Pritlično stanovanje družine Mihajloski se nahaja v stari večstanovanjski hiši v Medvodah na Cesti Komandanta Staneta, le streljaj od občinske stavbe. Tam sta 4. avgusta bregove prestopili tako Sora kot Sava in povzročili poplave, ki jih tamkajšnji prebivalci ne pomnijo. Slabe tri tedne po eni najhujših naravnih katastrof pri nas sem obiskala Natašo Mihajloski – 45-letno mamo treh otrok, ki ima priznano invalidnost tretje kategorije in se je pred dvema letoma zdravila v psihiatrični bolnici zaradi hude depresije in bipolarne motnje. Njena najstarejša hči ima motnjo v duševnem razvoju, najmlajši sin pa motnjo pozornosti in hiperaktivnost (ADHD).
Prijazno me je povabila v trisobno pritlično stanovanje, ki je trenutno bolj podobno skladišču za oblačila, brisače, posteljnine, odeje in različne predmete, ki so jih uspeli rešiti pred poplavo ali pa so jih v teh dneh dobili od prijateljev, znancev, naključnih posameznikov, ki so se odzvali na objave njihovih prijateljev na družbenih omrežjih in humanitarnih organizacij. Vprašam jo, če jim je sploh kaj uspelo rešiti pred uničenjem in začne razlagati: "Ko smo odprli predal, je kar padel, ko smo odprli vrata od omare, so samo padla. Tu po tleh je bilo ogromno blata, ves laminat je uničen, tudi vrat ni več." Pokaže mi slike poplavljenega stanovanja. 10 centimetrov debela plast blata v vseh prostorih. "Postelje so šle stran, jogiji tudi, kuhinja je ostala, z možem upava, da se bo posušila. Vse smo znosili ven, hladilnik sva kupila maja in k sreči še vedno deluje, pralni stroj smo komaj usposobili, sušilni, ki je še v garanciji, pa je klonil, zdaj čaka na servis," je razložila.
"Nisem verjela, da bo voda prišla v stanovanje"
4. avgusta je bila doma s 26-letno hčerko Ana Marijo in 12-letnim sinom Kristianom, ki sta spala vsak v svoji sobi. "Mož je bil v službi, srednji sin, 22-letni Dejan, pa s prijatelji v Pirničah. "Ob pol sedmih se je oglasila sirena. Vse se je odvijalo zelo hitro. Civilna zaščita in gasilci so nam dali navodila, da se umaknemo v domove. Nekaj čez osmo pa so rekli – evakuacija. Otroka sta še vedno spala, nisem ju zbudila, saj nisem verjela, da bo voda prišla v naše stanovanje. A žal se je to zgodilo. Pograbila sem dokumente, denarnico, telefon in seveda otroke ter smo šli," se spominja Nataša Mihajloski. Za dve uri v športno dvorano v Medvode, nato pa so jih odpeljali v Hotel Medno. "Rekli so nam, da je prvih 24 ur kritičnih, da ne vedo, kako hudo bo, da voda nosi avtomobile po cesti, da ljudi rešujejo s čolni. Moji sosedi, 92-letna dementna mama in 72-letna hči, nista želeli zapustiti stanovanja, zato so ju na silo zvlekli ven, ko jima je voda segala že čez pas. Jaz sem ves čas razmišljala samo o tem, kako rešiti sebe in otroke, najpomembneje mi je bilo, da smo mi skupaj," je povedala. Po treh dneh so jih iz hotela Medno za teden dni premestili v prostore policijske akademije v Tacen.
Otroka sta želela obvarovati pred groznimi prizori
Mož Nikolče Mihajloski in sin Dejan sta, kot pravi sogovornica, delala tudi po 12 ur na dan. "Mlajši sin Kristian ima ADHD, Ana Marija pa motnjo v razvoju, zato sva ju z možem želela obvarovati pred temi groznimi prizori," je pojasnila.
Ana Marija ima motnje v razvoju, težko piše in bere. Hodila je na osnovno šolo s prilagojenim programom, zdaj pa že dobri dve leti hodi v Varstveno-delovni center (VDC) Škofja Loka. Zanjo je bil to velik šok. Ko je po 10 dneh prišla v svojo sobo in videla, kakšno je, dva dni ni želela izstopiti iz stanovanja," se spominja Nataša Mihajloski. Zdaj je spet bolje. "Najhuje je bilo, ko smo bili v Tacnu, ker takrat ni hodila v VDC. Najtežje je bilo tuširanje, ker smo imeli skupinske prhe in ni hotela pod tuš. Njej je bila selitev še večji šok kot vsem nam. Jaz tiste dni nisem ne jedla ne spala, samo razmišljala sem o tem, kako bomo vse pospravili in kaj je sploh še ostalo," je dejala Mihajloski. Tudi Kristian, ki bo zaradi motnje pozornosti in hiperaktivnosti letos v šoli dobil spremljevalko, je težko prenesel razdejanje njihovega doma. "Če ne bi bil zdaj z očetom na dopustu v Makedoniji, sploh ne vem, kako bi vse to prenesel. On je bil doma zgolj nekaj ur, toliko da je spakiral. Pa še to je bilo stresno, saj ničesar ni našel. Jaz sem vsem pomagala, pa vseeno zdaj ugotavljamo, da precej stvari niso vzeli s seboj."
