Zavod Risa, Center za splošno, funkcionalno in kulturno opismenjevanje, je nevladna organizacija, ki se od leta 2011 organizirano in sistematično ukvarja z razvojem koncepta lahkega branja. Zavod Risa se s svojimi programi zavzema za dostopnost informacij in kulturnih vsebin ljudem, ki imajo težave pri branju in razumevanju standardnih tekstov in se zato v svojem okolju in vsakdanjem življenju lahko slabše znajdejo in so pri dostopu do informacij in kulturnih vsebin diskriminirani.
Zavod Risa sta ustanovili Saša Fužir in Tatjana Knapp, zamisel zanj pa se jima je porodila pri delu z uporabniki v Centru za usposabljanje, delo in varstvo Črna na Koroškem (CUDV Črna na Koroškem), kjer sta zaposleni. Ob vsakdanjem stiku z osebami z motnjo v duševnem razvoju sta spoznali, da je branje osnovna pravica vsakega človeka, ne glede na njegove zmožnosti, vendar je pri ljudeh s tovrstnimi težavami velikokrat zanemarjena. Želja ustanoviteljic in drugih prostovoljcev Zavoda Risa je, da bi lahko branje omogočili čim večjemu številu ljudi. Ljudje, ki potrebujejo lahko berljive informacije, morajo te tudi dobiti. V Zavodu Risa sodelujejo neposredno s ciljno skupino – uporabniki lahkega branja, obenem pa strokovni in drugi zainteresirani javnosti ponujajo pozitivno stališče in odnos do branja ter načrt, kako učinkovito pridobiti in ponuditi informacije ter kulturno izkušnjo. Zavod Risa deluje na »prostovoljski pogon«. Financirajo se iz projektov, z donatorstvi in na podlagi zbiranja sredstev prek različnih akcij.
Pogovarjali smo se z ustanoviteljicama Zavoda Risa, strokovnjakinjama za lahko branje, Sašo Fužir in Tatjano Knapp.
Kaj pomeni koncept »lahko branje«?
Lahko branje pomeni, da je informacija dostopna, berljiva, jasna in nedvoumna ter seveda razumljiva. Lahko branje so lahko zgolj besedila ali pa besedila, opremljena s sliko ali fotografijo, lahko pa so to tudi samo fotografije, fotozgodbe, simboli, pa seveda tudi video- in avdiogradivo, torej filmi in zvočni zapisi. Koncept lahkega branja pomeni učinkovito komunikacijo. Človeku koristi le taka informacija, ki mu je dostopna, ki jo lahko prebere, razume in uporabi. Ko nekaj novega izve, je obveščen. Kdor je obveščen o stvareh, lahko po svojih močeh sodeluje in se odloča o svojih izbirah. To so za večino ljudi samoumevne stvari, a žal ne za vsakogar.
Komu so namenjena vaša besedila, novice na spletu, knjige? Koliko je takih ljudi v Sloveniji?
Lahko branje je namenjeno ljudem, ki imajo težave pri branju in razumevanju standardnih besedil. To so bralci ali poslušalci, ki se zaradi različnih vzrokov spopadajo z ovirami pri dostopu do informacij. Veliko ljudi težje bere. Nekateri nikoli ne bodo mogli prebrati knjige ali časopisa v običajni obliki. Nekateri se težje učijo. Drugi ne poznajo dobro jezika. Ljudje navadno težje beremo, ko se postaramo. Ciljne skupine lahkega branja so ljudje z motnjo v duševnem razvoju, ljudje po poškodbi glave, ljudje po kapi, ljudje z demenco, gluhi in naglušni, mladostniki in odrasli s specifičnimi učnimi motnjami, starostniki, migranti in manjšine ter drugi bralci s težavami pri branju in razumevanju. Z gotovostjo lahko trdimo, da je tudi v splošni populaciji veliko takih ljudi, ki jim je nedostopno, nerazumljivo ali pa tuje besedilo zakonov in drugih strokovnih besedil. Tudi za tako obliko besedil bi običajen bralec včasih potreboval lahko branje. Ljudi, ki imajo težave pri branju in razumevanju običajnih tekstov, je v Sloveniji po ocenah okrog 15 % celotne populacije.
