Med 1. in 3. junijem letos je bil v Beogradu že šestič zapored organiziran mednarodni filmski festival, na katerem so predstavili širok in pester izbor filmov, ki govorijo o življenju in delu ljudi z različnimi oblikami invalidnosti. Na festival so prispeli filmi z vsega sveta, beograjsko občinstvo pa si je ogledalo tudi slovenski kratki dokumentarni film Živim lepše režiserja in scenarista Slobodana Maksimovića.
Na festival se je prijavilo 180 filmov z vseh koncev sveta: iz Amerike, Avstralije, Afrike, z Nove Zelandije, največ pa iz sosednjih držav pa tudi drugih koncev Evrope. Organizatorji so z odzivom izredno zadovoljni, saj se glas o festivalu vztrajno širi, s tem pa se krepi in širi tudi ozaveščenost o življenju in delu oseb z invalidnostjo. Darko Ivić, direktor festivala Bosifest, je prepričan, da festival vsako leto bolj izpolnjuje svoj namen: »Bosifest želi prikazati vsakodnevne izkušnje in osebne težave oseb z invalidnostjo, odnos javnega mnenja, socialni in ekonomski položaj, v katerem so kot manjšinska in marginalizirana skupina. Filmski prikaz njihovega življenja javnost ozavešča in jo dela občutljivo za njihove pravice in potrebe, sočasno pa tudi izboljša komunikacijo, spodbudi sprejemanje različnosti ter pripomore k rušenju predsodkov. Obenem je namen festivala tudi v tem, da spodbudi mlade režiserje, da se opogumijo in se lotijo novih pristopov k ustvarjanju filmskih zgodb.« Darko Ivić poudarja, da je zelo pomembno, da na Bosifestu sodelujejo tako profesorji kot študentje filmskih fakultet, saj je to spodbuda za njihovo ustvarjalnost, poleg tega pa širi boljše razumevanje in sprejemanje oseb z invalidnostjo v družbi.
Izbor filmov
Že drugo leto zapored je filme za tekmovalni in revijalni del programa izbirala selektorica Jelena Gavrilović, ki je bila s prispelimi filmi zelo zadovoljna. »Letos se je na festival prijavilo vsaj dvakrat toliko filmov kot lani in priznati moram, da sem srečna, da lahko sodelujem pri nečem, kar raste in se razvija. Več filmov pa pomeni tudi strožja merila izbire. Trudila sem se izbrati filme, o katerih razmišljaš še dolgo po tem, ko si si jih ogledal, filme, ki te kot gledalca spremenijo. Izbor je bil zelo pester. Nekateri filmi se preizprašujejo o lastni seksualnosti, drugi se z resnimi temami spoprijemajo humorno, tretji so neverjetno vizualno inovativni, četrti preprosto predstavljajo karizmatične junake in nam spretno razkrivajo njihove intimne svetove.« Predvsem pa, pravi Jelena Gavrilović, so si gledalci letošnjega Bosifesta lahko ogledali filme, ki se na človeški in preprost način ukvarjajo s pomembnimi temami, in to brez zlagane sentimentalnosti, temveč iskreno in stvarno. »Filmi, ki smo jih izbrali za ogled, komunicirajo z gledalcem, ga ne podcenjujejo in se mu ne prilizujejo.«
Strokovna žirija
V tričlanski strokovni komisiji, ki je morala med 35 filmi v tekmovalnem delu izbrati zmagovalce, so bili: Radoslav Zelenović, dolgoletni direktor beograjske Jugoslovenske kinoteke, Bojana Maljević, igralka, producentka in soustanoviteljica produkcijske hiše Monte Royal Pictures, ter Andrijana Stojković, režiserka in docentka za predmet Dokumentarni in namenski film na beograjski filmski akademiji.
V Beograd je bila na Bosifest povabljena tudi Mateja Vodeb, vodja projektov Dostopnost na RTV SLO, ki se je pogovarjala z organizatorji.
Direktor festivala Darko Ivić:
Tokrat je potekal že 6. festival Bosifest. Od kodzamisel oziroma pobuda za festival filmov, ki govorijo oživljenju in delu invalidov?
