[video]
Na Fakulteti za varnostne vede Univerze v Mariboru ste izvedli raziskavo o (ne)upravičenem parkiranju na mestih, rezerviranih za invalide.Kakšen je namen te raziskave?
Namen raziskave je bil ugotoviti stanje na parkirnih mestih, rezerviranih za invalide. Gre namreč za situacijo, ki je formalno prepovedana: parkiranje na parkirnih mestih za invalide je prekršek, obenem pa je tudi moralno nesprejemljivo. In to sam jemljem kot indikator za vpogled v širše razumevanje družbe, narave in stopnje solidarnosti. Z drugimi besedami, to, kar lahko vidimo na teh mestih, kaže na širše razmere v družbi. Dodatno sem želel preverjati, ali tudi pri nas drži to, kar so ugotavljali kolegi v ZDA, da je neetično vedenje povezano z družbenim razredom.
Če torej primerjate vaše izsledke z ameriško raziskavo, kaj lahko sklepate?
V nasprotju z ugotovitvami, do katerih so prišli Piffa in sodelavci, ki navajajo, da višji družbeni razred nakazuje večje neetično ravnanje, se pri nas ta ugotovitev ne potrdi. Kršitelji pri nas imajo v največjem deležu vozila srednjega razreda. Dodatna statistična preverjanja pokažejo, da je profil kršiteljev preslikava slike slovenskega voznega parka. To nam kaže, da te kršitve niso značilnost zgolj enega razreda, temveč je težava obča.
Vrniva se na začetek. Naj nanizam nekaj osnovnih vprašanj: Kako je raziskava potekala? Koliko ljudi je v raziskavi sodelovali? Kdo so bili opazovalci? Kako so delali? Kaj so beležili? Koliko lokacij ste preverjali in kje?
V raziskavi smo sodelovali 103 opazovalci, 5 nadzornikov – vsak od njih je nadziral svoje skupine opazovalcev – in jaz na kolesu ter občasno v avtomobilu, da sem imel pregled nad celotnim terenom. Opazovali smo 18 lokacij v Ljubljani s skupaj več kot 60 parkirnimi mesti, rezerviranimi za invalide. Lokacije so bile v središču Ljubljane, pred zdravstvenimi domovi, ob trgovinah in v nakupovalnih središčih. Za zmanjšanje metodološke napake sta bila na vsaki lokaciji vedno najmanj dva opazovalca. Ločeno so 3 dni neprekinjeno 4 ure – torej skupaj 12 ur – zbirali podatke o parkiranju na tem mestu, o tem, ali je vozilo imelo invalidsko kartico ali ne, koliko oseb je bilo v vozilu, spol voznika, ocenjeno starost – do 30 let, med 30 in 50 in nad 50 let, koliko časa je bilo vozilo parkirano, koliko je bilo v času parkiranja prostih »običajnih« parkirnih mest v neposredni bližini, kaj je voznik počel po parkiranju – ali je ostal v vozilu oz. v njegovi bližini ali pa ga je zapustil, ali je šlo za vozilo s slovensko ali tujo registrsko tablico. Vsa vozila, ki niso imela invalidske kartice, smo tudi fotografirali, vendar tako, da je bila zagotovljena anonimnost vseh vozil in lastnikov, se pravi od strani in od daleč. Na podlagi teh fotografij smo potem dobili oceno vrednosti vozil, ki jo je opravil sodni cenilec za področje avtomobilistike, Stojan Renčelj.
Zbrali ste torej veliko podatkov. Do kakšnih rezultatov so vas pripeljali? Kolikšen je odstotek neupravičenega parkiranja na parkirnih mestih za invalide?
Število in odstotek voznikov, ki na teh mestih parkirajo neupravičeno, nas je vse presenetil. Že med raziskovanjem, po prvem dnevu, so mi opazovalci in nadzorniki poročali, da je število kršitev prav presenetljivo visoko. Skupaj smo v 12-ih urah na vseh lokacijah ugotovili 383 kršitev, kar je pomenilo 63 % vseh parkiranj na teh mestih. Na nekaterih lokacijah so razmere izredno slabe, saj kršitelji obsegajo celo več kot 90 % vseh parkiranj.
Kakšni so izgovori, ki jih kršitelji navajajo?
