V Knjižnici slepih in slabovidnih Minke Skaberne ob letošnjem svetovnem dnevu knjige opozarjajo na pogosto spregledano dejstvo: knjige še vedno niso dostopne vsem. Čeprav knjiga velja za simbol znanja in razvoja, ostaja večina knjižnega gradiva za slepe, slabovidne in osebe z motnjami branja še vedno nedosegljiva.
Vsako leto v Sloveniji izide približno 4.500 knjižnih naslovov. V knjižnici Minke Skaberne pa lahko predelajo le majhen delež – okoli 280 del na leto. Kljub prizadevanjem za čim širši nabor je bralcem z okvaro vida trenutno na voljo le delček celotne knjižne produkcije. Posledično so pogosto izključeni iz kulturnega dogajanja, izobraževalnih procesov in vsakdanjega dostopa do informacij.
Potreba po več sredstvih
Glavni tajnik Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije (ZDSSS), Štefan Kušar, poudarja, da bi morali ministrstvo za kulturo in drugi financerji, kot je Javna agencija za knjigo (JAK), za dejavnosti knjižnice zagotoviti več sredstev.
Uporabniki knjižnice ne berejo na klasičen način – knjige berejo z dotikom (v brajici), jih poslušajo (v zvočni obliki) ali uporabljajo prilagojene digitalne rešitve. V knjižnici jim pri tem pomagajo z izdajanjem knjig v prilagojenih formatih, dostavo gradiva in individualnim svetovanjem. A kljub strokovni usposobljenosti, sodobni tehnologiji in dolgoletni tradiciji so pri svojem delu omejeni zaradi prenizkih sredstev in pomanjkanja širše sistemske podpore.
Zahtevna produkcija prilagojenih knjig
Produkcija knjig v prilagojenih formatih je zahteven in dolgotrajen proces. Zvočne knjige zahtevajo profesionalno snemanje, lekturo, montažo in ustrezno tehnologijo za poslušanje. Knjige v brajici potrebujejo posebno pripravo in tisk na brajevih tiskarskih strojih. Tudi elektronski formati morajo biti tehnično in vsebinsko ustrezno prilagojeni. Vse to zahteva čas, strokovno znanje in zadostna sredstva. Zaradi omejenega financiranja pa so pogosto prisiljeni izbirati, katere knjige bodo sploh lahko izdali – mnoge pomembne vsebine tako ostajajo nedostopne tistim, ki jih najbolj potrebujejo.
Predlog za spremembo zakonodaje
Kušar opozarja tudi na zakon o obveznem izvodu publikacij, ki naj bi ga kmalu spremenili tako, da bodo založniki namesto fizičnih izvodov v Narodno in univerzitetno knjižnico (NUK) posredovali digitalne izvirnike. V ZDSSS predlagajo, da bi te izvirnike posredovali tudi Knjižnici slepih in slabovidnih Minke Skaberne, kar bi močno olajšalo pripravo knjig v prilagojenih oblikah in omogočilo širši dostop do knjižnega gradiva.
Branje je temeljna človekova pravica
Uporabniki knjižnice so osnovnošolci, dijaki, študentje, poklicno aktivni posamezniki in upokojenci. Njihova želja po branju je enaka kot pri vseh drugih. Branje ni razvada – je potreba. Je temelj izobraževanja, samostojnosti, osebnega razvoja in enakopravnega vključevanja v družbo. Zato je omejevanje dostopa do knjig za slepe in slabovidne več kot kulturni problem – je vprašanje spoštovanja temeljnih človekovih pravic.