TadejEnci, uspešen atlet iz Velenja, se lahko kljub invalidnosti, že od zgodnjega otroštva je namreč težje naglušen, pohvali z odličnimi rezultati. Lani je še posebej navdušil na dvoranskem državnem prvenstvu Slovenije v Zagrebu, ko si je v absolutni konkurenci slišečih priboril tretje mesto v teku na 400 m in s tem postalprvi gluhi atlet, ki je osvojil medaljo na članskem atletskem državnem prvenstvu Slovenije. Kot sam pravi, jenajbolj ponosen na naslov dvoranskega evropskega prvaka gluhihinna bronasto medaljo z evropskega prvenstva gluhih na prostem. Pred njim pa so že novi cilji, najpomembenjši je medalja na poletni olimpijadi gluhih čez dve leti.Z mladim Velenjčanom smo se pogovarjali o njegovih uspehih,pa tudi željah in seveda o tem, kako mu je prav šport pomagal pri premagovanju različnih ovir v življenju.
Pred kratkim stese vrnili iz Nemčije, kjer stena 10. evropskem prvenstvu za gluhe atlete tekmovali v disciplini tek na 400 metrov in s časom 49.74 osvojili odlično 5. mesto. Za medaljo ste zaostali le 26 stotink. Je kaj razočaranja?
S trenerjem Gregorjem Doberškom sva vso sezono trdo trenirala in se pospešeno pripravljala na to prvenstvo, zato ostaja nekaj grenkega priokusa, ker sva bila zelo blizu tako želeni medalji. Tekli smo v zgodnjih poldanskih urah ob zelo visoki vročini, saj se je živo srebro povzpelo preko 35 stopinj C, ob tem pa sta bila še dva neuspela štarta zaradi težav s štartno lučko, kar je še dodatno otežilo situacijo. Kljub temu sem se maksimalno potrudil in dal vse od sebe, vendar mi je žal v zadnjih metrih zmanjkal kakšen kanček moči več. To je šport, ena izkušnja v življenju več in gremo novim zmagam naproti.
Konkurenca je bila sicer zelo močna.
Res je. Konkurenca na prvenstvu je bila izjemna in se lahko primerja tudi s konkurenco iz svetovnih prvenstev. Moja forma je zagotovo na vrhuncu, kar so pokazali tudi časi zadnjih testiranj. Sam rezultat v finalu sicer ni slab, ampak ga je glede na razmere v finalu težko oceniti, saj je tudi prvo uvrščeni šel 2 sekundi slabše od svojega najboljšega dosežka. Moram tudi povedati, da se vseh šest finalistov evropskega prvenstva z atletiko ukvarja profesionalno, v svojih državah so namreč zaposleni v javni upravi in ves svoj čas namenjajo treningom.
Rešitev bi bila torej zaposlitev v javni upravi. Večina najboljših slovenskih športnikov je zaposlena v javni upravi: v slovenski vojski, policiji in na finančni upravi. Med para športniki le dva: Marino Kegl in Darko Đurić. Kakšne možnosti imate, ste se že pozanimali?
Zaposlitev v javni upravi kot vrhunski športnik bi zagotovo v veliki meri pripomogla na moji športi poti, lahko bi se 100 odstotno posvetil atletiki, treniral bi dva krat dnevno, na treningih bi bil bolj spočit in motiviran, predvsem pa bi bilo več časa za atletske priprave in ostale obveznosti, ki spadajo k vrhunskem športu. Trenutno sem si z rezultati priboril mednarodni razred v kategorizaciji pri olimpijskem komiteju Slovenije in sicer za obdobje dveh let ter se nahajam pri vrhu prednostne liste v 3. prioritetni skupini. Število prostih mest je seveda omejeno, si pa kot mnogi drugi profesionalni športniki želim, da bi se v prihodnje to število povečalo in bi nato lahko dobili svojo priložnost, s katero bi se lahko dokazali na najvišji ravni.
Z atletiko ste začeli pri desetih, torej je za vami že 15 let resnega ukvarjanja s športom. Kdovas je navdušil za atletiko in kdo je najbolj zaslužen, daste danes uspešen atlet?
