Janez Cankar je kmečki fant iz Dolenje Dobrave v Poljanski dolini. Na desno oko je slep, na levem ima pet odstotkov ostanka vida. Pravi, da ga je v življenju slabovidnost omejevala manj kot zadržki in predsodki drugih ljudi. Za njegove športne podvige, med katerimi je tudi tek na Triglav, so poleg odlične telesne pripravljenosti gotovo potrebni močna volja, vztrajnost in pogum ter podpora prijateljev in športnih kolegov.
Janez ima težave z vidom že od rojstva, čeprav so zdravniki to ugotovili in diagnosticirali šele, ko je bil star štiri leta. Kot otrok je nosil očala z zelo visoko dioptrijo. Vzrok za to, da je na desno oko slep, na levem pa ima pet odstotkov ostankov vida, je slab razvoj mrežnic na obeh očesih. Pri devetnajstih letih je zaradi odstopa mrežnice na desnem očesu na to oko popolnoma izgubil vid. Delni odstop mrežnice se mu je leta 2001 ponovil tudi na levem očesu. Na tem očesu je imel kar štiri operativne posege in leta 2001 so mu v Antwerpnu v Belgiji vstavili umetno lečo. Odtlej je njegov vid stabilen, pa čeprav le petodstoten. Janez pravi, da je s tem vidom navajen živeti in da z njim lahko počne vse, le avta ne vozi. Že od otroštva se je rad ukvarjal s športom, lani pa je njegov športni podvig, tek na Triglav, vzbudil tudi veliko medijske pozornosti. Od svojega doma v Dolenji Dobravi do vrha najvišje slovenske gore je pritekel v petnajstih urah. Ali v številkah: 72-kilometrsko razdaljo in 4500 metrov višinskih vzponov je premagal v petnajstih urah. Z Janezom Cankarjem smo se pogovarjali med njegovimi počitki med letošnjimi tekaškimi izzivi.
2. avgust 2014: tek na Triglav
Stopiti na najvišji vrh Slovenije so bile že dolgo Janezove sanje. Na vprašanje zakaj iskreno odgovori: »Verjetno sem potreboval samopotrditev.« In 2. avgusta lani jo je tudi dobil. Svoj podvig je strnil z naslednjimi besedami: »Na teku do Triglava je bila z menoj ves čas spremljevalna ekipa. Pot je bila dolga 72 km s 4560 višinskimi metri vzpona in 2000 višinskimi metri spusta. Od doma sem startal opolnoči. Ker je bila tema, smo do petih zjutraj tekli z naglavnimi svetilkami. Na poti smo se večkrat ustavili: na Blegošu, Petrovem Brdu, v Stari Fužini, kamor mi je mama pripeljala govejo juho, v Vodnikovi koči in koči Planika pod vrhom Triglava. Skupaj s postanki je pot trajala 15 ur in 11 minut. Da sem dosegel ta čas, je bilo treba hitro teči. Na poti sem imel petnajst različnih spremljevalcev, ki so me spremljali na posameznih odsekih, zadnji, plezalni del poti, pa sta z menoj opravila gorska reševalca. S tem podvigom sem sebi in drugim dokazal, da tudi nekdo, ki skoraj nič ne vidi, lahko naredi kaj takega.«
Predsodki so večja ovira kot slabovidnost
»Slabovidnost me ni nikoli tako omejevala, kot so me omejevali drugi. Prav tako moram povedati, da se drugi bolj ukvarjajo z mojo slabovidnostjo, kot o njej razmišljam sam. Prepričan sem, da lahko tudi človek, ki je slep ali slaboviden, počne skoraj vse stvari. Kaj boš v resnici dosegel ali počel, je močno odvisno od vsakega posameznika, njegove psihične in fizične pripravljenosti, njegovih želja in seveda od volje, ki jo premore,« je v svojih odgovorih odločen Janez, ki je v življenju prestopil že marsikatero oviro in že zelo kmalu stopil na samostojno pot. Vrtec in malo šolo je obiskoval blizu doma, v Gorenji vasi, v osnovno šolo pa so ga poslali v Ljubljano, kjer je obiskoval šolo s prilagojenim programom za slepe in slabovidne otroke. Šolanje je nadaljeval na srednji poklicni šoli v Škofji Loki in se izučil za telefonista in administratorja, poklica, ki, kot pravi, sploh ne obstajata več. Pridobil si je tudi izobrazbo ekonomskega tehnika na Ljudski univerzi v Škofji Loki, štiri leta je bil zaposlen tudi v invalidskem podjetju slepih in slabovidnih, nato pa leta 2005 odpuščen kot tehnološki presežek. Toda pogum mu ni usahnil. Naučil se je uporabljati programe Adobe in ustanovil lastno grafično podjetje, a ga je zaradi slabih poslovnih izidov po treh letih zaprl. Od leta 2013 je invalidsko upokojen. »Ni služb,« pravi, »pa tudi v družbi vlada še vedno veliko nezaupanja do nas, do slepih in slabovidnih. Ljudje imajo še zdaj preveč predsodkov glede naših sposobnosti.«
