Oder je polkrožno osvetljen. Na osvetljenem delu na robu odra na hrbtu ležijo tri plesalke. Glavo imajo spodvihano in pogled upirajo v občinstvo. Držijo se za roke. Fotografije je iz predstave Let Dance, Do-pustite plesati. Foto: osebni arhiv Urše Urbančič.
Oder je polkrožno osvetljen. Na osvetljenem delu na robu odra na hrbtu ležijo tri plesalke. Glavo imajo spodvihano in pogled upirajo v občinstvo. Držijo se za roke. Fotografije je iz predstave Let Dance, Do-pustite plesati. Foto: osebni arhiv Urše Urbančič.

Zavod Brezmejno gibanje v oktobru znova začenja plesne delavnice DanceAbility. Delavnice vodi Urša Urbančič, izkušena plesalka na področju inkluzivnega plesa. »Plešemo lahko vsi, brez razlikovanja in brez izključevanja,« pravi Urša Urbančič, ki je pri osemindvajsetih letih zaradi nesreče pri sankanju svoje telo spoznala v novi dimenziji.

DanceAbility povezuje vse ljudi z »omejenimi« gibalnimi zmožnostmi in ljudi, ki imajo interes z njimi delati, soustvarjati na področju sodobnega plesa. Osnova DanceAbility metode je improvizacija, ki vključuje štiri glavne elemente: občutek, odnos, čas in obliko v prostoru. Improvizacija omogoča vstop v neznan prostor, obenem pa plesalca spodbudi, da prisluhne svoji intuiciji in ga vodi pri odločanju. Plesalci se tako naučijo to pri sebi prepoznati in tako slediti svojim željam pri gibanju. Pri plesu vsak išče nove načine gibanja in komuniciranja ter poskuša preseči okvire in omejitve svojega telesa in duha. DanceAbility metoda je študij gibanja, ki »omejitve« posameznikov vključuje in prepleta ter ne izključuje in stigmatizira.

Urša Urbančič se je z DanceAbilityjem srečala pred nekaj leti na Dunaju v okviru plesnih delavnic, nato opravila intenzivno izobraževanje pod vodstvom Alita Alessia in pridobila certifikat za učenje prakse DanceAbility, ki jo želi razširiti tudi v Sloveniji.

Ples je bil že od nekdaj del vašega življenja. Nato ste pred desetimi leti na sankanju v Švici doživeli nesrečo. Vaše telo se je spremenilo. Kako ste sprejeli dejstvo, da ne boste mogli več hoditi?

Na začetku nisem sprejela dejstva, da ne bom nikoli več hodila. Mislila sem si, da mogoče ne bom mogla več delati piruet ali pa stoje na glavi. (smeh)

Kako je torej potekala vaša fizična in psihična rehabilitacija?

Prvo leto sem res verjela, da se bom sestavila skupaj, da je vse možno. Spomnila sem se na vse ljudi, ki so v življenju dosegli nemogoče. Razmišljala sem o jogijih, ki lahko za nekaj časa ustavijo bitje srca, šamane, ki so umrli, ko so se tako odločili ... Verjela sem v čudeže. Na začetku sem zato delala predvsem na fizičnem in dosegla več, kot so mi govorili, da zmorem. Imela sem zelo dobro ravnotežje in ob stojki sem lahko stala brez opore rok, s hoduljo in elektrostimulacijo sem naredila tri kroge po dvorani, večina ni naredila niti enega, čeprav je bila moja poškodba višja. Posvečala sem se tudi vizualizaciji – se pravi, da sem vsak dan poskušala premakniti prst na nogi. Pri tem sem imela občutek, kot da sem stisnjena in poskušam premakniti nekaj izven sebe ... goro, ne le prsta. Brez uspeha. Zdravniki pravijo, da po dveh letih vidiš, kaj se vrne in kaj ne, in pri meni se po dveh letih stanje ni izboljšalo, in to kljub dodatnim zasebnim fizioterapijam. Takrat sem prvič pomislila, da morda res ne bom več hodila, in to me je sesulo. Preprosto si nisem želela več živeti.

A vendar ste čutili, da še ni čas za odhod.