Za atletiko so me navdušili starši, saj sem bil že kot otrok zelo aktiven, poleg tega je takrat tudi starejša sestra trenirala atletiko in sva doma veliko tekmovala. Za vse uspehe je gotovo najbolj zaslužna družina, ki mi je vedno stala ob strani in me podpira v dobrem in slabem. Upam, da bom nekoč lahko povrnil zaupanje z osvojeno medaljo na največjem tekmovanju – poletni olimpijadi gluhih.
Kaj pa je bil vzrok za izgubo sluha? Sluh sevam je namreč slabšal od otroških let.
Sluh se mi je poslabšal v zgodnjih otroških letih, vzrok pa ni bil točno poznan. Takrat so starši opazili, da sem imel med gledanjem televizije vedno nastavljeno zelo povišano glasnost, imel pa sem tudi veliko težav s komunikacijo, saj nisem slišal sorodnikov. Dobil sem slušne aparate, s katerimi je postalo nekoliko lažje.
Kljub izgubi sluha ste postali uspešen atlet. Pohvalite se lahko s pomembnimi rezultati, kateri so to?
Najbolj ponosen sem zagotovo na naslov dvoranskega evropskega prvaka gluhih, kot tudi na bronasto medaljo iz evropskega prvenstva gluhih na prostem. Osvojil sem tudi veliko medalj iz šolskih in državnih prvenstev v vseh kategorijah. Kot mladinec sem nastopil večkrat za reprezentanco Slovenije.
Verjetno ima pomembno vlogo tudivaš trener Gregor Doberšek. Kako sodelujeta in kakovas motivira na tekmovanjih, daje napotke po treningu?
S trenerjem Gregorjem uspešno sodelujeva že vrsto let in sva v tem času razvila nekakšen svoj način komunikacije. Trener se vedno zelo potrudi in mi vse napiše v pisni obliki preko SMS, viber, maila ali katerih drugih komunikacijskih virov, tako da vse dobro razumem. Po treningu na takšen način sledi tudi analiza treninga.
Kaj pa znakovni jezik, ste se ga naučili?
Lansko leto sem uspešno opravil začetni tečaj slovenskega znakovnega jezika, v katerem sem resnično zelo užival in sem kljub napornemu urniku zaradi službe, treningov in vseh ostalih obveznosti, več kot dva meseca vedno z veseljem obiskoval tečaj, za kar gre posebna zahvala tudi Medobčinskemu društvu gluhih in naglušnih Velenje, ki mi je tečaj omogočil. Naučil sem se veliko novih kretenj slovenskega znakovnega jezika, ki jih s ponosom uporabljam tudi na največjih tekmovanjih gluhih in čeprav tukaj velja nekoliko drugačna mednarodna kretnja, se med seboj zelo dobro razumemo. Konec lanskega leta pa sem dobil tudi nove sponzorske slušne aparate znamke Unitron od priznanega slovenskega podjetja Audio BM, za kar sem seveda zelo hvaležen, saj so zame nepogrešljivi pri komunikaciji v vsakdanjem življenju.
Ste polno zaposleni, po osemurnem delavniku v proizvodnji popoldne še šestkrat na teden tri ure zavzeto trenirate.
Trenutno mi največji življenjski izziv zagotovo predstavlja usklajevanje službe in vsakodnevnih napornih treningov, ki včasih trajajo celo več kot tri ure, poleg omenjenega, pa je tukaj še vrsto drugih obveznosti, ki so povezane z atletiko, tako da prostega časa praktično ni in je potrebno zelo veliko odrekanja in trde volje. Najbolj se pozna pri družini in prijateljih, saj sem veliko zdoma in ravno zaradi tega sem jim zelo hvaležen za razumevanje.
Tekmujete tudi s slišečimi atleti. Kako velika ovira je pri tem invalidnost?
