Aktivni, zdravi in zadovoljni je projekt, s katerim je krovna zveza za šport invalidov ZŠIS POK želela spodbuditi razvoj športnih aktivnosti med invalidi v vseh starostnih kategorijah. Projekt so uspešno izpeljali, invalidom pa ponudili tudi nadaljnjo možnost športnega udejstvovanja. Zagotovo je pomembna novost, ki jo prinaša projekt, ta, da bodo z novim šolskim letom lahko tudi otroci in mladostniki invalidi sodelovali v sistemu pridobivanja športnih značk in ob povečanem naboru športov v sistemu šolskih športnih tekmovanj iskali možnosti za svoje športno udejstvovanje. Več v intervjuju z vodjo projekta dr. Tjašo Filipčič.
Otroci invalidi so bili doslej največkrat izključeni iz športnih aktivnosti v šoli. Kako na otroka vpliva to, da ob koncu šolskega leta v šolskem sistemu ne prejme priznanj in športnih značk?
Ne bi mogli reči, da so bili vsi učenci izključeni iz športnih aktivnosti v šoli, njihova vključenost je bila namreč dostikrat odvisna od učitelja. Če je učitelj, ki je poučeval šport, vključevanje otroka s posebnimi potrebami prepoznal kot izziv, ni bilo ovir. Poznamo kar nekaj primerov dobre prakse. Naslednji dejavnik je vrsta invalidnosti. Če je imel otrok težjo gibalno oviranost in je imel zdravniško opravičilo, ni bil vključen v športne aktivnosti v šoli. Pomembno vlogo imajo pri tem tudi starši, ki prepoznajo cilješporta in vedo, da vključenost otroka lahko vpliva na njegove potencialne. Pri tem imam v mislih predvsem socialnokompetentnost. Če ima otrok, ne glede na oviranost, gibanje in šport v svojem vrednostnem sistemu, je verjetno prizadet, ko ob koncu leta ni nagrajen za svoj trud. Žal pa imam tukaj premalo izkušenj, da biodgovorila na vprašanje, kako se otrok počuti, če neprejme nagrad. V preteklosti je specialnopedagoška stroka opozarjala, daob pripravi programov Mali sonček, Zlati sonček, Krpan, Naučimo se plavatini bilo zapisanih prilagoditev, ki bi vključevala otroke s posebnimi potrebami. In to je bilo zdaj v okviru projekta Aktivni, zdravi, zadovoljni pripravljeno.
Kako ste torej prilagodili obstoječe športno-gibalne programe (Mali sonček, Zlati sonček, Krpan, Naučimo se plavati) za otroke in mladostnike invalide?
Programi so bili pripravljeni tako, da nismo nikogar izključili. Prilagoditve so bile narejene za otroke, ki imajo različne oblike invalidnosti, za slepe, gluhe, gibalno ovirane, z motnjo v duševnem razvoju. Vsebine so prilagojene tako, da otrok aktivnost lahko opravi samostojno ali z delno pomočjo, spremljevalec otroka vodi ali usmerja fizično ali ustno, ne sme pa mu pomagati ves čas ali pa s popolno pomočjo, kar pomeni, da spremljevalec pomaga otroku ves čas izvajanja aktivnosti. Vse naloge je mogoče izvesti v različnih težavnostnih stopnjah, od osnovne do najtežje. Pri izvajanju nalog se stremi k temu, da otrok nalogo izvede čim bolj samostojno na čim višji ravni. Pri posameznih nalogah, ki so teže izvedljive, lahko otroku najprej prepustimo možnost samoiniciativne izvedbe. Pri tem ga spremljevalec, vzgojitelj ali eden od njegovih staršev spodbuja, vodi in usmerja k pravilnemu gibanju in izvedbi posameznih nalog, da so torej pravilni drža, prijemi, izmeti, lovljenje. Če otrok naloge v posameznem programu ne zmore opraviti samostojno, se mu izbere prva lažja izvedba posamezne naloge ali pa se mu dodeli delna ali popolna pomoč. Ker v podajanju različic posameznih vaj za neko nalogo ni zaobjetih vseh mogočih načinov izvajanja posameznih nalog, ker je otrok denimo še dodatno gibalno ali kako drugače oviran, je slep, gluh, ima cerebralno paralizo, se dopušča, da spremljevalec svojemu otroku individualno prilagodi in dodatno olajša ali spremeni nalogo. Lahko skrajša razdaljo, skrajša čas, zmanjša število potrebnih ponovitev, prilagodi športni rekvizit. Seveda stremi k temu, da se s to novo spremenjeno vajo čim bolj približa smotru posamezne naloge. Če je potrebno, se uporabi individualni medicinski pripomoček, prilagojena oprema in športni rekvizit, kot so poganjalček, skiro, rolka ali deska na kolesih, individualno prilagojena kolesa, prilagojene sanke, žoge različnih velikosti, balon. Vendar mora biti vse to predpisano in preizkušeno pri ustreznih strokovnjakih inv dogovoru s starši. Pri načrtovanju športnih aktivnosti izberemo ustrezen prostor in ga prilagodimo njihovemu razumevanju, fizičnim sposobnostim ter njihovim zdravstvenim posebnostim. Prostori za šport in rekreacijo ter igrišča morajo biti dostopni za invalidske vozičke, dovolj veliki in prostorni, brez ovir ali drugihmotečih dejavnikov ter varni. Pri športni dejavnosti, ki je lahko kontraindicirana, se je treba aktivnosti izogniti oziroma jo prilagoditi ali nadomestiti z drugo aktivnostjo. Priporočamo posvet s strokovnim timom in starši. Aktivnosti so zapisane tako, da še vedno spodbujajo ustvarjalnost otroka in učitelja.
