Ljudi po vsem svetu je pred začetkom paraolimpijskih iger v Riu ganila zgodba 37-letne belgijske paraolimpijke Marieke Vervoort, ki naj bi belgijskim medijem povedala, da si želi v Riu osvojiti kolajno, nato pa se posloviti od bližnjih in oditi na evtanazijo. Kolajno je osvojila, na novinarski konferenci pa je zanikala, da želi umreti.
Marieke Vervoort je v Riu v atletskem tekmovanju na vozičkih na 400 metrov osvojila srebrno kolajno, na novinarski konferenci pa vzbudila veliko pozornost. Povedala je, da namerava, čeprav včasih težko prenaša bolečine, še naprej živeti. Zatrdila je tudi, da je bilo poročanje belgijskih medijev velika napaka, saj evtanazije, ki je v Belgiji dovoljena, vsaj za zdaj še ne bo uporabila. »Rekla sem samo, da sem začela razmišljati o evtanaziji, da sem leta 2008 dobila dovoljenje za njo. Nato pa so mediji zgodbo napihnili, trdili so, da jo bom uporabila po igrah. A jaz še vedno uživam v vsakem trenutku svoje športne kariere, zato za njo še ni čas. Mogoče, ko bo težkih trenutkov več kot lepih,« je dejala Vermootova.
Rio – poslednja želja?
Spomnimo. 37-letna belgijska ročna kolesarka, ki je pred štirimi leti na igrah v Londonuosvojila zlato in srebrno medaljo, v Riu pa je v atletskem tekmovanju na vozičkih na 400 metrov osvojila srebro, je pri petnajstih letih zbolela za neozdravljivo degenerativno boleznijo, zaradi katere ima paralizirane noge in hude bolečine, ki ji ne prizanesejo ne podnevi ne ponoči. »Bolečine so res hude, zaradi njih izgubljam zavest, a jih trenutno še lahko trpim, predvsem zaradi številnih lepih trenutkov,« je povedala Vermootova. »Ko sedem na tekmovalni voziček, kar naenkrat vse izgine. Preženem črne misli, spoprimem se s strahom, žalostjo, trpljenjem in frustracijami. To je edini način, da lahko osvajam medalje,« je pojasnila športnim novinarjem France 2, ki so jo spremljali med pripravami za Rio. »Rio je moja poslednja želja. Trdo treniram, pa čeprav se moram noč in dan boriti z boleznijo, vendar upam, da bom svojo športno kariero lahko končala na stopničkah. Potem bomo videli, kaj bo prineslo življenje.«
Na pogreb s šampanjcem
Belgijka sicer govori o svoji smrti sproščeno in brez strahu: »Razmišljam o evtanaziji. Zakaj pa ne? Saj semkljub bolezni lahko doživela marsikaj. Stvari, o katerih mnogi lahko le sanjajo.« V Belgiji evtanazija ni prepovedana, za njeno uresničitev so potrebna tri pisna mnenja zdravnikov, Vermootova pa naj bi vse potrebne dokumente že pridobila. Ima tudi že jasno predstavo, kakšen naj bi bil njen pogreb: »Na svojem pogrebu ne želim duhovnikov, kave in sladic. Želim, da ima vsak v roki kupo šampanjca in nazdravi ob misli name.« Spregovorila je tudi o tem, kje naj bi raztresli njen pepel. Izbrala je otok Lanzarote, četrti največji otok Kanarskega otočja, ki mu pravijo tudi ognjeni otok, saj sta ga zaznamovala dva vulkanska izbruha. Vermootova pravi, da jo pokrajina na tem otoku pomirja. A pred večnim počitkom jo čaka še veliko doživetij, saj za smrt, kot pravi, še ni prišel pravi čas. x
V. P./STA