Kako se torej lotite pisanja lahkega branja?
Lahko branje je pravzaprav presneto težko pisanje. Napisano mora biti vsebinsko ustrezno izvirniku, obenem pa spoštljivo in primerno za odraslega bralca. Lahko branje niso otroška besedila, kot marsikdo misli. Prilagajajo se vsebine, ki so zanimive za odrasle, le da so preprostejše, jasnejše in bolj nedvoumne. Kar pa za tistega, ki piše, pomeni drugačno in tudi novo raven pisanja in posledično tudi več dela. Gre pravzaprav za dva načina dela: besedilo lahko na novo napišemo ali pa ga prilagodimo. V obeh primerih pa moramo vedeti, kdo ga bo bral, za koga pišemo in kaj mu hočemo sporočiti.
V tem procesu od izvirnika do besedila lahkega branja torej sodeluje več členov: strokovnjaki, testni bralci ...
Besedila prilagajamo strokovnjaki s področja lahkega branja v sodelovanju z bralci, torej s ciljno skupino, ki jim je besedilo namenjeno.Delo poteka različno, odvisno od teksta in besedila. Poteka lahko v skupinah ali individualno. V procesu dela prirejanja težjih besedil strokovnjaki najprej pripravimo osnutke, ki jih z bralci potem prirejamo. Pri testnih bralcih preverimo stopnjo razumevanja, da imamo neko izhodišče pisanja. Potem pa se začnejo postopki prirejanja, veliko je branja, poslušanja, spraševanja. Postavljati moramo zelo različne tipe vprašanj, da vidimo, kako bralci razumejo tekste. Odgovorov jim ne nosimo na pladnju. V procesu prirejanja se skupine testnih bralcev menjajo. Bralci, ki testirajo prve osnutke, zadnjih različic ne testirajo več, saj besedilo že predobro razumejo. Enako je s slikovnim materialom. Zadnjo besedo ima urednik, ki je varovalka, da vsebine obdržijo rdečo nit in, če se izrazim v prispodobi, da od zgodbe in vsebin ne ostanejo le kosti, temveč je na njih tudi kaj mesa.
Napisati tako, da razumejo tudi tisti, ki imajo težave pri branju in razumevanju, je precej dolgotrajen proces, pri katerem je nujno sodelovanje pisca besedila z uporabnikom, se pravi s ciljnim bralcem. Na podlagi teh predpostavk izberemo testne bralce, ki nam bodo pomagali pri oblikovanju vsebine in teksta. Ko pišemo za običajnega odraslega bralca, ki mu težave povzroča starost, bosta vsebina in oblika drugačni, kot če pišemo za odraslega bralca z motnjo v duševnem razvoju. Teksti niso univerzalni. Treba jih je pripravljati usmerjeno, ustrezno potrebam različnih skupin. Koristijo pa lahko vsem. Zelo pomembno je, da tekst preverimo in beremo s testnimi bralci, saj samo tako lahko izvemo, ali je besedilo razumljivo in dovolj jasno pripravljeno in ali so ga bralci lahko prebrali in razumeli. Tudi s slikovnim materialom je podobno. Vsako sliko moramo testirati, ali je razvidna in ali ima jasno sporočilo.
Razumljivost vsebine pa je odvisna tudi od tega, kako je besedilo oblikovano. Kakšna je vizualna podoba tekstov lahkega branja?