Brez psihološke pomoči ne bi zmogla
Vidno izčrpana mi je Nataša Mihajloski povedala, da se je leta 2021 dva meseca zdravila v psihiatrični bolnici v Begunjah zaradi hude depresije. "Imam tudi bipolarno motnjo. Na bolniški pa sem od lanskega septembra zaradi hernije, imam tretjo stopnjo invalidnosti, nedavno pa so mi diagnosticirali še fibromialgijo, kronične bolečine v mišicah in sklepih." Lani septembra je prebolela korono in od takrat se ji je zdravstveno stanje drastično poslabšalo, pravi. "Vsak dan vzamem 14 različnih tablet. Ta situacija pa je moje zdravstveno stanje še dodatno poslabšala." Vprašam jo, ali ima psihosocialno podporo in zagotovi mi, da se redno sliši s svojo psihiatrinjo, prav tako ji je na voljo pomoč osebne zdravnice. "Tudi v Tacnu sem imela psihološko pomoč. Drugače bi najverjetneje padla v krizo in bi morala nazaj v psihiatrično bolnico, kamor si resnično ne želim," mi je zaupala.
Zdaj potrebujejo denar za obnovo
Vse knjige in zvezke, ki jih kupila za Kristiana, je uničila voda. "Z računom in uničenimi zvezki ter knjigami sem odšla v knjigarno in vprašala, ali lahko pomagajo, glede na to, da se je zgodila naravna nesreča. Prodajalka mi je dejala, da lahko kupim nove s 5-odstotnim popustom," je zgroženo dejala Mihajloska, ki se sprašuje, ali bodo to rekli vsem staršem, ki so v podobni situaciji: "Zagotovo nismo edini." Nove zvezke in knjige je že kupila, dobila je številne brisače, posteljnine in odeje; prijateljica ji je pripeljala tudi novo ležišče. "V teh dneh sem prejela več kot 40 vreč z brisačami in odejami, a kaj ko hrane ne morem kupiti s tem. Zdaj potrebujemo finančno pomoč," je pojasnila. "Škode je za približno 10 tisoč evrov, morda tudi več, kje naj jih dobim?" se sprašuje Mihajloski, ki so ji sicer, potem ko je njeno zgodbo na svojem Facebook profilu objavil novinar Voranc Vogel, ki jo je obiskal na dan solidarnosti, njej nepoznani ljudje že nakazali nekaj denarne pomoči, za katero je neizmerno hvaležna, kot tudi za vso pomoč prostovoljcev, prijateljev in družine, pa tudi policistov ter gasilcev, ki so jim pomagali očistiti razdejanje.
"Najbolj mi je žal spominov"
"Sprva mi je bilo najhuje, ko so otroci videli, da nimajo več omar in postelj, potem pa sem ugotovila, da so to zgolj predmeti, ki jih lahko nadomestimo z novimi. Najbolj mi je žal spominov, risb, ki so jih otroci izdelali še v vrtcu, pa fotografij otrok, priznanj, veliko teh spominov je uničenih," je povedala Nataša Mihajloski, ki v prihodnost kljub vsemu zre pozitivno. "Mi smo še mladi, še bomo ustvarili, smilijo se mi starejši ljudje, to je srce parajoče. Tudi jaz sem invalid, imam otroka s posebnimi potrebami, a ogromno je ljudi, ki jim je odneslo cele hiše, nam je dom ostal. Imamo drug drugega in vem, da nekako bomo že," je prepričana. Trenutno jo, kot pravi, gor držijo fotografije moža in obeh sinov, ki jih dnevno pošiljajo iz Makedonije, kjer so se po 4 letih zbrali z družino. Vidno ganjena mi jih pokaže in pomislim, da bi si verjetno želela, da bi bili tudi s hčerko z njimi. "Seveda bi si želela biti tam, ampak tudi tukaj je v redu, vesela sem, da se bodo moji fantje malo odpočili, mož je toliko delal, da je nujno rabil počitek. Želel je odpovedati potovanje, ker nisem mogla z njimi, a sem vztrajala, da odpotujejo, in prav je, da so šli, delo bo počakalo," je še zaključila Nataša Mihajloski, ki ji je družinske počitnice v Makedoniji zaradi zdravstvenega stanja odsvetovala zdravnica.