Pravzaprav sem že ob nesreči, čeprav je bilo moje življenje na nitki, nekako vedela, da se moj čas še ni končal, da mi je še namenjeno živeti. Pri nesreči na sankanju sem doživela res močno zunajtelesno izkušnjo, potovanje, ki mi je potrdilo nekaj, o čemer sem se spraševala in iskala pred nesrečo.

Med rehabilitacijo pa so se pojavili tudi novi zapleti, zaradi katerih je bilo vaše življenje znova ogroženo.

Leto dni po nesreči sem bila na obnovitveni rehabilitaciji v Laškem in tam sem hodila v bazen. Le teden dni prej pa sem imela punkcijo neke bule, ki se mi je naredila, in pojavila se je okužba. Bakterije so me dobesedno jedle. Ta zaplet je trajal vsega skupaj dve leti in pol. V tem času sem bila na infekcijski, septični in plastični kirurgiji, nihče ni vedel, kaj se dogaja in kako to pozdraviti, bilo je nekaj novega za vse. Prišlo je tudi do sepse in takrat sem bila že drugič blizu smrti.

A ste se ji izmaknili ... in sprejeli svojo novo stvarnost.

Ja. Toda da sem začela novo življenje, je trajalo skoraj tri leta. Po nesreči sem bila sedem mesecev priklenjena na posteljo, nato slabi dve leti postelja in največ štiri ure sedenja na dan. To je bil trenutek, ko sem lahko sprejela voziček, ker sem doživela, kako je, če si pribit na posteljo in skoraj povsem odvisen od drugih. Pobrala sem se in sprejela življenje z vozičkom. Začela sem živeti in od nikogar nisem bila več odvisna, vse sem lahko delala sama, tudi avto sem začela voziti.

Ali se je glede na vse, kar ste prestali, močno spremenil vaš odnos do telesa?

Ja, zdaj ga malo bolj čuvam. (smeh) Predvsem pa to, da ga ne jemljem več kot nekaj samoumevnega.

Kako ste znova začeli plesati?

Sandra, prijateljica, s katero sva prej plesali, je prišla do mene in mi povedala, da je na JSKD (Javnem skladu za kulturne dejavnosti) dobila denar za projekt na temo zmožnosti-nezmožnosti. Njena pobuda je prišla ravno ob pravem času – štiri leta po moji nesreči, ko sem se ravno dobro sestavila skupaj. Že v bolnišnici sem velikokrat razmišljala o plesu, si v glavi delala slike predstave in zgodbe, ki bi jo želela deliti. Tako se je začela predstava Let Dance, Do-pustite plesati, v kateri sem govorila o svoji življenjski zgodbi. O življenju pred nesrečo in po njej. V izziv mi je bilo plesati brez vozička, podala sem se v raziskovanje, kaj se da in kako brez njega. Prej sem se veliko ukvarjala z metodo body-contact, a tokrat smo s Sandro in Ajdo, s katerima sem ustvarjala plesno zgodbo, videle, da stvari ne funkcionirajo, kot smo si zamislile, da je treba na novo postaviti stvari. To je bil zelo velik proces, v katerem sem zares uživala. Meni osebno je pomenil velik preboj na tej moji poti, da sem znova stopila v dvorano in naredila plesno predstavo in predstavila svojo zgodbo skupaj z Ajdo in Sandro. Še vedno sem jima hvaležna za vse trenutke, ki sta jih delili z mano in raziskovali skupaj z mano. Največje darilo je bil tudi odziv gledalcev. Po pošti sem dobila pismo, zahvalo neke gledalke, preprosto sem se zjokala ob tem, ko sem ga brala in si mislila, če samo enemu lahko odpreš srce in vliješ moč duha, ki ne pozna omejitev, je vse delo poplačano.

Kako ste ples doživljali prej in kako zdaj?

Bistvena razlika je v možnostih. Prej sem imela telo dobro natrenirano, z njim sem lahko počela marsikaj. Hočem reči, da mi je telo ponujalo vse možnosti, a prav zaradi tega sem se lahko vsake dotaknila le po malo. Zdaj moje telo pozna omejitve in dejstvo je, da se z omejitvami ne moreš dotakniti vsega, lahko se nečesa, a v to sežeš globlje, odkriješ nove dimenzije, ki jih sicer ne bi. Sicer je pa ples energija in ta nima omejitev, kot jih ima lahko telo.