Pri lahkem branju so črke po navadi večje, minimalna velikost pisave je 14. Pisava mora biti preprosta, brez zavihkov in okraskov, ne sme biti ležeča. Za tekst oblikovno in vsebinsko velja, da naj bo čim manj okrašen. Velja pravilo »več je manj«. Če moramo neko besedilo na dolgo razložiti, spremeniti pa ga ne moremo in ne smemo, si krajšanja ne moremo privoščiti. Takrat so potrebne razlage na daljši način. Običajna lahko berljiva stran je videti tako, da je na listu vsaj oz. približno 40 % beline. Tudi stavki so krajši, na primer od štiri do pet besed v eni vrstici. Večji so razmiki med črkami in med vrsticami. Vsebina mora biti jasna, razumljiva, brez simbolike in težkih besed. Težkim ali novim besedam pa se vedno ne moremo izogniti, zato jih v stavku tudi razložimo ali pa jih pojasnimo na koncu besedila. To je v grobem in res prav na kratko razložen koncept lahkega branja glede vsebine in oblike. V praksi ob delu z uporabniki pa vedno spoznamo še kake nove zakonitosti, ki se jih poskušamo držati pri novih projektih. Dobrodošla bi bila kakšna resna raziskava na tem področju, za kar pa so spet potrebni kadri in denar.
Kako izbirate besedila, ki jih pretvorite v obliko lahkega branja?
Besedila izbiramo glede na vsebino projektov. V CUDV Črna recimo prirejamo vse uporabne informacije, potrebne za vsakdan: jedilniki, urniki, pravilniki, zapisi sveta uporabnikov, obvestila, označbe prostorov in podobno. Pri izbiri literarnih besedilih smo začeli pri leposlovnih klasikah in tako sta nastali besedili Romeo in Julija ter Visoška kronika. V zbirki kratkih zgodb Naše zgodbe smo izbrali sedem zgodb slovenskih pisateljev, ki so pisali o osebah s posebnimi potrebami. O tem, katera besedila bi bila potrebna in primerna za prilagoditev v obliko lahkega branja, se posvetujemo z bralci in s strokovnjaki.
Knjige za lahko branje so opremljene tudi z ilustracijami. So tudi pri teh kakšna posebna merila, tako kot pri besedilih?
Slika ima lahko močno sporočilo, biti mora jasna in nedvoumna, tako kot beseda. Slike ali ilustracije izbiramo glede na tekst. Če recimo slikovno opremljamo neko literarno besedilo, je lahko ilustracija bolj umetniška od slike, ki opremlja besedilo na primer Zakona o zdravstvenem varstvu, obe pa morata biti nedvoumni.
Ugotovili ste, da bi lahko bilo v Sloveniji skoraj 15 % prebivalstva potencialnih uporabnikov lahkega branja. Koliko besedil jim je na voljo? Gre večinoma za prilagojena besedila ali pripravljate tudi na novo napisana besedila?
Besedil ni v obilju. Preden smo se s tem problemom začeli sistematično ukvarjati v Zavodu RISA, jih, razen nekaterih osamljenih poskusov, sploh ni bilo. V leposlovju v tiskani obliki zdaj obstajajo priredbe Shakespearjeve tragedije Romeo in Julija, Tavčarjeve Visoške kronike, zgodb o ljudeh s posebnimi potrebami ter Finžgarjevega romana Pod svobodnim soncem. V elektronski obliki so ta dela našim bralcem na voljo na spletnih straneh Zavoda RISA in Centra za usposabljanje, delo in varstvo Črna na Koroškem. V slovenskem jeziku sta na voljo tudi lahko berljiva različica vodnika po Konvenciji o pravicah invalidov, ki so ga pripravili na MDDSZ, in vodnika po pravicah invalidov, ki so ga na MDDSZ pripravili v sodelovanju z nami. Kolikor smo seznanjeni, so priročnik o čebelarstvu v lahko berljivi obliki izdali v eni izmed ljubljanskih organizacij, sorodnih CUDV Črna. Na Zvezi Sožitje Slovenije imajo na spletni strani poseben prostor za lahko berljiva besedila, toda tam lahko najdete predvsem krajše tekste in navodila za pripravo lahko berljivih publikacij. Na spletni strani www.ostanizdrav.com so na voljo lahko berljiva besedila na temo zdravega življenja, bolezni in zdravljenj.