Športni podvigi: preizkušanje zmogljivosti telesa in volje
»Za šport sem se odločil, ker mi je všeč in ker iz njega črpam pozitivno energijo, pa tudi zato, da drugim dokažem, da se da, če se hoče,« ne ovinkari Janez. Na vprašanje, zakaj si izbira tako ekstremne podvige, kot so gorski maratoni, alpinizem, tek na Triglav in drugi, pa odgovarja: »Športne izzive si postavljam sam, vendar se nanje vedno dobro pripravim. Je pa tudi tako, da je za vsakega podvig ali cilj nekaj drugega. Kar je za nekoga ekstremno, je zame lahko le trening ali pa nasprotno. Ko sem se lani udeležil gorskega maratona štirih občin, je bil to zame ekstremni podvig, letos pa ga jemljem kot rekreacijo. Cilji in želje se po vsakem izpolnjenem podvigu prestavijo više. Lanski tek na Triglav pa mi je prav gotovo pokazal, da sem sposoben teči daleč, visoko in tudi hitro.« Med tekaškimi preizkušnjami letošnjega leta je Janez najponosnejši na to, da je junija uspešno pretekel »ultra pušeljc«, se pravi 107 kilometrov s 6800 metri višinskih vzponov in spustov. Če pa se ozre nekoliko dlje v preteklost, pravi takole: »Ponosen sem na vse dobre športne uspehe, pa tudi na tiste slabše, saj sem se iz njih veliko naučil. Brez slabih ne moreš napredovati do dobrih rezultatov. Ponosen sem tudi na svoj prvi veliki športni uspeh pred dvajsetimi leti, ko sem leta 1995 v Nemčiji postal mladinski prvak v skoku v daljino v kategoriji slabovidnih. Ponosen sem na lanskoletni tek na Triglav, pa ne le zato, ker sem v petnajstih urah pritekel na vrh, temveč tudi zato, ker sem pri tem podvigu združil veliko ljudi. Letošnji 'ultra pušeljc' pa je bil zaradi izredno slabih vremenskih razmer tudi velika preizkušnja zame.«
Malo manj in malo bolj resni konjički
»Ko sem omenil, da sem imel s. p. za tiskanje vizitk, ste se prav gotovo vprašali, kako je lahko le s pet odstotki vida imel grafično podjetje,« je pripovedovanje o svojih zanimanjih začel Janez Cankar. »Eden mojih najljubših konjičkov je fotografija. Ko sem dobil v roke fotoaparat, me je takoj zagrabilo in začel sem fotografirati. Potem sem se kar sam naučil programa Photoshop, ki je res super, saj je tisto, kar obdeluješ, mogoče detajlno povečati. S fotografijo se rad ukvarjam tudi zato, ker sem veliko v naravi, na treningih, in poleg športa je to moja resnično prava sprostitev.« A očitno je v Janezu tudi tekmovalni duh in želja po priznanju, saj je tudi svoje znanje fotografije dobro izuril in svojo fotografijo, ki je nastala na treningu, ko je tekel na Blegoš, poslal na fotografski natečaj planinskega društva Gorenja vas. S fotografijo, ki jo je naslovil Krog, je zasedel drugo mesto. Posnetek pa je pravzaprav plod naključja: »Med tekom sem fotoaparat usmeril v nebo in pritisnil na sprožilec. Šele ko sem prišel domov in posnetek prenesel na računalnik, sem videl, da so na njem drevesa, ki oblikujejo krog, v ozadju pa modro nebo.« Janezu veliko pomeni tudi glasba, predvsem tista udarna, težkometalna, ki mu požene adrenalin po žilah. Veliko veselja pa čuti tudi do dela na domači kmetiji, kjer pomaga pri skrbi za živino. Ponosen je tudi na to, da pridelujejo zdravo hrano, saj meni, da je zdravo prehranjevanje zelo pomembno.
Načrti za prihodnost
»Moji načrti se vrtijo predvsem okoli športa. Želim si, da bi popravil nekaj časov s prejšnjih tekem. Rad bi se znova povzpel na Triglav – morda pozimi, v snežnih razmerah. Razmišljam tudi o vzponu na Grossglockner, rad bi se udeležil tekme Ultra trail du Mont Blanc, pa teka po Istri ... in še marsikaj bi se našlo. Športnih ciljev je veliko, a vsega ni mogoče narediti naenkrat. Vse tudi ni odvisno zgolj od mene. Potrebujem tudi spremljevalno ekipo, sponzorje in podobno.« Že konec avgusta pa se Janez odpravlja na nov podvig. Če bodo vremenske razmere ugodne, načrtuje vzpon na Mont Blanc.
Janez Cankar je prav gotovo dokaz, da človek z voljo in vztrajnostjo kljub omejitvam zmore veliko, veliko več, kot si marsikdo lahko misli.x
Veronika Rot
