Sebastjan Kamenik je slep. Toda čeprav ga je usoda prikrajšala za vid, ga je po drugi strani obdarila s številnimi talenti. 36-letnega Savinjčana ljudje poznajo kot pesnika, voditelja različnih prireditev, radijca,pisca besedil, neutrudnega humorista in predvsem borca za pravice slepih. V intervjuju, ki je pred vami, je iskreno spregovoril o svojem življenju, težkih trenutkih, željah, ljubezni in tudi težavah, s katerimi se morajo spopasti slepi.
Vaša življenjska zgodba se je začela žalostno. Biološka mati se vam je odrekla. Kdo je skrbel za vas in kako je vse to zaznamovalo vaše življenje?
Moja biološka mama me je zapustila v hudo slabem stanju. Ni me previjala, kar je na mojem telesu pustilo hude posledice. Na intimnih delih sem imel eno samo živo rano. S pomočjo rejnice in njene mame sem shodil šele, ko sem bil star dve leti. Bal sem se vsega, kar je spominjalo na hladno, celo žice si nisem upal prijeti, ker je bila hladna. Še danes ne grem v morje, če je prehladno. Pri osemnajstih letih sem izvedel, da je moja težava povezana s tem, da me je mama kot dojenčka kopala v mrzli vodi. Tako je vsaj pripovedoval njen oče in moj stari oče, ko sem ga nekoč obiskal. Odraščal sem v rejniški družini – rejnica je bila sestrična moje prave mame oziroma, kot ji pravim, gospe, ki me je rodila. Ne morem reči, da bi me rejništvo posebej zaznamovalo. Imel sem neizmerno srečo in prišel v čudovito družino, ki mi je dala vse. Nikoli niso delali razlike med mano in svojimi otroki. Rejnica je imela z mano celo več dela in skrbi kot z vsemi tremi svojimi otroki skupaj. Njena žrtev in žrtev njene družine je bila brezmejna. Zato ni prav nič čudno, da sem ji napisal narodno-zabavno skladbo z naslovom Krušna mama, ki jo izvaja mlad ansambel iz Savinjske doline, Navihani muzikanti. Žal mi je, da skladba ni bila bolje sprejeta v medijih. Pa ne zato, ker sem jo napisal jaz in ker govori o moji drugi mami. To ne šteje, ker mi večjega veselja, kot sem ga bil deležen, ko je to skladbo mama prvič slišala, ne bi mogel narediti nihče. Preprosto gre za to, da je danes vse več družin, v katerih eden od staršev ni biološki starš, in bi ta skladba marsikomu pobožala dušo, če bi jo imel priložnost slišati. Omeniti moram tudi svojega očeta, ki je že pokojni. Od njegove smrti je minilo že petindvajset let, a še zdaj, ko govorim o njem, dobim cmok v grlu in solze v oči. Imel sem najboljšega očeta, dal mi je vse, prvo morje, prve izlete, prve igrače, prvi radijski sprejemnik in predvsem ljubezen, za katero naju je mama oba ogoljufala. Žal ni imel pogojev, da bi živel z njim, bil pa je tudi dovolj moder in razgledan, da je vedel, da je zame najboljše, da sem v rejniški družini, ki je vzljubila tudi njega.
Pa ste svojo biološko mamo kdaj skušali poiskati, jo vprašati, zakaj vas je zapustila?
Biološke mame nikdar nisem iskal in je niti ne mislim. Vem, kje živi, to pa je tudi vse. Mama je sicer po mojih polsestrah želela vzpostaviti stik z mano, grozila mi je celo s tožbo zaradi blatenja časti, a to me ne gane. Zame je ena sama mama, to je moja rejnica in njej sem dolžan vse.
Slepi ste od rojstva. Kako ste kot otrok doživljali svojo invalidnost? Za kaj vse ste bili prikrajšani?
