Na fotografiji je zložljiva bela palica z različnimi nastavki. Foto: Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije
Na fotografiji je zložljiva bela palica z različnimi nastavki. Foto: Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije

Bela palica je pripomoček, ki simbolizira osebno neodvisnost slepe ali slabovidne osebe in je hkrati opozorilo drugim, da njen uporabnik ne vidi in ima zato posebne potrebe in pravice.

Ljudje s hujšimi in hudimi okvarami vida se morajo orientacije in premikanja po prostoru naučiti na svoj način. Prvi pripomoček, s katerim so si gibanje olajšali že v davnih časih, je bila gotovo palica. Zgodovina bele palice pa sega v čas po 1. svetovni vojni. Izumil jo je angleški glasbenik in fotograf James Biggs iz Bristola, ki je leta 1921 oslepel zaradi nesreče. Zunaj svojega doma se je običajno gibal s črno oziroma temno rjavo palico, a zaradi svojih fotografskih izkušenj, bil je namreč fotograf davno pred časom digitalne fotografije, je vedel, da so v temi najbolj opazne svetle stvari. Zato je svojo palico pobarval belo, da bi druge udeležence v prometu opozoril na svojo navzočnost. Nekaj let pozneje, leta 1931, je Guilly d'Herbemont v Franciji organiziral državno gibanje za uvedbo bele palice za slepe ljudi (The white cane, 2006). V Združenih državah pripisujejo uvedbo bele palice Georgeu A. Bonhamu iz kluba Lions Club International. Leta 1930 naj bi opazoval slepega človeka, ki je prečkal ulico s črno palico, voznikom zaradi temnega cestišča komajda vidno. V klubu Lions so se zato odločili, da mu prebarvajo palico v belo.

Širjenje uporabe bele palice

Preprosta bela palica se je izkazala za izredno učinkovit pripomoček v prometu. Leta 1976 je bela palica z oranžnimi črtami postala standardna palica za slepe oziroma slabovidne, ki so obenem tudi gluhi ali močno naglušni. V nekaterih državah se uporabljajo tudi palice drugih barv, na primer v Franciji ljudje z močno slabovidnostjo uporabljajo rumene, v Argentini pa zelene. Uporabo bele palice so izpopolnili v ZDA pri delu s slepimi veterani iz 2. svetovne vojne. Uveljavili so metodo, po kateri se belo palico uporablja kot podaljšek roke za zaznavanje predmetov in ovir, ki se nahajajo pod višino pasu (White cane law, 2006). Sodobni razvoj tehnologije je omogočil izboljšave tega preprostega pripomočka. Razvili so ultrazvočne palice. Te imajo vgrajene posebne elektronske naprave, ki omogočajo zaznavanje predmetov tudi v višini prsi in glave. Slepi ali slabovidni osebi v Sloveniji pripada pravica do bele palice enkrat letno, do ultrazvočne palice pa vsake tri leta, kar ne zadošča dejanskim potrebam. Danes se belo palico navadno uporablja v kombinaciji s sodobnimi informacijskimi komunikacijskimi tehnologijami, na primer z GPS-om, kar še poveča samostojnost slepih in slabovidnih v prometu.

Predpisi o uporabi bele palice v prometu

Prvi posebni predpis o beli palici so sprejeli decembra 1930 v Teoriji, Illinois (ZDA), in ta nudi slepim pešcem z belo palico zaščito in prednost v cestnem prometu. Leta 1931 pa je Lions Club International uvedel program za širjenje splošne uporabe bele palice med slepimi ter program ozaveščanja problema slepote in nujnosti dopolnitve predpisov s področja prometne varnosti. (Information From Answers, 2006). Leta 1964 je ameriški predsednik Lyndon B. Johnson 15. oktober razglasil za dan varnosti z belo palico. Leta 1970 pa je mednarodna zveza slepih isti datum razglasila za mednarodni dan bele palice. Bela palica se je postopno uveljavila po velikem delu sveta in vse več držav je za uporabo bele palice pri hoji slepih in slabovidnih oseb sprejelo ustrezne predpise. V nekaterih državah ZDA so uporabo bele palice za videče osebe celo z zakonom prepovedali!

Slovenski Zakon o varnosti cestnega prometa iz leta 2008 določa, da so v primeru, ko so udeleženci cestnega prometa otroci, starejši ljudje, slepi, invalidi in druge osebe, ki niso v celoti sposobne za samostojno udeležbo v cestnem prometu, drugi udeleženci dolžni nanje posebno paziti in jim tudi pomagati. Zakon pa zavezuje tudi slepo ali slabovidno osebo, da stori vse, kar je v njeni moči, da ne ogroža sebe ali drugih udeležencev v cestnem prometu. To pomeni, da mora slepa oziroma slabovidna oseba pri udeležbi v cestnem prometu znati uporabljati belo palico, imeti spremljevalca ali pa psa vodnika, posebej izurjenega za to nalogo.

Bela palica – pomoč in opozorilo

Bela palica je po vsem svetu priznana kot simbol slepote. Obenem je tudi zelo pomemben pripomoček, ki slepi ali slabovidni osebi zagotavlja varno hojo, saj z njeno uporabo prepoznavajo ključne predmete v okolju, ovire, strukturo tal, vzpetine itd. Za ljudi, ki jih srečuje, pa je palica najočitnejši znak, da je njen lastnik slep ali slaboviden in ima zato posebne potrebe in pravice. Kljub temu pa je potrebno opozoriti na še en socialni vidik uporabe bele palice. Za marsikaterega slepega ali slabovidnega bela palica pomeni stigmatizacijo in občutek vzbujanja pomilovanja v okolici. Zato bi bilo ob prazniku bele palice treba spregovoriti tudi o tem, kakšna čustva zbuja v uporabnikih in v okolici. Kot pravi Marino Kačič: »Bela palica bo dosegla svojo polno uporabnost takrat, ko se bo okolje toliko ozavestilo, da se bo prilagodilo tudi slepim in slabovidnim osebam in bodo hkrati uporabniki bele palice socialno odgovorno vključeni v družbo v smislu aktivnosti, dela in ne le zahtev.« (RIKOSS, letnik 5. št. 3, 2006) Šele takrat bo bela palica res zgolj pripomoček, in ne tudi etiketa za drugačnost in invalidnost.

Veronika Rot

Na fotografiji je peška, ki pri hoji po pločniku ob travniku uporablja belo palico. Foto: Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije
Na fotografiji je peška, ki pri hoji po pločniku ob travniku uporablja belo palico. Foto: Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije