Film je opremljen z zvočnim opisom za slepe in slabovidne.
Komedija. Babica je na moč mladostna gospa, ki noče živeti v domu za ostarele. Kot štoparka se pridruži mlademu nepridipravu – saksofonistu, ki s starim razmajanim mercedesom z verjetno ukradenimi registrskimi tablicami vozi nekam proti jugu, na morje. Pridruži se jima čedno dekle, ki skoraj usodno vpliva na neodgovornega mladeniča. Odnosi se vse bolj zapletajo, toda ko babica v igralnici priigra kup denarja, bodo napetosti kmalu zglajene in pot na jug bo še bolj na široko odprta ter polna dogodivščin.
Glavno in naslovno vlogo je odlično odigrala že pokojna Majolka Šuklje. V vlogi mladega glasbenika boste videli Bojana Emeršiča, čedno dekle pa je Nataša Matjašec. V filmu se pojavijo tudi drugi znani slovenski igralci: Gojmir Lešnjak - Gojc, Andrej Rozman - Roza, Alojz Svete in Marko Derganc.
Scenarij za film je napisal Vinci Vogue Anžlovar, ki je film tudi režiral. Ob petindvajsetletnici prvega predvajanja in ob prvem predvajanju z zvočnim opisom za slepe in slabovidne nam je odgovoril na nekaj vprašanj. Za dober film je najprej potreben dober scenarij. Kako je nastalo besedilo za Babico gre na jug?
Imel sem zgodbo in prosil sem kar nekaj scenaristov, da mi po njej napišejo scenarij. Nikomur se zgodba o babici, ki pobegne iz doma za ostarele, ni zdela nič posebnega. Spominjam se, da je prišel japonski razpis, in odločil sem se, da scenarij napišem sam. Profesor in režiser Karpo Godina mi je za srečo kupil steklenico tekile. Doma sem se zaprl med štiri stene in v štirih dneh napisal scenarij. In seveda spil steklenico tekile, zato je v filmu pesem Tequila.
Sredstva za film ste pridobili z zmago na mednarodnem razpisu japonske družbe Tokuma Japan Corporation. Toda zaradi procesa osamosvajanja se je financiranje nekoliko zapletlo?
Res je. Sredstev za film Japonci niso hoteli nakazati v Slovenijo. Zato sem po denar v gotovini moral hoditi v Avstrijo. Verjetno je v banki v Avstriji precej nenavadno videti, kako nekdo pride po 100.000 dolarjev in si jih natrpa v žepe, kot sva to storila z direktorjem fotografije Petrom Bratušo.
Časi so bili torej precej viharni za ustvarjanje filma. Kako pa je potekalo samo snemanje?
Film je nastajal pred in med osamosvojitvijo ter po njej, in s tem je bilo povezano kar nekaj neljubih, pa tudi komičnih zapletov. Eden od njih je bilo snemanje srečanja Babice z Davidom na avtocesti. Jugoslovanska vojska – kolona tovornjakov, tankov in težkih oklepnikov – se je umikala mimo lokacije snemanja in konvoj so preletavala vojaška letala. Zvoka preprosto ni bilo mogoče posneti, zato smo morali celotno sceno nadsinhronizirati.
Tudi sodelovanje z Mio Žnidaršič ima za seboj zanimivo zgodbo?
Ahhh. Mia. Delala je kot natakarica v nekem lokalu in pela džez. Naročil sem viski, in ko mi ga je prinesla, ji je v kozarec zdrknila solzica ali dve, saj je bila takrat nesrečna. Ko sem slišal njen glas, sem se v hipu odločil, da bo prav ona pela v mojem filmu.
Glavno vlogo je odigrala žal že pokojna Majolka Šuklje. Zdi se, da ji je bila vloga pisana na kožo. Ste že med pisanjem scenarija imeli za babico v mislih prav njo?
Majolko sem videl igrati v predstavi Šeherezada v Mladinskem gledališču v režiji pokojnega Tomaža Pandurja. Tako zelo me je fascinirala s svojo igro in vitalnostjo, da sem pozneje res napisal scenarij prav zanjo.
Babica gre na jug je eden najbolj gledanih slovenskih filmov. Morda veste, koliko gledalcev si ga je ogledalo v kinu?
V kinu ga je videlo nekaj čez 65.000 gledalcev. Seveda takrat ni bilo multipleksov in se je distribucija s tremi kopijami vlekla čez pet mesecev. Z gotovostjo pa lahko trdim, da so redkejši tisti Slovenci, ki filma niso videli, kot oni drugi.
Če bi ta film snemali danes, bi bil zelo drugačen?
Vsekakor imam zdaj veliko več znanja – a Majolke pač nihče ne bi mogel nadomestiti.
Kaj se je v slovenski filmografiji spremenilo v teh 25 letih?
Spremenilo se je zgolj to, da je za filme še manj denarja kot prej. So ga pač pokradli naši vrli politiki in banke.
Kateri film oziroma katero zgodbo bi si želeli posneti?
Krst pri Savici, Celjski grofje, Bobri.
V soboto, 24. decembra, 25 let in teden dni po prvem predvajanju, bo film Babica gre na jug na TV Slovenija predvajan z zvočnim opisom za slepe in slabovidne gledalce. S kakšnimi občutki vas to navdaja?
Kot vizualni ustvarjalec – sem namreč tudi slikar – si preprosto ne predstavljam, kako hudo je to, če ne moreš videti. Zame bi se s takšno okvaro podrl svet. Občudujem ljudi, ki se spopadajo z življenjem in dnevi in tem lepim svetom, ki ga žal ne morejo videti.
Kaj menite o tej tehniki prilagajanja filmske umetnosti za ljudi s težavami z vidom?
Poznam fanta, ki je slep, a je »videl« že vse moje filme. Verjamem, da se vizualizaciji da približati, a težko verjamem, da jo je mogoče z opisom doseči. Vid ni samo gledati – zame je vid čustvo.
Vabljeni k ogledu odlične slovenske komedije Babica gre na jug z zvočnim opisom za slepe in slabovidne v soboto, 24. decembra, ob 14. uri na TV SLO 2. x
Veronika Rot
