Sandi Novak je po nesreči na prijateljevi fantovščini zaradi hudih poškodb glave izgubil vid. Leto 2005 je bilo zanj prelomno leto, saj je bil prisiljen stopiti na novo pot v življenju. Stopal pa je čedalje hitreje, tako da zdaj po njej teče, pritekel pa si je tudi udeležbo na paraolimpijskih igrah v Riu. Tega se zelo veseli in v to usmerja veliko truda, volje in želja. Pri tem mu ob strani že od vsega začetka stoji Primož Černilec, njegova desna roka in vodja ekipe, ter sotekača Roman Kejžar in Urban Jereb.
Sandi Novak je bil s časom 2 uri 39 minut in 57 sekund dolgo najboljši v svoji kategoriji T11 na vsem svetu, trenutno pa je na tretjem mestu. Že pred štirimi leti se je močno želel udeležiti paraolimpijskih iger v Londonu in je bil zelo razočaran, ko z izpolnjeno normo B te priložnosti ni dobil. Zaradi sistema kvot za udeležbo je bilo tudi letos nekaj časa negotovo, ali se bo tega prestižnega športnega tekmovanja lahko udeležil, kljub temu da je paraolimpijsko normo izpolnil spomladi na maratonu v Dubaju. Slovenija je za atletiko dobila eno mesto in po odločitvi Paraolimpijskega komiteja pri Zvezi za šport invalidov Slovenije ga bo zasedel Sandi Novak. Na poti v Rio ga bodo spremljali Primož Černilec, Roman Kejžar in Urban Jereb.
Sandi Novak, ki se predano pripravlja na paraolimpijski maraton, nam je odgovoril na nekaj vprašanj. Vaše življenje se deli na dve obdobji: na tisto pred nesrečo in na to po njej. Kako gledate zdaj na svoje življenje pred nesrečo?
Čeprav sem bil pred nesrečo zelo aktiven na delovnem mestu in sem rad pomagal tudi drugim pri delu, vendarle nisem polno živel življenja oziroma ga nisem znal gledati v pravi podobi. Takrat sem imel možnost videti z očmi, pa nisem znal gledati okoli sebe ter ceniti življenja in zdravja. Lahko bi rekel, da je življenje teklo mimo mene, ne da bi se tega zavedal. Vsak dan sem namreč delal od jutra do večera.
Na prijateljevi fantovščini je na vas padel križ, ki ste ga sami stesali, in vam povzročil tako hude poškodbe, da ste oslepeli. Kako ste se spopadli s posledicami te nesreče? Od kod ste dobili moč za nov začetek?
Če povem po pravici, je bilo sprva zelo težko. Brez pomoči svojega brata bi se mi življenje zagotovo obrnilo navzdol. Vsega sem se namreč moral učiti znova – od skrbi za osebno higieno, gibanja in orientacije v prostoru do komunikacije, priprave obrokov, reševanja finančnih zadev in še bi lahko našteval. Pri tem mi je največ pomagal brat z družino, pozneje pa sem veliko samostojnosti pridobil na rehabilitaciji na URI – Soča in v Centru Korak v Kranju. Mislim, da sem moč za nov začetek črpal iz dobrega vzgojnega vzorca svojih staršev, ki so bili v času moje poškodbe sicer že pokojni. V otroštvu pa so mi privzgojili delovne navade in me naučili, da je življenje treba imeti rad.
Nov smisel v življenju vam je dal tudi šport. Zakaj ste se začeli ukvarjati prav s tekom? Kako ste začeli trenirati in kdaj je treniranje preraslo v tekmovanje?