Kako bo potekalo ocenjevanje pri predmetu šport, če ima otrok denimo večje težave na področju gibanja?
Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju v Sloveniji in Pravilnik o preverjanju in ocenjevanju znanja ter napredovanju v osnovni šoli opredeljujeta, da ocenjevanje znanja učencev s posebnimi potrebami v osnovni šoli poteka enako kot ocenjevanje vseh učencev: v prvem in drugem razredu je ocenjevanje opisno, naprej pa je številčno, s petstopenjsko ocenjevalno lestvico, razen če z navodili za prilagojeno izvajanje programa osnovne šole niso določeni drugačni načini ocenjevanja znanja. 7. člen Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami pa učencu s posebnimi potrebami, usmerjenemu v izobraževalni program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo, ne glede na vrsto primanjkljaja, ovire oziroma motnje, omogoča prilagajanje organizacije, načina preverjanja in ocenjevanja znanja, napredovanje in časovne razporeditve. Vse prilagoditve pa morajo biti zapisane v individualiziranem programu učenca s posebnimi potrebami. Na podlagi Bele knjige o vzgoji in izobraževanju, Zakona o osnovni šoli in Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami je Strokovni svet za splošno izobraževanje pripravil Navodila za izobraževalne programe s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo za devetletno osnovno šolo, kjer so navedena splošna priporočila prilagajanja preverjanja in ocenjevanja. Splošna priporočila niso dovolj, saj so primanjkljaji, ovire lahko zelo raznolike, zato so učitelji mnogokrat pred izzivom, kako oceniti znanje učencev s posebnimi potrebami pri predmetu šport, še posebej takrat, kadar so gibalne ovire težje in težke. Na različnih strokovnih seminarjih se tako pogosto pojavlja vprašanje: kaj naj ocenim, če ima otrok večje težave na področju gibanja, v Odločbi o usmerjanju pa učenec ni opravičen ocenjevanja?
Kot vem, predlagate nekaj rešitev.
Res je, vendar se z njimi vsi ne strinjajo. Ena od rešitev je, da ocenjujemo močna področja učenca: to pomeni, da pridobimo več ocen s področja, kjer je uspešen. Če je uspešen na področju plavanja, bomo več ocen pridobili v okviru teh vsebin, s področja atletike pa ne, ker ne more skočiti, koordinirano teči in skakati. Lahko tudi ocenjujemo napredek učenca. Če želimo ocenjevati napredek, moramo imeti izhodiščno stanje učenca, in to v okviru vsake vsebine, ki jo ocenjujemo. Ocenjujemo napredek na področju, kjer lahko napreduje. Tretja možnost je, da ocenjujemo teoretično znanje. Če učencu zaradi težav na področju gibanja ne uspe osvojiti minimalnega standarda znanja, preverimo njegovo teoretično znanje, pravila igre, poznavanje vsebine. Lahko tudi ocenimo trud, športno igro (ferplej): učenec, ki je oviran v gibanju, se bo v življenju moral veliko truditi, da bo dosegel svoje cilje. Zato ga nagradimo z oceno, če se pri športu trudi po svojih najboljših močeh, sodeluje v smislu ferpleja in ne izkorišča svojo invalidnost. Ocenjujemo pa lahko zunajšolske gibalne dejavnosti. Za učencem, ki so ovirani v gibanju, lahko organiziramo dodatno prilagojene gibalne dejavnosti: plavanje po Halliwickovi metodi, prilagojeno plezanje, pedagoško jahanje. Učenec naj vodi dnevnik dejavnosti, ki so prilagojene njegovim sposobnostim, zunajšolska dejavnost pa je sestavni del ocene. Prav pri tem predlogu se sicer z različnimi strokovnjaki razhajamo, sama pa menim, da lahko tudi prilagojena zunajšolska dejavnost na gibalnem področju odpravi dilemo. Če bi sama poučevala, bi se oklepala tudi te rešitve.