Izgovorov voznikov nismo zapisovali. Z vozniki se nismo ukvarjali in niti ne vstopali v neposredno komunikacijo z njimi. Poznam pa izgovore iz podatkov, ki so nam jih posredovali kolegi iz Mestnega redarstva Mestne občine Ljubljana. So večinoma klasične tehnike nevtralizacije nemoralnega početja: saj nikogar ne oškodujem, krivi so drugi itd. Pogosti so izgovori o tem, da gre le za pet minut, pa da so vklopili vse štiri smernike ipd.
Ugotovili pa ste profil »običajnega« kršitelja.
Na podlagi zbranih podatkov smo seveda prišli do ugotovitve, kdo so najpogostejši kršitelji oz. njihove značilnosti: moški v starostni skupini od 30 do 50 let, kršitev traja do 15 minut, vrednost vozila med 1000 in 5000 evrov, voznik je sam v vozilu.
Ali podatki o številu kršitev, ki ste jih zbrali med raziskavo, odstopajo od podatkov mestnega redarstva?
Da, kar pa je tudi povsem pričakovano. Vsi, ki raziskujemo odklonske pojave, vemo, da je sivo polje kriminalitete povsem običajen pojav.
Čemu pripisujete vzrok za to statistično razlikovanje?
Bistvena prednost podatkov iz raziskave v primerjavi s podatki o kršitvah, ki jih imajo zbrane nadzorstvene institucijah, je ta, da je z raziskavo omogočen vpogled v neregistrirane primere kršitev. Ekipa več kot 100 opazovalcev je bila bistveno večja skupina, kot je število zaposlenih v redarstvu. Opazovalci so imeli samo eno nalogo – opazovati in beležiti, kaj se dogaja na njihovih mestih. Delo mestnih redarjev je popolnoma drugačno. Dodatna prednost je bila, da so bili opazovalci, v nasprotju s formalnimi nadzorniki, neprepoznavni, saj niso bili v uniformah. Poleg tega je treba tudi opozoriti, da so opazovalci nadzorovali nekatera mesta, ki jih nadzorstvene službe ne morejo nadzorovati, npr. zasebna parkirišča za zapornico.
Kaj iz podatkov, ki ste jih zbrali, lahko sklepate o splošnem stanju ravni solidarnosti v sodobni slovenski družbi?
Slika ni ravno najboljša. Očitno je, da je velikemu številu ljudi – 383 v le 12 urah opazovanja po Ljubljani – malo mar za druge, celo kadar gre za invalide. Sebe postavijo nad vse preostalo. Še bolj problematičen pa je podatek, da skoraj 30 % kršiteljev svoje vozilo neupravičeno parkira na mestih, rezerviranih za invalide, tudi takrat, ko so v neposredni bližini prosta druga »običajna« parkirna mesta. 8,5 % jih to stori tudi, ko so okoli štiri prosta parkirna mesta in več.
Mislite, da je jedro težave v neozaveščenosti ali tiči v čem drugem?
Preden sem se lotil te raziskave, sem bil prepričan, da gre za ignoranco in egoizem manjšega števila ljudi, ekstremnih izjem. Potem sem začel analizirati podatke in jih osmišljati skozi družbeni vidik. Zdaj vidim sliko, ki je veliko širša. Razlog je po mojem mnenju zelo obsežen. V tem primeru moramo najprej prepoznati indikatorje družbene anomije. To je stanje, ko formalne in družbene norme nimajo več vpliva. Ko postane sprejemljivo nekaj, kar sicer ni ravno skladno z etiko in moralo, lahko tudi v nasprotju s formalni pravili, vendar vodi do cilja in predstavlja posameznikovo samoumevno ravnanje. Da dandanes takšno samoumevno ravnanje nujno vključuje egoizem, je posledica družbenoekonomskega sistema in širših razmer, ki se tukaj samo skoncentrirano kažejo v enem pojavu. Povedano drugače, kaj drugega kot sebičnost in to, da bo posameznik najprej poskrbel zase, pa naj pričakujemo, če se nam od zgoraj navzdol dopoveduje in legitimira, da se moramo proti ljudem, ki bežijo pred vojno, zavarovati z žico in vojaki s puškami, če se nam zdi samoumevno, da otroci v šoli nimajo prehrane, ker starši ne zmorejo plačati položnice, da se morajo mladi, celo nadpovprečno izobraženi, zaposlovati kot prekarni delavci, za katere so osnovne delavske pravice, kot sta dopust, bolniška ipd., nedosegljiv luksuz, da je v imenu zaščite podjetniške svobode legitimno skrajno izkoriščanje delavcev … lahko nadaljujem, vendar mislim, da razumete poanto.