Pred sedmimi leti jeMarko Stojanović, direktor Doma omladine Beograd, predlagal, da naprireditvi ob mednarodnem dnevu invalidov prikažemofilme o paraolimpijcih. Izkazalo se je, da so bilipri ljudeh izredno dobro sprejeti in da imajo obenem pomembno vlogo priozaveščanju ljudi o invalidnosti. Zato se nama je porodila ideja, da organiziramo festival filmov, ki govorijo o osebah z invalidnostjo ali so jih posneli invalidi sami. Že prvo leto se je na festival prijavilo kar okoli 80 filmov.Na kaj takega smo bili popolnoma nepripravljeni, nato pa nam je s podporo kulturnih institucij, kjer so bili nad idejo in filmi navdušeni,uspelokakovostno organizirati pravi filmski festival inposlej vsako leto, tokrat že šestič po vrsti.
Zanima me, kdo je vaše ciljno občinstvo in kaj želite sporočati?
Ciljno občinstvoso vsi. Vsem želimo pokazati izkušnje in težave oseb z invalidnostjo, odnos javnosti do invalidov, potrebo po boljši komunikaciji in sprejemanju različnosti, odpravljanju predsodkovdo ljudi z invalidnostjo. Največ nam pomeni, kot ste tudi sami videli na festivalu, da se ga je udeležilo veliko mladih. Predvsem pri njih želimo spodbuditi zavedanje, da jevključevanje invalidov v družbo nujno, prav tako odnos do starejših. Zelo pomembno je tudi, da so se festivala udeležili nekateri politiki,saj politika odloča o ukrepih državnih institucij, da omogočajo osebam z invalidnostjo vključevanje v družbo in jim s temolajšajo življenje.Na višjoraven želimodvigniti sistem vrednot, strpnost, razumevanje in spoštovanje v družbi.
Rekli ste, dase vsako leto lotite organizacije festivalabrez trdnih zagotovil za pridobitev finančnih sredstev, pa kljub temu vztrajate in na koncu vam uspe. Kaj vas žene?
Volja in želja.Delam skupaj s prijatelji, ki jih na srečo imam in ki mi vsak po svojih močeh pomagajo priti do cilja in finančnih sredstev. Potem so tukaj še prostovoljci, ljudje z močno senzibiliteto, in njihov prispevek je izjemno pomemben.Skupna volja in velika vztrajnost sevedno izkažeta zanajboljšo pot do cilja.
Jelena Gavrilović, režiserka, selektorica festivala:
Kako kot predstavnica mlade generacije ocenjujete položaj invalidov v Srbiji?
Položaj invalidov pri nasje žal zelo slab. Njihove osnovne potrebe niso zadovoljene, na primer dostopnost do objektov in podobno. Mesto Beograd je zanje prava džungla in država bo morala nameniti večsredstev in sprejeti primerne sistemske ukrepe za izboljšanje položaja invalidov vnaši družbi. Zaradi nedostopnosti razen nekaterih redkih izjem trenutno ostajajo zaprti med štirimi stenami, živijo na socialnem dnu,to pa je skrajno diskriminatorno.Zelo pomembno je izobraževanje, ljudje niso ozaveščeni.Še vedno obstaja neki strah oziroma odpor do ljudi z invalidnostjo,vzrok za to pa je pravveliko nepoznavanje, ki potiskaosebe z invalidnostjo na rob družbe. Zelo pomembno vlogo imajo mediji, ki lahkoveliko pripomorejo k ozaveščenosti družbe.
Na podlagi katerihmeril ste se odločali, ko ste med prijavljenimi filmi izbirali tiste za prikazovanje na festivalu?
Izbirala sem filme, ki soname naredili največji vtis, ki so se mi vtisnili v spomin inme kot gledalko spremenili. Iskala sem filme, ki podajajonova videnja,nove umetniške pristope ali ki govorijo o zgodbah, o katerihše nismo slišali. Menim, da je film zelo pomembno sredstvo za ozaveščanje družbe o invalidnosti, potrebah in življenju invalidov. Gledalci s filmi spoznajo invalidnost in se je zato ne bojijo več. Žanr filmani pomemben, važno je, da film dober, etičen, liki morajo biti zanimivi, energični.Gledalci se lahkozato poistovetijo z liki in spoznajo, da imajo osebe z invalidnostjo velik potencial inso vsak po svoje zelo zanimivi.Tak festival jeodlična priložnost za to.
Izbrali ste tudi filme, ki so jihljudje z invalidnostjo naredili sami in v filmih govorijo o sebi.
Da, takšni filmi so me najbolj dotaknili, kerskoznje najbolje spoznamosočloveka zinvalidnostjo, njegovo razmišljanje, dileme, občutja. Poleg tega lahko osebe z invalidnostjo tako izražajo svojo kreativnost in sposobnosti ter so vključene v družbo. Ti filmi so tudi najiskrenejši,zato imajopomembno vlogo pri ozaveščanju družbe.
