AmirAlibabić je novi predsednik Društva študentov invalidov Slovenije. 23-letni Litijan, študent 4. letnika politologije na Fakultetiza družbene vede Univerze v Ljubljani, je tudi vrhunski plesalec v latinskoameriških in standardnih plesih na vozičku ter eden od ambasadorjev slovenskega parašporta.
Predkratkim ste postali predsednik Društva študentov invalidov Slovenije. Kaj ste si naložili za prvo nalogo?
Moja prva naloga je seveda bila, da se predstavim članom in pogovorim z nekdanjim predsednikom o vseh dejavnostih, ki še trajajo, ter zagotovim, da se bojo izvedle do konca. Cilji, ki sem si jih zadal, so najbolj povezani z mednarodno prepoznavnostjo društva in vključevanjem čim večjega števila članov v naše aktivnosti. Želim si, da bi društvo nadaljevalo mednarodne projekte in da bi se še okrepila povezanost med člani. Ne nazadnje pa si želim tudi vse člane še dodatno spodbuditi k obštudijskim dejavnostim, predvsem k ukvarjanju s športom.
Na FDV-ju končujete študij politologije – zakaj prav politologija? Kaj je vplivalo na izbor študija? In kje se vidite po študiju?
To vprašanje mi ljudje vedno znova postavljajo. Zakaj politologija? Zato ker sem to jaz. Od nekdaj sem bil navdušen nad sociologijo in zgodovino, politologija pa mi dopušča, da ti dve področji združim in še nadgradim s politično smerjo. Name so pritiskali, naj se odločim za študij računalništva, ampak to preprosto ne bi bil jaz. Po študiju se vidim v politični sferi. Predvsem si želim delati v Državnem zboru RS, kjer sem tudi dva tedna opravljal prakso pri poslanski skupini SMC.
Kako dostopen oziroma nedostopen je študij za študente invalide? V mislih imam dostopnost tako za gibalno ovirane študente kot za gluhe in naglušne ter slepe in slabovidne.
Lahko rečem, da je študij za invalidne študente kar dostopen. Stanje se iz leta v leto izboljšuje, kar je najpomembnejše. Za zdaj so najbolje prilagojene fakultete, ki so bile zgrajene v zadnjih dvajsetih letih. Največ prilagoditev je za gibalno ovirane študente, pri prilagajanju za gluhe, naglušne in slepe ter slabovidne pa nas čaka še kar veliko dela.
Kaj pa študijske izmenjave? Verjetno se študenti invalidi ne odločijo prav pogosto za tako obliko študija. Vi ste se. Lani ste pet mesecev preživeli na študentski izmenjavi na Severnem Irskem. Kakšne izkušnje vam je prinesla izmenjava?
Študijske izmenjave študentov invalidov so zelo posebna in občutljiva tema. Da oseba z oviranostjo odide na študijsko izmenjavo, je potrebno veliko dela in truda. Sam sem imel veliko pomislekov že pred prijavo na izmenjavo in med samim procesom. Danes, ko pogledam nazaj, ne obžalujem ničesar. Na izmenjavi pridobiš izkušnje, ki jih v življenju nikoli ne pozabiš. Predvsem razširiš mrežo poznanstev in prijateljev. Občutek, da si nekje v tujini in da lahko skrbiš sam zase, je sijajen. Vse invalidne študente pozivam, naj jih ne bo strah in naj odidejo na izmenjavo, če si to želijo. Če bodo želeli dodatne informacije, se lahko obrnejo na naše društvo in name.
Kaj bi svetovali študentom invalidom, ki si želijo take izkušnje, a omahujejo?
Bodite trdni, bodite vztrajni, imejte cilj vedno pred očmi in ne pustite nikomur, da vas na tej poti zaustavi.
V tujini vas je spremljal tudi osebni asistent. Kolikšen finančni zalogaj je bil to za vas?
Osebni asistent je pomenil zelo velik finančni zalogaj. Šlo je za obdobje petih mesecev in tudi življenje na Severnem Irskem je drago. Stroški za asistenta so bili 15 tisoč evrov, dobil pa sem jih od Evropske unije, ki zelo spodbuja študentske izmenjave študentov invalidov.
Pomoč Evropske unije invalidom je zelo konkretna, menda pa so mladi invalidi o vseh teh možnostih premalo informirani. Boste poskrbeli za boljše informiranje, zdaj ko ste na čelu društva?
Seveda. V prostorih našega društva na Kardeljevi ploščadi 5 bomo 23. aprila pripravili predstavitev izmenjave Erasmus+. Tematiko s poudarkom na svojih izkušnjah bom predstavil sam.