Svoje invalidnosti se nisem zavedal do odhoda v zavod za slepo in slabovidno mladino. Do takrat je moje otroštvo teklo v miru, razumevanju in varnem zavetju moje nove družine ter očeta. Vedel sem sicer, da ne vidim tako dobro kot drugi, ker nisem mogel hoditi in tekati naokoli kot drugi otroci, saj sem nosil očala. Z odhodom v zavod pa sem začutil, da sem drugačen, in to je bilo zame precej boleče.
Pri petih letih ste odšli od doma in družine. Kako ste to sprejeli? Vam je bilo težko?
Odhod v zavod je zame še dandanes najbolj grenka izkušnja. S petimi leti si iztrgan iz matične celice svoje družine, ne veš, ne kako in ne zakaj, naenkrat si pahnjen med kup vrstnikov z različno vzgojo in navadami, tu so bile še starostne razlike. V zavodu se navadiš od starejših otrok vse dobro, pa tudi vse slabo, od kletvic do pretepanja in še česa. Velikokrat sem bil kaznovan, ker sem bil dovzeten za razne štose, ki so mejili tudi na vulgarno izražanje. Dobival sem ukore in opomine, nihče od varuhinj in učiteljev pa se ni vprašal, od kod mi vse to. Od doma gotovo ne, doma so me vzgajali v poštenosti in veri. Ne rečem, da mi zavod ni ogromno dal za življenje, vendar se ga bom spominjal z grenkobo. Še zdaj jim zamerim, da so nam skušali vedno znova vcepiti v glavo, da je to naš drugi dom. Hvala lepa, jaz si dom predstavljam čisto drugače. A to je moj pogled, drugi mislijo drugače. Marsikdo je imel doma slabše razmere in je bil zanj odhod v zavod pravi blagoslov, meni pač ne. Vsa čast tistim, ki so dosegli, da se otroci lahko integrirano šolajo v običajnih šolah. Edini problem takega šolanja je, da starši ne poskrbijo, da bi se ti otroci kljub običajnemu šolanju vseeno družili s slepimi vrstniki v okviru društev in njihovih aktivnosti. Marsikdo bi lahko razvil svoje sposobnosti na primer v kakšnem športu za slepe, a jih ne, ker teh športov niti ne pozna. Za športe polnočutnih seveda nima nikakršnih pogojev. Vendar lahko rečem, da je bilo kljub vsemu, česar sem se naučil in spoznal v zavodu, moje otroštvo ukradeno in porušeno. Priznati pa moram, da je bilo kar nekaj ljudi v zavodu vrednih svojega poslanstva in imajo še danes v mojem srcu posebno mesto. Vsaka medalja ima pač dve plati, tudi moje življenje v zavodu, vendar še vedno trdim, da je dom le eden, in če si iz njega iztrgan, sploh če se to zgodi v ranem otroštvu, na tebi zagotovo pusti posledice.
Težko življenje in invalidnost pa nista preprečila razvijanje vaših talentov. Imate jih kar veliko. S čim vse se ukvarjate?
