pošiljala v knjižnico slepih, kjer si je do smrti izposojala knjige. Tudi Veronika Žižek je rada brala, dokler ni zaradi črnih koz oslepela. Ko je prišla do spoznanja, da slepi nimajo primernih pesmi iz življenja slepih za proslave, jih je začela pisati. In ker so nekatere uglasbene, kar kličejo po kakšnem koncertu. Radovan Hujski pa je ponoči obdeloval njivo. Ko so drugi odhajali zjutraj v službe, se je on vračal domov.
Obenem ste literatom in literatkam dodali še likovne ustvarjalce. Dela, ki so v tem zborniku, so zbrana na razstavi Onstran svetlobe, ki od začetka novembra 2020 potuje po slovenskih knjižnicah in galerijah. Kako ste zaokrožili likovno in literarno plat antologije, na kakšen način ste sestavili antologijo kot zaokroženo celoto?
Od vsega začetka mi je bilo jasno, da bodo dodana tudi dela slikarjev in fotografov. Saj so slepi in slabovidni slikarji: na smetišče zgodovine so potisnili temne kote pletarskih delavnic. Prišli so na plano, na sonce ter nam na platnih skozi svoje oči pričarali našo realnost.
Kaj pravzaprav pomeni izdaja tovrstne antologije za naš kulturni prostor?
Na to vprašanje bi moral odgovoriti kakšen literarni kritik. Osebno menim, da je ta knjiga začimba, ki paše k močnim in slastnim grižljajem. Antologija nosi pomembno sporočilo, dokaz, da so slepi in slabovidni izvrstni slikarji, pesniki, pisatelji. In da tudi slepi in slabovidni ustvarjajo vizualne umetniške zvrsti. In da se lahko kosajo z videčimi. Prepričan sem, da bo antologija naredila premik v razmišljanju videčih bralcev.
Obstajajo morda kakšne iniciative za večjezične evropske projekte, ki bi združili ustvarjalnost slepih in slabovidnih na evropskem nivoju?
Ideja o večjezičnem evropskem projektu mi je všeč in jo bom prenesel naprej. Naj povem, da sem vzel za osnovo zbornike Biseri Savinje, ki jih izdaja Združenje prijateljev slepih. Zbornik izhaja od oktobra 2004. Je prva takšna revija na območju bivše Jugoslavije in v njem objavljajo tudi avtorji s tega področja.
Koliko ustvarjalcev je zajetih v antologiji in kakšne kriterije ste upoštevali pri izboru? Je igrala vlogo tudi umetniška vrednost izdelka?
V antologijo je vključenih 75 literarnih in likovnih avtorjev. Nekateri med njimi so vključeni tako z literarnimi kot tudi z likovnimi prispevki. Kakor sva razmišljala s sourednico Živo Borak, so bili pri izboru literarnih prispevkov upoštevani različni kriteriji; eden od teh je gotovo bil "pogled" slepih in slabovidnih na svet in življenje ter slepoto, odnose med ljudmi, kako "vidijo" stvari, kar se je zlasti v poeziji na primer občutilo s specifičnimi oziroma drugačnim metaforami; pri kratkih zgodbah pa na primer s hudomušnostjo, da se znajo tudi ponorčevati iz lastne slepote. Nekateri prispevki predstavljajo tudi sam proces izgube vida. Ni pa bil "slepi" pogled glavni kriterij. Pri nekaterih prispevkih je pretehtala umetniška vrednost, pri drugih "pogled", pri tretjih vsebina, ki se je tako ali drugače dotaknila urednikov. Pri nekaterih avtorjih pa zaradi pomanjkanja objav oziroma gradiva izbire sploh ni bilo, tako so na primer nekateri vključeni z enim samim (predhodno objavljenim) prispevkom.
Ali obstajajo ideje za dopolnitev zbornika? Morda o mlajših ustvarjalcih in ustvarjalkah?
Upam na dopolnitev, saj je najmlajša ustvarjalka v antologiji rojena 1987. In prepričan sem, da tudi mlajši ustvarjajo. Razlog, da jih ne poznamo, je verjetno ta, da se ne vključujejo v delo zveze in medobčinskih društev. Integracija, ki se je začela po letu 2000, je naredila svoje. To je razlog, da smo v antologiji ostali brez milenijcev, zaradi česar bi bila potrebna dodatna raziskava.
Kakšne so ideje za prihodnost?
V letošnjem letu načrtujemo predstavitev zbornika po celi Sloveniji. Prva takšna predstavitev je bila že 13. januarja letos v Muzeju Novejše Zgodovine v Celju.