VTrubarjevi hiši literaturev Ljubljani bodo nocoj odprli razstavoGašperja Remsaz naslovomFotografske podobe iz življenja gluhih in naglušnih v Ljubljani. Razstava je nastala v okviru študentskega usposabljanja v Muzeju novejše zgodovine Slovenije v sklopu projektaDostopnost do kulturne dediščine ranljivim skupinam, ki ga vodi Slovenski etnografski muzej. Na prireditvi bo tudi tolmač za slovenski znakovni jezik.
»Razstavo sem pripravil zato, da pokažem, kakšni so bili življenje, šola, poklici, šport in prosti čas gluhih v 20. stoletju. Poleti sem delal v Muzeju novejše zgodovine Slovenije v okviru projekta Dostopnost do kulturne dediščine ranljivim skupinam. V muzeju sem skeniral staro gradivo o gluhih, nato na društvih za gluhe in naglušne v Ljubljani intervjuval gluhe, da sem dobil informacije o fotografijah. Nabralo se je ogromno gradiva, fotografije pa sem izbral v sodelovanju s strokovnimi sodelavkami projekta in zunanjo sodelavko Petro Rezar,« je o razstavi Fotografske podobe iz življenja gluhih in naglušnih v Ljubljani povedal avtor razstave Gašper Rems.
Leta 1900 je bila ustanovljena šola za gluhe
Poleg splošnih predmetov so imeli v šoli za gluhe tudi predmet Govorne vaje, pri katerem so se učenci vsakodnevno učili in vadili govor ter ogledovanje oziroma branje z učiteljevih ust, pripoveduje študent restavratorstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani in doda: »Učitelji tega predmeta so bili zelo strogi in učenje izredno naporno. Postavitev v učilnici je bila drugačna od današnje: učiteljeva miza je bila na sredini, okrog nje pa v polkrogu mize učencev. Postavitev je bila taka zato, da so si gluhi učenci lažje ogledovali učiteljeva usta, saj znakovnega jezika na začetku v šoli niso uporabljali. Učitelji so počasi, pravilno, razločno in glasno govorili, ampak gluhi učenci večinoma niso nič razumeli, saj je razumevanje z branjem z ustnic težje kakor sporazumevanje z znakovnim jezikom.«
Gluhi otroci so bili pridni in delavni
Otroci so imeli radi ročna dela, kot je bilo na primer izdelovanje maket, oblikovanje gline, lesa in kovin, zato so bili na šoli organizirani različni krožki. Pred drugo svetovno vojno je veliko gluhih težko dobilo delo, ker niso imeli izobrazbe. Zato so v šolskem letu 1946/47 na Zavodu za gluhe in naglušne v Ljubljani gluhe začeli poklicno izobraževati, to pa jim je prinašalo več možnosti za zaposlitev. Ustanovljene so bile tudi učne delavnice za Bežigradom, kjer so gluhi delali v tiskarni in knjigoveznici. Zaposlovali so se v poklicih, kjer ni potrebna govorno-slišna komunikacija, na primer kot zobotehniki in slaščičarji. Nekaj gluhih je delalo tudi v poklicih z višjo izobrazbo.
Bogata zgodovina
»To je moja prva razstava o življenju gluhih v Ljubljani. Upam, da jih bo sčasoma sledilo še več, saj imamo gluhi bogato zgodovino, ki se jo moramo naučiti ceniti in predstavljati tudi slišečim,« je še pojasnil avtor razstave, ki je nastala v okviru študentskega usposabljanja v Muzeju novejše zgodovine Slovenije v sklopu projektaDostopnost do kulturne dediščine ranljivim skupinam, ki ga vodi Slovenski etnografski muzej.x
V. P.