Človek, ki se znajde v razmerah, v kakršnih sem se znašel sam, ima le dve možnosti: iti po poti naprej v danih možnostih in okoliščinah ali pa ostati na mestu in biti v breme sebi in drugim. Tretje poti kratko malo ni. Sam sem se odločil za prvo. Že kot otrok sem sanjal o tem, da bom nekega dne delal na radiu. Želja se mi je uresničila, želel sem nastopati in vse svoje moči, znanje in sposobnosti sem usmeril v doseganje tega cilja. Res pa je, da brez ljudi, ki so mi prišli naproti, moja prizadevanja ne bi bila dovolj. Hudo mi je, ker me glasbeniki in organizatorji ne vabijo na več prireditev, ki bi jih povezoval. V meni preprosto ne prepoznajo sposobnosti, ki jih imam, in ne najdejo zaupanja, da lahko slep enakovredno povezuje prireditev kot nekdo, ki s šopom listov prihiti na oder, prebere napisano in je delo opravljeno. Jaz vse povem na pamet, v delo vložim toplino, kreativnost, kanček humorja in prijaznosti, kar prireditev zagotovo naredi bogatejšo. Že nekaj let si s prijatelji prizadevamo, da bi Savinjska dolina dobila svojo radijsko postajo, širša lokalna skupnost bi jo potrebovala. Tako pa nam komercialne radijske postaje iz Ljubljane vsiljujejo svojo miselnost, ki ni samo plitka, ampak tudi poneumlja poslušalstvo, z ne vem kakšnimi nagradami lovijo poslušalce in izkoriščajo krizo, ki je, kot sami veste, čedalje večja. Izmišljajo si dobrodelne akcije, ki nimajo drugega cilja kot čim bolj promovirati njihovo radijsko postajo, da o glasbi sploh ne govorim. Ene in iste skladbe večkrat na dan. Sprašujete me po talentih. Pišem besedila za zabavno in narodno-zabavno glasbo, nekaj besedil je bilo predstavljenih tudi na različnih festivalih. Žal pa, čeprav so besedila iskrena, številni ansambli niti ne odgovorijo, ko jim jih ponudiš. Nikdar nisem užaljen, če kdo moje besedilo zavrne kot neprimerno zanj, to, da izrazi svoje mnenje, se mi zdi edino prav in pošteno. Moti me le, da se ne potrudijo niti odgovoriti. Vendar se ne dam, rinem po svoje in se tolažim, da moj čas še prihaja. Kajti trdno verjamem, da je pravi uspeh tisti, za katerega se moraš ogromno in nenehno truditi, se dokazovati in izpopolnjevati; vse, kar pride čez noč, ima kratek rok trajanja. Še je nekaj talentov, ki spijo v meni in morda zanje niti ne vem, a bo to pokazal čas.
Humor ima posebno mesto v vašem življenju. Pogosto se pošalite na svoj račun. Kako?
Že star pregovor pravi, da se, kdor se zna iskreno smejati na svoj račun, brez greha lahko smeji tudi na račun drugih. Humor nas drži pokonci, lažje gremo skozi življenje. Ne samo jaz, tudi veliko drugih invalidov se šali na svoj račun. To so ljudje, ki so se nekako sprijaznili z usodo, ki jih je doletela, in govorijo o svoji invalidnosti tako, kot drugi govorijo na primer o odhodu v službo. O nečem, kar je sestavni del življenja, tudi mojega. Najraje se pošalim na račun svoje slepote. Pred letom dni me je usoda prav zaradi humorja zbližala s prijateljem Alojzijem Martinčičem, ki ima v središču Celja gostilno in picerijo. Začelo se je s šalami za šankom, kot na primer: »Lojz, kaj spet delaš za šankom, videt' te ne morem!« Ta dvopomenski stavek, ki ponazarja dejstvo, da ga pač ne morem videti, po drugi strani pa to rečemo tudi človeku, ki nam gre na živce, je izzval vsesplošen krohot. Ali pa za prvi april vstopim v gostilno in zakričim: »Lojz, vidim te!« Čez nekaj trenutkov pa: »Prvi april!« Večkrat mi tudi vrne z enakim: »Kam pa gledaš, da nič ne vidiš?!« Ali pa: »Glej, kje hodiš, da se ne spotakneš!« To se seveda dogaja pred gosti in velikokrat obstanejo vse žlice in vilice in nastane gluha tišina. Žal mi je le, da ne morem videti pogledov, uprtih v prijatelja Lojzija. Nekateri so obtožujoči, drugi vprašujoči, tretji jezni, v zraku pa je čutiti neizgovorjeno vprašanje: Kako si upa s slepo stranko tako govoriti? Vse te poglede in izraze si lahko predstavljam samo po pripovedovanju drugih, sam jih nikoli ne bom mogel videti. Nekoč mi je neka ženska rekla, da si ne predstavlja, da bi živela s tipom, ki je ne bi videl. Jaz sem ji resno odgovoril: »Mogoče je pa bolje, da te ne bi.« Skratka humor, takšen in drugačen, to je preprosto del mene. Ampak ne mislite, da je to vedno prijetno, še zdaleč ne. Ljudje od tebe vedno pričakujejo štose, smeh in veselje. Takoj ko malo utihneš, se zamisliš ali le prisluhneš komu drugemu, že mislijo, da s teboj nekaj ni v redu. Kakor koli že, humor mi je odprl marsikatera vrata, mi približal marsikaj in me zbližal z marsikom, zato naj živi humor!