Eden od pomembnih dosežkov projekta Aktivni, zdravi in zadovoljni je Priročnik za izvajanje interesnih programov športa otrok, mladine in odraslih s posebnimi potrebami. Komu je priročnik namenjen, kdo vse je sodeloval pri njegovem nastanku in kaj ponuja?
Prvi priročnik je namenjen otrokom in mladostnikom s posebnimi potrebami, učiteljem, ki že poučujejo šport ali ga še bodo, in seveda tudi staršem. V priročniku bodo dobili ideje, kako prilagoditi dejavnosti. Mogoče so že zdaj na pravi poti in potrebujejo le potrditev. Pri nastanku priročnika so sodelovali učitelji športne vzgoje, ki že veliko let poučujejo šport in imajo dolgoletne praktične izkušnje z otroki z različnimi oblikami invalidnosti. Ti učitelji poučujejo v CUDV Draga, CIRIUS Kamnik, CIRIUS Vipava, Zavodu za slepe in slabovidne, Zavodu za gluhe in naglušne. Pri prilagoditvah sva sodelovala tudi dva učitelja s Fakultete za šport in Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani, ki znanje posredujeva študentom. To pomeni, da bodo s prilagoditvami seznanjeni tudi bodoči učitelji, torej športni pedagogi, razredni učitelji, specialni pedagogi.
Velik napredek je projekt AZZ dosegel tudi na področju športa za odrasle invalide in invalide starostnike. Katere novosti se obetajo?
V drugem priročniku z naslovom Gibalno-športne aktivnosti za odrasle invalide in invalide starostnike smo podali temeljna strokovna spoznanja za praktično uporabnost, varnost in primernost vadbe za osebe s težavami na področju gibanja. V mislih smo imeli odrasle invalide in invalide starostnike. Žal lahko ugotovimo, da je ta starostna populacija še manj gibalno aktivna od mladih oziroma da obstaja velika heterogenost. Nekateri so aktivni kot vrhunski športniki, drugi, gre za večino, pa so popolnoma gibalno neaktivni.Zapisali smo previdnostne ukrepe pri vadbi, najpomembnejši del priročnika pa ponuja deset celostnih programov vadbe, ki so primerni za izvajanje v različnih organizacijskih oblikah, torej v invalidskih društvih, doma ali v inkluzivnih oblikah vadbe. Zapisani so preprosto, tako da so razumljivi vsem. Vadba je primerna za vse, tudi za tiste, ki se lahko gibajo le sede ali v postelji. Že če nam bo uspelo k redni vadbi povabiti vsaj nekaj posameznikov, bo priročnik dosegel svoj namen.
Vemo, da je za invalide lahko velikokrat ovira transport, cenovna (ne)dostopnost ali neprimeren časovni termin za športno udejstvovanje. Kako premostiti te ovire in narediti športno udejstvovanje dostopnejše za invalide?
Veliko sodelujem z različnimi zvezami in društvi invalidov, denimo Zvezo delovnih invalidov Slovenije. Sporočajo, da so ljudje v finančni stiski, še večkrat pa jim primanjkuje motivacije za redno vadbo. Zato drugi priročnik ponuja idejo za vadbo, ki se lahko izvaja doma, s prilagojenimi rekviziti, ki ne zahtevajo dodatnih finančnih sredstev. Športni programi v invalidskih društvih so mnogokrat brezplačni. Največji problem vidim v motivaciji posameznika, da se odloči in pridruži vadbi. Spet govorim o vrednoti in zavedanju pomena redne gibalne aktivnosti za slehernega.
Za katere skupine invalidov je šport trenutno najmanj dostopen in so zato prikrajšani? So to gibalno ovirani invalidi, senzorni invalidi, kdo?