Kaj vas je pritegnilo pri DanceAbilityju?

Prav to, da sem spet začutila enak občutek kot pred nesrečo, le da navzven, torej fizično, nekoliko drugače.

Kaj je bistvo DanceAbilityja?

Bistvo je, da je to plesna metoda, ki deluje za vse ljudi. Izhaja iz improvizacije, znotraj katere vsak posameznik poišče svoj občutek in ga izrazi tako, kot si to želi oz. zmore. S tem se v skupini ustvariskupen jezik, s katerim je mogoče komunicirati, ne da bi pri tem koga od navzočih izoliral.

Pravite, da DanceAbility ni terapija, a vendar tudi ni zgolj ples, je tudi način ozaveščanja družbe, da je inkluzija smisel in cilj humane družbe, je tako?

Seveda, posledično je tudi to.

Je poudarek metode DanceAbility tudi v tem, da združuje ljudi z različnimi invalidnostmi: gibalno ovirane, gluhe in naglušne, slepe in slabovidne, ljudi z Downovim sindromom in vse druge. Je ples univerzalni jezik sporazumevanja in medsebojnega razumevanja?

Ja, prav v tem je čar, da v tako mešani skupini dobesedno zaživi. Izrazijo se vse te edinstvene različnosti posameznikov, iz katerih lahko vznikne pravo bogastvo. Ples je vsekakor univerzalni jezik medsebojnega sporazumevanja.

Kako razširjen je DanceAbility po svetu?

Obstaja že cela mreža po Evropi in Severni ter Južni Ameriki, ki jo je ustvaril Alito Alessi, odličen plesalec in koreograf. Tako imenovane »drugačnosti« zanj niso bile nič novega, nenavadnega, ker je s tem odraščal v svoji družini. Zato si je rekel, ko je prišlo do sodobnega plesa, temu rečemo demokracija v plesu, zakaj je nihče ne izvaja, zakaj vsi uporabljajo izraz demokracija, nihče pa tega ne dela. Tako je sam naredil prvo delavnico za vse ljudi. Izhodišče njegove metode je bila kontaktna improvizacija, ki pa jo je v petnajstih letih dela in izkušenj nekoliko preoblikoval in zapisal. Nato se je njegova metoda DanceAbility razširila po vsem svetu.

Kako bodo potekale delavnice, ki jih pripravljate?

Delavnice so sestavljene iz ogrevanja, vodene improvizacije in začetnega ter končnega kroga. V začetnem krogu se vsakdo predstavi, v končnem pa lahko vsak posameznik izrazi svoje občutke in izkušnje. Delavnice trajajo po dve uri. Z ogrevanjem se bomo fizično in psihično pripravili na vaje, ki jih bomo izvajali in s katerimi bomo ustvarili skupni jezik, ki nam omogoči deliti, plesati, uživati. Posebno pozornost bomo namenili glavnim elementom improvizacije. Ti so: občutek, čas, odnos in oblika v prostoru.

In še nazadnje: kje in kdaj se boste dobivali?

Prva delavnica bo v torek, 11. oktobra 2016, ob 17. uri, nato pa se bodo nadaljevale vsak torek ob isti uri na Gerbičevi 51a, v prostorih Plesne šole Kazina. Več informacij dobite na spletni strani zavoda Brezmejno gibanje. x

Vabljeni vsi!

Veronika Rot

Plesna dvorana. V ospredju fotografije na invalidskem vozičku pleše Urša. S trupom je sklonjena globoko na stegna, roke za seboj dviguje, kot bi letela. V ozadju plešejo še druge osebe. Nekatere na tleh, druge stoje. Foto: osebni arhiv Urše Urbančič.
Plesna dvorana. V ospredju fotografije na invalidskem vozičku pleše Urša. S trupom je sklonjena globoko na stegna, roke za seboj dviguje, kot bi letela. V ozadju plešejo še druge osebe. Nekatere na tleh, druge stoje. Foto: osebni arhiv Urše Urbančič.