Zavod RISA in CUDV Črna bosta v letu 2016 izdala prvi lahko berljiv avtorski roman v slovenskem jeziku. Roman bo prvi v zbirki, ki smo si jo zamislili, seveda pa je spet problem financiranje tiska in zunanjih sodelavcev. Lahko vam izdamo, da je naslov te prve knjige Ogenj in Cvetje, zbirko pa smo poimenovali Peter in Julija.
Izdajate tudi časopis v lahkem branju. O čem pišete?
Pišemo o vsem, kar zanima običajnega človeka, o aktualnih stvareh. Ko so volitve, pišemo o tem. Pisali smo o beguncih, pa o različnih partnerstvih. Pišemo o praznikih, naravi in živalih, objavljamo preproste recepte, vaje za telo, intervjuje in podobno. Radi predstavimo zanimive zgodbe ljudi ali pa se posamezniki predstavijo sami. Objavljamo tudi prispevke bralcev in avtorske zgodbe, pesmi in podobno.
Izbrali ste si zanimiv naslov: 20minut. Ima naslov kak globlji pomen?
Časopisu se 20MINUT reče zato, ker mora biti ravno prav kratek in ravno prav dolg, da ga lahko preberemo v 20 minutah. Lik 20-minutnika se je pojavil v sanjah. 20-minutnik vse, kar dela, dela le 20 minut. Recimo, da teče na maratonu in zmaguje, pa se ravno pred ciljno črto njegovih 20 minut izteče. Šment, reče Janez, naj zmaga slabši. Vidite, tudi v tem je poanta zgodbe o lahkem branju. Dandanes v poplavi informacij in polnih paketih podatkov človek, kot je 20-minutnik, prehitro odneha. To, da bo 20-minutnik odnehal po 20 minutah, ko bo iskal informacijo na javni upravi, mora vedeti tudi delavka za prvim okencem. Dati mu mora pravo informacijo in pravi čas. Prej kot v 20 minutah.
Katere so še druge dejavnosti Zavoda Risa? Imate svojo spletno stran – kaj objavljate?
Objavljamo naš časopis 20MINUT, vse novice o lahkem branju, v obliki .pdf so na voljo knjige, ki smo jih izdali sami ali v sodelovanju, objavljamo pa tudi novice o akcijah, ki jih prirejamo. Recimo o akciji UNIKATI. Pri tej akciji, ki poteka vsako leto od novembra do decembra, zbiramo različne stvari, ki jih potem na spletu prodajamo v obliki spletne licitacije, na sklepni čajanki in licitaciji v živo. Ves denar namenimo dejavnostim lahkega branja. Denar, ki smo ga zbrali lani, bomo na primer namenili izdaji prvega avtorskega romana v lahko berljivi obliki.
Kakšen je odnos države do lahkega branja? Bi morale biti tudi javne informacije na razpolago v lahkem branju?
Državi je naše delo sicer všeč in ga (v večini še vedno zgolj) moralno podpirajo, a se zatakne pri denarju. Lahko branje bi vsekakor moralo biti v rednem proračunu države. Da je treba spoštovati skupine z manj možnostmi in uresničevati ukrepe za učenje in razvoj pismenosti teh skupin, je sicer zapisano in naloga države je, da se bo zapisano lahko uresničevalo. To bo treba še velikokrat povedati na glas in pravim ljudem. To, da ljudje nimajo pravih informacij ali informacij nasploh, so resne zadeve. Da bo nekaj lažje razumljivo, seveda pomeni več dela za tistega, ki informacijo pripravlja. Pomeni pa tudi to, da bo nekdo informacijo zares razumel. Pismenost ni le, da zna človek govoriti, brati in pisati, temveč da zna človek misliti s svojo glavo in da se zna boriti za svoje pravice, kar pa je za državo ali neko organizacijo včasih lahko težava.