To, da sem se začel ukvarjati s tekom, je pravzaprav naključje. Zaradi poškodbe glave in ker sem bil zaradi slepote precej omejen pri aktivnostih, sem bil precej nemiren. Skupaj z zaposlenimi v Centru Korak smo se domislili, da bi pretekel pot okoli posestva Brdo. To mi je tudi uspelo – spremljala me je takratna delovna terapevtka Centra Korak. S tekom sem sproščal svojo agresijo in jezo, tek me je pomiril in osrečeval, zato sem se želel s tekom še naprej ukvarjati. Imel sem srečo, da sem imel dobre prijatelje, med njimi tudiPrimoža Černilca,. Prosil sem ga, da me spremlja na polmaratonu v Ljubljani. Vendar sem si kmalu želel več – 42 km. Pol poti me je spremljal Primož, drugo polovico pa Klemen Triler. Takrat sem za maraton potreboval 4 ure 7 minut in 31 sekund. Vendar mi je uspelo, in to mi je dalo zagon za naprej. Ideja se je nadaljevala, želja je bila. Z vsakim maratonom je bil rezultat boljši in tako smo se povezali tudi z najboljšim slovenskim maratoncem, Romanom Kejžarjem.
Pri teku ste odvisni od sotekača. Za dobre rezultate sta bistvena dobra utečenost in verjetno tudi zaupanje. Kaj pričakujete od sotekača?
Najpomembnejše je, da mu lahko zaupam – da mi pove vse informacije o poti, kje so ovire, zavoji, pločniki, razpoke v asfaltu, drugi tekači, da me obvešča o najinem tempu, da me preskrbi z napitki in da teče vzporedno z mano. Sotekač mora biti bolje pripravljen kot jaz, vendar je pomembno, da je v koraku z mano in da ni prehiter, saj sva navezana s trakom. Seveda pa se je treba zavedati, da ostanem brez rezultata, če se sotekaču kaj zgodi, pa če sem še tako dobro pripravljen.
Pritekli ste si uvrstitev na paraolimpijske igre letos v Riu. Kaj vam ta uvrstitev pomeni? In kakšne so vaše želje za Rio?
Ta uvrstitev mi pomeni dosego mojega dolgoročnega življenjskega cilja po nesreči. Sam sebi sem dokazal, da zmorem, da lahko kljub poškodbi v življenju še kaj dosežem. Moja želja za Rio je, da maraton odtečem po svojih najboljših močeh. Potrudil se bom, da bom dostojno zastopal Slovenijo.
In nazadnje: kaj vam pomeni tek?
Tek mi pomeni užitek, sproščanje, je del mojega življenja. Zame je pomemben tudi z vidika skrbi za zdravje in dobrega počutja. Z vsakim treningom mi raste samopodoba.
Ob Sandiju Novaku že vse od začetka stoji oziroma teče Primož Černilec. Tudi on nam je odgovoril na nekaj vprašanj.
Kako ste začeli sodelovati s Sandijem Novakom?
S Sandijem sva dolgoletna prijatelja. Skupaj pa sva začela teči leta 2007. Prišel je k meni in me vprašal, ali bi z njim odtekel 21 km na Ljubljanskem maratonu. Z veseljem sem mu pritrdil. Vendar je Sandi že čez en teden prišel z novo idejo, češ, kaj pa, če bi pretekla kar cel maraton. Oktobra 2008 nam je uspelo preteči prvi maraton v Ljubljani, takrat je za 42 km potreboval debele štiri ure. Takrat sva ga spremljala Klemen Triler in jaz. To je bil njegov prvi maraton v življenju, pred nesrečo je igral le nogomet.
Od prvega maratona v Ljubljani leta 2008 do Ria 2016 pa je bilo pretečenih veliko kilometrov. Kako so se vaši koraki usmerili proti Riu?