Kdo bi po vašem mnenju moral poskrbeti za boljšo vključenost invalidov v družbo?
Pri vsaki zgodbi imamo dve plati, in tudi tukaj je tako. Na eni strani imamo državo in invalidska društva, ki morajo invalidom omogočiti enakovredno udejstvovanje z vrstniki v vsakdanjem življenju, na drugi strani pa morajo biti tudi invalidne osebe samoiniciativne in zainteresirane za aktivno udejstvovanje v družbi.
Nadaljujva pogovor s plesom, ki je vaša velika strast. Pred kratkim sta s Kajo Cizelj postala državna podprvaka v latinskoameriških plesih v kategoriji combi 1. Kako bi opisali ples na vozičku, predvsem v paru?
Ples na vozičku je zares moja strast. Omogoča mi sprostitev, hkrati pa spodbuja mojo borbenost. Ples je boj, tako s samim seboj kot z drugimi plesalci, ki so tvoji tekmeci. S soplesalko sva odplesala najino prvo tekmo na višji ravni. Po pravici povedano mi je bilo malo čudno, saj sem navajen solo kategorije, vendar je ples v paru čisto nekaj posebnega in ima svoj čar. S plesom sem zadovoljen. Trenutno se s soplesalko Kajo Cizelj pripravljava na tekmo, ki bo med 19. in 22. aprilom na Nizozemskem v mestu Cuijk. Nastopila bova v kategoriji combi class 1 standard, combi class 1 latin in combi class 1 freestyle. Odplesala bova najbolje, kar znava, in Sloveniji skušala priplesati stopničke.
Kaj vas je odpeljalo na plesne steze?
Od nekdaj sem imel rad glasbo in ples. Nikoli pa nisem imel možnosti, da se preizkusim v tem, vse dokler nisem pred štirimi leti prišel študirat v Ljubljano in se včlanil v Društvo študentov invalidov Slovenije. Imeli smo plesne delavnice, na katerih sem spoznal sedanjega trenerja Andreja Novotnyja in plesni klub Zebra. Ko sem šel na njihov naslednji trening, sem ugotovil, da je to moj šport, in se s tem začel aktivno ukvarjati. Treningom, tako plesnim kot fizičnim, posvetim na teden povprečno pet ur, kadar pa mi čas dopušča, predvsem pa na vrhuncu sezone, treniram tudi po osem ur na teden. Sam plešem na električnem vozičku, kar je prava redkost med plesalci na najvišji ravni. V plesu imam velike cilje, vsako leto želim biti še boljši. Želim premikati meje, ki jih tako rekoč ni, saj so samo v naši glavi. Ena najpomembnejših stvari, ki mi jih daje ples, je to, da sem vedno v dobri fizični pripravljenosti, ki mi lajša vsakdan.
S plesom ste dosegli odlične rezultate tudi v svetovnem merilu. Leta 2017 ste v belgijskem mestu Malle na svetovnem prvenstvu v parašportnem plesu v kategoriji Men's Single Freestyle Class 1, pri katerem plesalci plešejo sami, brez partnerja, osvojili drugo mesto.
Tam sem dosegel vrhunec svoje plesalske poti, vendar se pri tem ne bom ustavil. Hočem še več in tudi vem, da sem sposoben za to. Tako sam kot s soplesalko Kajo bova napadala najvišjo stopničko.
Uspeh v Belgiji je bil nekaj posebnega tudi zato, ker ste plesali z električnim vozičkom, preostali tekmovalci pa uporabljajo športne vozičke. V čem je razlika in s kakšnim vozičkom zdaj plešete?
Največja razlika je v tem, da se na električnem vozičku gibanje telesa ne izrazi toliko, saj mora imeti plesalec roko vedno na ročici, s katero se premika, sicer ostane na mestu. Drugi pa se poženejo in lahko ob premikanju vozička prosto uporabljajo roke. Plešem na električnem vozičku in bom še naprej plesal na njem. Začel bom tudi zbirati donacije za nakup novega električnega vozička, saj je moj star že pet let in je potrebna zamenjava.
Pred dvema letoma ste rekli, da si želite nastopiti na olimpijskih igrah leta 2024. Se bo želja uresničila?
Želja se žal ne bo uresničila, saj mednarodni paraolimpijski komite ni uvrstil paraplesa na paraolimpijske igre 2024, vendar verjamem, da bo prišel čas, ko bo paraples prišel na paraolimpijske igre. In verjemite, jaz bom tam. x
Vesna Pfeiffer