Pred dvema letoma ste se zaljubili v Mojco. Kako sta se spoznala?
Z Mojco sva se spoznala čisto po naključju na eni izmed prireditev, ki sem jo povezoval. Na prireditev je prišla s prijateljico, beseda je dala besedo in počasi so se vnemale iskrice, ki so pozneje zagorele v plamen ljubezni. Tisto noč in še nekaj naslednjih nisva spala nič oziroma zares bolj malo, ker sva se veliko pogovarjala preko po Skypu. Pozneje me je vzljubila tudi njena najmlajša hči Nina, ki sem ji dal vse in še več, kar bi dal lastnemu otroku. Vzljubili so me tudi drugi člani Mojčine družine, še posebej Mojčini vnuki. Kot vsaka druga zveza pa ima tudi najina po dveh letih vzpone in padce in le želim si lahko, da bova vzdržala in zmogla v razumevanju in sreči iti naprej.
Kako je Mojca sprejela dejstvo, da ne vidite?
No, če je kaj zares dobro sprejela, potem je sprejela prav slepoto. Ta je pri njej pustila neizbrisen pečat. Zanimivo je bilo že to, da se ni ustrašila slepote kot take niti se ni ukvarjala s tem, kaj bom zmogel in za kaj bo vse sama. Njen edini strah je bil, kako bo pristopila k meni in kako mi bo pomagala. Bala se je, da tega ne bo zmogla in ne znala. Pa je vseeno hitro dojela vse, še več, s slepoto se je spoprijela tako, da je tudi sama vse preizkusila, se aktivno naučila braillove pisave in tako po svoje sprejela in spoznala mojo slepoto.
Pravite, da vam je vrnila vid. Kako gledate na svet skozi njene oči?
Ko spoznaš osebo, ki ti v življenju zares nekaj pomeni, se ti zdi, kot da je slepota kar naenkrat izginila. Vse se ti zdi lepše in lažje. Imaš občutek, da ni težave, ki bi je ne zmogel premagati. Pozabiš na to, kolikokrat si bil zaradi svojega hendikepa prezrt ali odrinjen in vse, kar se ti je nekoč zdelo grozno in boleče, je postalo le še spomin na neki davno minuli čas. Vsaj tako sem stvari dojemal v času, ko sva z Mojco začela svojo zvezo. Normalno je, da pride pozneje marsikaj, tudi nesporazumi in težave, a to je treba vzeti v zakup, nikjer se ne cedita le mleko in med. Čez tisto slabo je treba preiti, kot nevihta preide nebo.
Izdali ste tudi že pesniško zbirko. Pesmi, kar 80 jih je, izražajo čustva, posvečena Mojci. Nastajajo že nove?