S Sandijem sem že od vsega začetka s srcem in dušo. A ne Sandiju ne meni se nikoli niti sanjalo ni, da bomo kdaj tako uspešni, vendar je šlo iz meseca v mesec, iz leta v leto vse samo še navzgor. Čedalje boljši rezultati, čedalje bolj nore ideje in čedalje višji cilji. Najvišji cilj so bile seveda POI. Prvič smo to poskušali že za London 2012, pa nam žal ni uspelo, premalo je bilo še izkušenj in pretečenih kilometrov. Ko so šli rezultati in maratonski časi samo še navzgor, je bilo treba nekaj storiti. Dobil sem idejo, da sestavim vrhunsko in izkušeno ekipo, kajti samo tako bomo lahko dosegli cilj: POI Rio de Janeiro 2016. Aprila 2012 sem v ekipo povabil še vedno najboljšega in najbolj izkušenega slovenskega maratonca Romana Kejžarja. Povabilu se je odzval brez premisleka, takoj je bil za! Z Romanom sva se dogovorila, da prevzame treninge in Sandiju napiše program za trening. Seveda pa smo potrebovali še enega dobrega sotekača, jaz sem bil preprosto prepočasen. Roman je v ekipo predlagal Urbana Jereba in v taki zasedbi si nam je uspelo priteči Rio. Naj omenim, da z nami sodeluje tudi dr. Bojan Knap, ki skrbi za vitaminizacijo in pregled krvi, energijski terapevt Mihael Petek poskrbi za masaže, Klemen Rojnik pa je svetovalec za pravilno prehrano, saj je ta ključnega pomena pri ekstremnih naporih. Najpomembnejše pa je, da je Sandijev cilj cilj celotne ekipe, in vsak izmed nas svoje delo opravlja več kot odlično.
Kako naporni so Sandijevi treningi? Koliko kilometrov na dan mora preteči?
Sandi na teden preteče od 90 do 170 km, na mesec od 350 do 600 km, še kakšnih 5000 km pa nam manjka do obsega ekvatorja. S Sandijem se vsak dan vidiva in slišiva. Večino treningov opravi na sobni stezi, v pripravljalnem obdobju to pomeni do 12 treningov na teden. Vse treninge na sobni stezi lahko opravi sam. Na treningih na stadionu in v fitnesu pa se mu pridruživa Roman in jaz, če midva ne moreva, naju nadomesti kdo iz Centra Korak. Sandi lahko trenira samo na tekaški stezi ali na stadionu, makadamske poti so zaradi neravnin, ki jih seveda ne more videti, naredile že preveč škode. Poleg treningov je v tem trenutku zelo pomembna tudi psihološka priprava. Roman mu je napisal program in skrbi, da so vsi treningi opravljeni stoodstotno. Jaz pa predvsem skrbim za to, da ni preveč evforije, da je Sandi čim bolj umirjen, da ima vse, kar želi. Umirjenost je izredno pomembna, saj lahko drugače hitro nastanejo kakšne poškodbe in potem lahko hitro vse skupaj pade v vodo.
Kako bo torej potekal maraton v Riu?
Maraton v Riu bo potekal tako, kot sta potekala maratona na dveh svetovnih prvenstvih, ki se jih je doslej udeležil, to je bilo v Lyonu in Londonu. Trasa je vedno ista kot za klasični maraton. Sandija vsak sotekač spremlja 21 km, vsi trije so predani samo teku in čim boljšem nastopu. V Riu bosta Sandijeva sotekača Roman Kejžar in Urban Jereb, jaz pa sem zadolžen za oskrbo. Maraton v Riu bo izredno zahteven zaradi visokih temperatur in vlage, drugače pa bo tak kot vsak maraton. Cilj je vedno enak: v čim krajšem času preteči 42 kilometrov in 195 metrov.
Kakšna pa so pričakovanja glede Sandijevega nastopa v Riu?
Sandi je razvrščen v razred T11 – slepi tekači. Trenutno ima v kategoriji T11 tretji rezultat na svetu. Vendar se je lani zgodilo nekaj zelo groznega, a se Sandi s tem na srečo ne obremenjuje. Spremenila so se pravila tekmovanja in zdaj so v isti tekmovalni kategoriji združeni slepi tekači (T11) in slabovidni tekači (T12). Slepi tekači za pretečen maraton nujno potrebujejo dva spremljevalca, slabovidni pa maraton pretečejo sami in so posledično hitrejši. Možnosti za osvojitev medalje so minimalne, vendar nikoli ne veš, kaj vse se lahko zgodi na progi, tekma je tekma, za vse enaka. Če tega ne bi spremenili, bi se lahko pogovarjali o možnosti za olimpijsko kolajno.
Predvsem pa – v pravem olimpijskem duhu – važno je sodelovati! Sandiju in njegovi ekipi pa lahko želimo le srečno pot v Rio!x
Veronika Rot