V Sloveniji žal nimamo na voljo atletskih tekmovanj v konkurenci gluhih, kjer bi lahko tekmoval in preskušal svoje meje, tako da tekmujem tudi v konkurenci slišečih, kjer imam v zadnjem letu na voljo tudi štartno lučko. Gluhota je nevidna invalidnost in zato spada med najtežje oblike invalidnosti, saj so gluhi velikokrat izključeni iz družbe zaradi težje komunikacije. Na srečo imam zelo razumevajoče prijatelje in sodelavce, s katerimi je veliko lažje in če kaj ne razumem, mi po potrebi tudi večkrat ponovijo stavek, tako da ga razumem.
Šele eno leto lahko na štartu uporabljate štartno lučko, kivam omogoča precej enakovrednejši položaj. Kar dolgo je trajalo, da ste dobili možnost tekmovanja s štartno lučko. Kdo je pri tem najbolj zaslužen?
Najbolj zaslužen, da lahko danes uporabljam štartno lučko na vseh atletskih tekmovanjih v Sloveniji, je zagotovo trener Gregor Doberšek, ki se je zelo dolgo trudil, da je bila po številnih pogovorih zadeva izpeljana do konca. Tukaj gre posebna zahvala tudi atletski zvezi Slovenije, ki je lučko financirala in nato tudi podarila v trajno last.
Študirali si mehatroniko, gre za zelo zanimivo vedo, ki združuje strojništvo, elektrotehniko in informatiko. Zakaj ste izbrali prav ta študij? In, se vidite v prihodnosti v svojem poklicu?
Mehatroniko sem izbral, ker me je že od otroštva zelo veselilo delo z roboti. Seveda si želim v prihodnosti poklic, ki bo s tega področja, ampak preden se popolnoma spustim v podjetniške vode, si želimdoseči še nekatere športne cilje.
Kajvas še razveseljuje poleg atletike?Vam sploh ostane še kaj časa za druge stvari?
Prostega časa resnično ni veliko in ga najraje preživim v družbi družine in dveh nečakinj, štiri leta stare Late in Zale, ki bo oktobra upihnila dve svečki. Več prostega časa imam na voljo šele po končani atletski sezoni in v tem času se običajno z bratrancem Davidom odpraviva na ribolov.
Kateri športvam je poleg atletike še pri srcu?
V zadnjih letih mi je še posebej všeč kolesarstvo, za to je verjetno najbolj zaslužen naš najnajboljši kolesar Primož Roglič, katerega sem vedno z velikim zanimanjem spremljal na največjih kolesarskih dirkah. Pred kratkim sem si s trdo prigarano plačo nabavil novo gorsko kolo in se že zelo veselim kakšne gorske ture s prijatelji v naši prečudoviti Sloveniji.
V nekem intervjuju ste povedali, davam je šport pomagal, da se z izgubo sluha niste toliko obremenjevali in dejstvo sprejemali kot del življenja. Kaj bi mladim ljudem z invalidnostjo, ki se velikokrat zaprejo med štiri stene, svetovali, kako preseči invalidnost in kako pomembno je, da se ukvarjajo s športom?
Šport zagotovo v veliki meri pomaga lažje premagovati različne ovire, ki se pojavijo na življenjski poti in tudi če na koncu nisi med najboljšimi, ti vrednot, ki jih pridobiš s športom, nihče ne more vzeti. Pomembno je samo, da vztrajaš in če si nekaj resnično želiš, potem ti bo to nekega dne tudi uspelo. Moj življenjski moto je: nič ni nemogoče.
Letošnje leto je bilo polno športnih preizkušenj. Kaj pa jevaš naslednji pomembnejši cilj?
Moje največje sanje in največji športni cilj je osvojitev medalje na poletni olimpijadi gluhih. Prvič se mi nastop na olimpijadi ni ravno posrečil zaradi številnih težav, iz katerih sem se nato tudi veliko naučil in si pridobil dragocene izkušnje. Zato želim, da bi bil na naslednji olimpijadi, ki bo čez dve leti, v življenjski formi in se tam boril za stopničke. Sem zelo motiviran in pripravljen sem trdo garati za ta cilj, seveda pa bi mi na poti k sanjam bilo v veliko pomoč, če bil se lahko zaposlil v javni upravi kot vrhunski športnik. Če bi se to zgodilo vsaj leto in pol pred pričetkom olimpijade, potem močno verjamem, da so stopničke dosegljive.
Vesna Pfeiffer