V meni je že dolgo tlela želja, da bi izdal svoj pesniški prvenec, k temu so me spodbujali tudi prijatelji. Pa nikdar nisem zbral ne dovolj časa, ne poguma in ne volje. To željo pa je do konca razplamtela Mojca, ko je izjavila, da bo vse moje pesmi, namenjene njej, skopirala in jih dala zvezati za spomin. Pa me je prešinilo in odločil sem se, da ji posvetim svoj pesniški prvenec in ga izdam točno na njen rojstni dan, kot darilo. Predstavitev knjige je odlično uspela, izid je bil uspešen in zbralo se je ogromno ljudi. Prijatelj Dušan Konda je dal na voljo prostore in osebje Kajak in kanu kluba Špica Celje, prišli so moji glasbeni prijatelji in prvič je bila v živo izvedena tudi pesem Zaradi tebe, Mojca, ki jo je uglasbil prijatelj Uroš Zagožen, izvaja pa jo prijatelj kantavtor Samo Horvatič s sorodnimi dušami in se večkrat predvaja na kateri radijski postaji. Knjiga je doživela kar nekaj predstavitev, Mojca pa se je prvič v življenju lahko preizkusila kot recitatorka, saj je na vseh literarnih večerih pa tudi nekaterih drugih prireditvah iz nje recitirala pesmi. Zbirka je doživela tako kritike kot pohvale, vesel pa sem, da jo je iskreno in dobro ocenila njena lektorica in urednica, prijateljica dr. Aksinja Kermauner, in zanjo napisala tudi spremno besedo. Menda je bilo zato tudi dosti neodobravanja, češ, od kdaj se tako ugledna pisateljica in pesnica, kot je ona, ukvarja in hvali gospodinjsko poezijo. Tako sem s svojo pesniško zbirko nehote menda začrtal novo zvrst poezije. Najbolj pa so me ganile besede Petre Novak Trobentar, moje zdaj zelo dobre prijateljice in žene mojega pokojnega prijatelja Dominika Trobentarja, pevca skupine Hazard, ki mi je v solzah rekla, da ji je bilo, ko je brala moje pesmi, pri duši tako, kot bi to govoril Dominik njej. Ko dobiš tako ganljivo in iskreno pohvalo, ko osrečiš s knjigo tudi tistega, ki mu je posvečena, potem veš, da si kljub kritikam naredil, kar je bilo v danem trenutku edino prav. Svoja čustva najlaže izraziš tako, da to storiš, kot najbolje veš in znaš. Jaz jih skozi pisano besedo, v takšni ali drugačni obliki, zato seveda nastajajo že tudi nove pesmi.
Bi radi v življenju počeli kaj takega, česar zaradi slepote ne morete, pa si želite?
Verjetno ima vsak med nami kakšno željo in zamisel, kaj bi počel, pa je ne more izvesti, tudi jaz. Kot otrok sem si vedno najbolj želel, da bi lahko bil šofer, pozneje tudi, da bi bil strojevodja. A to so pač otroške sanje in želje. Če bi videl, bi si gotovo uredil manjšo kmetijo, na kateri bi se mi ustavil čas. Biti kmet danes ni vedno lahko, a čedalje bolj bodo do veljave prišli tisti, ki bodo imeli kaj svoje zemlje za preživetje. Pa si tega ne želim zato, temveč bolj iz neke nostalgije, ki veje tudi iz knjig s tovrstno tematiko, ki jih večkrat zelo rad prebiram. Včasih so ljudje znali živeti, bil je čas za trdo delo in bil je čas za veselje, predvsem pa so bolj spoštovali temeljne vrednote; prazniki so bili res prazniki, takrat se ljudje niso le oddahnili od naporov in trdega dela, ampak so se ob njih poglobili in se trudili, da se je vsak praznik po svoje dotaknil njihove hiše in da je vsak trenutek življenja imel globok pomen. Tako bi skušal živeti jaz, če bi se dalo. Sanjam tudi, da bi nekoč imel svojo restavracijo, ne nekaj megalomanskega in prestižnega, marveč restavracijo, v katero bi radi hodili ljudje zaradi prijetne domačnosti in topline in da bi se kdaj poveselili tudi ob živi glasbi. Še najbolj pa si želim, da bi Savinjska dolina končno dobila radijsko postajo, kjer bi lahko uveljavil svoje sposobnosti in počel res tisto, za kar mi vsa leta gori srce.x
Vesna Pfeiffer