Odgovorila bi z izsledki raziskave (Filipčič in Jurak, 2013), ki smo jo objavili v reviji Športnik. Ugotavljali smo dostopnost za gibalno ovirane učence in dijake do športnih prostorov v 94 osnovnih in 13 srednjih šolah iz petih slovenskih regij. Ugotovili smo, da v 53 odstotkih šol v vzorcu ni urejen ustrezen dostop v šolo za gibalno oviranega učenca, 55 odstotkov šol nima ustreznega dostopa v šolsko športno telovadnico, sanitarije so v 60 odstotkih neustrezno dostopne gibalno oviranim učencem. Polovica šol v vzorcu nima ustreznega dostopa do zunanjih igrišč za gibalno ovirane učence. Največjo oviro pomenijo stopnice, preozka ali vrtljiva vrata ter ozki hodniki. Statistično značilnih razlik med osnovnimi in srednjimi šolami nismo našli, s to razliko, da je na srednjih šolah dostop do sanitarij bolj prilagojen za gibalno ovirane dijake kot na osnovnih šolah. Slabi rezultati terjajo ustrezno obravnavo, zato v prispevku podajamo smernice za napredek pri odstiranju arhitekturnih ovir v okviru šolskih telovadnic. Treba bo pripraviti investicijske projekte za odpravo arhitekturnih ovir in s tem uspešnejšo inkluzijo gibalno oviranih učencev in dijakov. Bolje je prilagojeno v specializiranih zavodih, centrih in društvih, kjer so vključeni posamezniki s posebnimi potrebami. Težko bi rekla, za koga je šport najmanj dostopen. Mislim, da je največ težav v inkluzivnih oblikah vključevanja, precej dobro pa je poskrbljeno v segregiranih oblikah izobraževanja, društvih in Zvezah, ki vključujejo posameznike z različnimi oblikami invalidnosti.
Kaj pa usposabljanje strokovnih delavcev na področju športa, izobraževanja in zdravstva, ki soustvarjajo in vodijo gibalne programe za invalide. Kako to poteka?
Sama poučujem na Pedagoški fakulteti UL, kjer vsak študent, ne glede na smer študija, prejme osnovne kompetence s področja poučevanja učencev s posebnimi potrebami; gre za predmet s štirimi kreditnimi točkami. Poleg tega lahko vsi študenti izberejo izbirni predmet Gibalne igre za otroke in mladostnike s posebnimi potrebami in v okviru tega predmeta pridobijo tudi praktične izkušnje. V okviru študija specialna in rehabilitacijska pedagogika študenti dobijo kar nekaj kompetenc s področja športa invalidov. Na praktični ravni pa poteka zanimiv projekt, ki ga vodi URI Soča. Če ima učitelj športne vzgoje vprašanja v zvezi s posameznim učencem pri predmetu šport, skličejo timski sestanek, na katerem so zbrani zdravnik, fizioterapevt, učitelj, otrok in starši ter skupaj najdemo rešitve za prilagoditve pri športu in prilagoditve za ocenjevanje.
Projekt AZZ se je junija končal z dvema velikima dogodkoma. Če potegnemo črto, koliko programov za invalide je bilo izvedenih v okviru projekta, katerih, kje so potekali in koliko posameznikov je bilo vanje vključenih?
Pripravili smo program Mali sonček, Zlati sonček in Krpan, v vsakem je bilo 20 programov, v katere je bilo v vsakem vključenih 200 otrok, programi pa so potekali v okviru različnih vzgojno-izobraževalnih ustanovah, tako v inkluzivni kot v segregirani obliki. V program Krpan smo vključili tudi Rome. Pripravili smo tudi program Naučimo se plavati, izvedenih je bilo 30 programov, udeleženih 300 otrok, programi pa so bili izvedeni v različnih društvih, ki skrbijo za plavalno opismenjevanje otrok in mladine. V okviru projekta AZZ smo pripravili tudi šolska športna tekmovanja, pet sistemov točkovanja in spremljanja udeležbe invalidov na šolskih športnih tekmovanjih. Pri tem je bilo vključenih 100 otrok. Za starejše invalide smo pripravili deset celovitih programov vadbe, izvedli 30 programov vadbe za starejše invalide, 20 srečanj s predstavniki invalidskih organizacij ter izdelali dva kataloga za izvajanje programov. Poskrbeli pa smo tudi za usposabljanje strokovnih delavcev v vzgojno-izobraževalnih institucijah, zavodih, centrih in domovih za otroke in mladostnike s posebnimi potrebami. x
Vesna Pfeiffer