Vsaj vse javne informacije bi morale biti na razpolago tudi v lahkem branju. Dostop do informacij in kulturnih vsebin je pravica. Resda sta to pravica in potreba posameznih skupin ljudi, a lahko branje ima dodano vrednost, koristi lahko prav vsem ljudem.
S katerimi institucijami, organizacijami sodelujete?
Sodelujemo z vladnimi in nevladnimi organizacijami. Naši tesni sodelavci so uporabniki in delavci v Centru za usposabljanje, delo in varstvo Črna na Koroškem, z njimi prevajamo in testiramo večino besedil oziroma dokumentov za lahko branje. Tesno smo tudi povezani s knjižnicami, predvsem Koroško osrednjo knjižnico dr. Franca Sušnika Ravne ter s krovno organizacijo za osebe z motnjo v duševnem razvoju in za njihove družine, Zvezo Sožitje Slovenije. Z omenjenimi tremi smo že sodelovali pri izdaji knjig ali organizaciji posvetov o lahkem branju. Lepo sodelujemo tudi z Društvom specialnih in rehabilitacijskih pedagogov Slovenije, ki nas pri strokovnem delu podpira in ocenjuje.
Z mrežo sorodnih organizacij letos začenja delo strokovna skupina na področju uresničevanja smernic pri zagotavljanju pravice do lahkega branja ciljnim skupinam. Oblikovali bomo še močnejša medsektorska partnerstva in se zavzemali za ustrezno zakonodajo na tem področju.
Sodelujemo tudi z ministrstvi – doslej smo na podlagi razpisov sodelovali z Ministrstvom za kulturo in Ministrstvom za zdravje, na podlagi naročil smo sodelovali z Ministrstvom za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Sodelujemo tudi z drugimi organizacijamiin društvi, a za zdaj predvsem na podlagi pobud in sodelovanj pri prijavi na različne projekte. Pri prijavi Centra lahkega branja smo na primer sodelovali z Inštitutom za slovenski jezik Frana Ramovša pri Znanstvenoraziskovalnem centru SAZU, z Andragoškim centrom, MOCIS-om in tudi tujimi partnerji, konkretno z Norvežani, ki imajo lahko branje precej bolje razvito in tudi financirano.
Kako pa je to področje urejeno v drugih državah?
V veliko evropskih državah imajo lahko branje bolje razvito, na primer v Avstriji, Veliki Britaniji, lep primer so Norvežani, pa tudi Danci in Švedi. Švedska je že pred pol stoletja ustanovila center lahkega branja. Tako lahko delajo lahko branje in se ne mučijo z zbiranjem denarja, kot to ves čas počnemo mi, da bi sploh lahko delali. V lahko branje prevedejo vse pomembne zakone, izdajo 30 knjig v lahkem branju na leto, sodelujejo z založniki in avtorji glede smernic in standardov lahkega branja, izdajajo časopis v lahkem branju, na nacionalnem radiu imajo poročila v lahkem branju, po zakonu pa imajo ljudje, ki težje berejo in razumejo običajna besedila, možnost in pravico, da odločbe in podobne pomembne zapise države prejmejo v taki obliki, da jih lahko preberejo in razumejo. Če recimo odločbe občine ali druge državne ustanove ne morejo prebrati,lahko brez skrbi odločbo pošljejo na organ, ki jo je izdal, in jo zahtevajo v lažje berljivi obliki.
Kakšna je vizija Zavoda Risa?
Zavod Risa bo ostal pri svojih prizadevanjih, da bomo imeli še več lahkega branja, ne le, ker ga potrebujemo, ampak zato, ker ga moramo imeti, saj je to naša pravica. Preveč časa se ukvarjamo s tem, kako pridobiti denar, premalo časa pa nam ostane za delo in pripravo dokumentov. To bi radi spremenili. x
Veronika Rot