Radoslav Zelenović,dolgoletni direktor Jugoslovanske kinoteke, predsednik žirije:
Kako gledate na ta festival kotvelik strokovnjak za filme? Imate poseben odnos do tovrstne tematike?
To so filmi z zelo močno sporočilnostjo otemeljnih življenjskih vprašanjih.Skoznje se začutisvojevrstna oda vitalnosti, želja po življenju.So zelo navdihujoči, saj ljudje z invalidnostjo potrebujejo veliko vztrajnosti, da se vsak dan spoprijemajo s svojimi omejitvami, se ne predajo, da obstanejo innajdejo smisel življenja. Na festivalu sodelujejo tako filmski profesionalci kot invalidi, ki snemajo filme o sebi, zato bi bilo prav, da se filmi v prihodnje morda razvrstijo v več kategorij in po žanrih. Kosmo se v žiriji odločali o nagradah,je bilo zelo težko določiti, kateri filmi naj jih dobijo, saj binagrado zaslužil marsikateri izmed filmovv tekmovalnem programu. Zatobom dal organizatorjem na voljo vse svoje znanje in podporo, da bi se festival razvijal v taki smeri, da bodoustvarjalci filmov z invalidsko tematiko in med njimi osebe z invalidnostjo še posebej opaženi in pohvaljeni.
Kakšna je sporočilnost teh filmov?
Filmi so jezik naše civilizacije, malokaj se nas dotakne tako kot podoba. To veliko impresijo je treba »izkoristiti«tako, da se opozori, da somed namiljudje, ki se morajo za lastno funkcioniranje veliko bolj potruditi kot drugi. To delajo zavestno, da bi v sebipresegli svojo invalidnostin postali polnopravni člani družbe. Po njih bi se morali zgledovati zdravi ljudje, kadar sepritožujejo nad nepomembnimi stvarmi. Zato je prav, da se vsak po svojih močeh potrudi, da jim postane dostopno vse, kar je dostopno nam, saj le tako lahko pokažemo, da smo vsi enakovredni člani v družbi. V tem poslanstvu vidim smisel svojega sodelovanja pri tem festivalu, ki že zdaj uspešno utira pot razumevanju oseb z invalidnostjo med nami.
In še nekaj besed o zmagovalcih
Grand prixletošnjega festivala Bosifest je dobilruski filmz naslovomPo vojni(After the war) avtorja Jevgenija Golinkina. Kratki dokumentarni film pripoveduje zgodbo triintridesetletnega moškega z imenom Roma, ki je bil pri dvajsetih v drugi čečenski vojni ranjen v glavo. Preživel je zgolj po čudežu. Film prikazuje njegov boj z invalidnostjo, njegov boj s samim seboj in o njegovem trudu, da bi se naučil znova živeti.
Izraelska režiserka Kineret Hay - Gillor je prejela nagrado zanajboljšo režijoza svojfilm Koliko ljubezni(How much love). Posnela je zgodbo o svojem očetu Karmelu, ki je bil nekoč mladi športni up, mišična distrofija pa je uničila njegove sanje o športni karieri. Je lastnik trgovinice s športno opremo. Njegova žena Sara mu pomaga pri vsakodnevnih opravilih. Režiserka je z neverjetno občutljivostjo prikazala ganljivo zgodbo svojih staršev ter svoj film posvetila predanosti in ljubezni.
Nagrado za najboljši scenarijpa si je prislužila skupina oseb z motnjo v duševnem razvoju za scenarij začeški dokumentarni film Zemljani, koga volite?(Earthlings, who are you voting for?). Skupina oseb z motnjami v duševnem razvoju, ki jo je v okviru filmske delavnice vodila režiserka Linda Jablonska, je spremljala parlamentarne volitve na Češkem, se udeleževala srečanj ter snemala ankete in intervjuje.
Slovenskega kratkega dokumentarnega filmaŽivim lepšesicer ni bilo med zmagovalci, je pa vzbudil veliko zanimanja tako zaradi režisersko-scenarističnega pristopa, še posebno pa seveda zaradi neverjetne, a obenem krhko-nežne življenjske sile glavne junakinje Nine Wabra Jakič.
In kot pravi direktor festivala Darko Ivić: »Bosifest ni festival za ljudi z invalidnostjo, temveč festival s filmi o ljudeh z invalidnostjo za vse ljubitelje filmske umetnosti.«x
Mateja Vodeb, Veronika Rot