Torej menite, da je gonilo današnje družbe egoizem?
Družbeno sprejemljivo oz. celo nujno je postalo biti sebičen, saj se nas prepričuje, da smo za svojo usodo odgovorni ali krivi sami. To se nazorno slika na različnih ravneh. Če govorite z učitelji v šolah, vam bodo povedali, kako starši prenašajo to tekmo na otroke, ki morajo za vsako ceno zmagovati. Učitelji so v tej tekmi le orodje, če pa ne gre po načrtu, pa so prepoznani celo kot ovira. Pred leti sem sodeloval na okrogli mizi, kjer je visok predstavnik gospodarstva rekel, da je življenje bitka, svojevrsten tek pred levom, in če nisi dovolj dober, te ta lev pač poje. Če privolimo v to, je potem v takšni družbi življenje nenehna tekma, vsaka odločitev pa del tega boja.
In ta podoba družbe se odslikava tudi v boju za parkirna mesta?
Enako velja na parkirnih mestih. To je boj, in nekaterim je prav malo mar, če zmagajo v tem »boju za parkirišče« tudi na tako nemoralen način, da pač onemogočijo mobilnost tistim, ki jih nujno rabijo. Tako pa pridemo do paradoksa: da to ni etično, je v nasprotju s tistim, kar si dopovedujemo, da so minimalni etični standardi, vendar je na drugi strani ta isti vzorec vedenja, ki omogoča doseganje splošnih družbenih ciljev, tj., poskrbi najprej zase, znajdi se. Rešitev v tej zagati je odgovor, ki sem ga dal kolegu iz gospodarstva na njegovo analogijo o življenju in tekom pred levom: včasih se je bolje namesto bežanja in upanja, da bo lev pojedel soseda, ustaviti in skupaj z drugimi pregnati leva. To je družba, ki mi je bližje.
Sklepam, da ste prav zaradi ugotovitev raziskave, ki kažejo na širši družben problem, raziskavo nadgradili z ozaveščevalno akcijo Parkiraj izgovore drugam! Ne na mesta, rezervirana za invalide. Kako akcija poteka in kaj želite z njo doseči?
Raziskava je bila res povod za večji projekt, ki vključuje raziskovalne aktivnost, ozaveščevalno kampanjo in strokovne posvete. Partnerji projekta smo Agencija RS za varnost prometa, Mestna občina Ljubljana in Fakulteta za varnostne vede, Univerza v Mariboru. Celoten projekt poteka zelo dobro. Uspelo se nam je povezati z različnimi organizacijami, ki se s tem problemom srečujejo neposredno. Podporo so nam zagotovili Univerzitetni rehabilitacijski inštitut RS – Soča, Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije, Zveza paraplegikov Slovenije, Zveza društev za cerebralno paralizo – Sonček, Zveza za šport invalidov Slovenije – Paraolimpijski komite. Nedavno pa nas je podprl še urad Varuhinje človekovih pravic. Vse lepo vabim, da si pogledajo našo stran http://parkiraj-izgovore.si. S projektom nagovarjamo različne ciljne javnosti, skušamo pokazati, da kljub vsakodnevnim pritiskom, ki nas silijo v sebičnost, lahko ravnamo drugače. Sam verjamem v to, da je mogoče v ljudeh vzbuditi dobro, treba je samo nagovoriti to plat naše narave. In ta projekt počne prav to.
Najlepša hvala za pogovor. x
V okviru ozaveščevalne akcije »Parkiraj izgovore drugam! Ne na mesta, rezervirana za invalide« je nastal tudi kratki ozaveščevalni spot, v katerem je glavno vlogo odigral Jože Robežnik. Ogledate si ga lahko na povezavi: https://youtu.be/RW49m-OqskE.
Veronika Rot