V Muzejih radovljiške občine se trudijo zagotavljati dostopnost do kulturne dediščine. Želijo, da je muzejska vsebina dostopna vsem, z različnimi prilagoditvami in pripomočki pa nenehno izboljšujejo dostopnost in nadgrajujejo muzejsko izkušnjo.
Kustosinja pedagoginja Muzejev radovljiške občine (MRO) Jerneja Jelovčan Koselj izpostavlja: “V Muzejih radovljiške občine se z vprašanjem dostopnosti ukvarjamo že vrsto let predvsem zaradi poziva javnosti oz. zanimanja skupin s posebnimi potrebami po obisku muzejev. Takratna pedagoginja Katja Kreutz Praprotnik se je redno udeleževala številnih izobraževanj in se seznanjala z različnimi pristopi, ki bi napravili naše enote dostopnejše. Pred 15 leti smo izdelali posebne krajše vodnike v povečani in brajevi pisavi za vsako izmed naših enot, ki jih obiskovalci nato za čas obiska dobijo na recepcijah, pozneje smo opravili še druge prilagoditve (npr. recepcije opremili s povečevalnimi stekli, pripravili tipne panjske končnice in slike).”
Jelovčan Koselj pravi, da je do Čebelarskega in Metnega muzeja omogočen dostop z dvigalom, izpostavlja pa predvsem prilagojena vodenja, npr. vodenje v slovenskem znakovnem jeziku ali vodenje z možnostjo tipanja določenih predmetov. Dodaja: “Pri delavnicah in na razstavah se trudimo za veččutno izkušnjo: omogočamo tipanje, preizkušanje, spodbujamo vohanje, npr. medovitih rastlin, aktiviramo zvok s poslušanjem brenčanja čebel ali orkestriona. Za tri enote (Čebelarski, Mestni ter Kovaški muzej) imamo izdelane posebne muzejske kovčke z najreprezentativnejšimi maketami predmetov, ki predstavljajo naše zbirke. Leta 2019 smo izvedli projekt Mala muzejska šola za obiskovalce z motnjo v duševnem razvoju. V Čebelarskem muzeju imamo posebno tipno računalniško tablico za slepe in slabovidne, kjer ti z vibracijami in glasovi spoznajo vse elemente motiva poslikane panjske končnice Lovčev pogreb, tablična predstavitev je nastala v sodelovanju s podjetjem Feelif. Od lani si obiskovalci lahko ogledajo film o kranjski čebeli v slovenskem znakovnem jeziku, med zaprtjem smo celo preko spleta izvedli naravoslovni dan na daljavo za Zavod za gluhe in naglušne Ljubljana. Letos smo tudi uspešno sodelovali s študentkami inkluzivne pedagogike s Pedagoške fakultete Univerze v Kopru in njihovo mentorico dr. Aksinjo Kermauner, ki so izdelale posebne tipne pripomočke za slepe in slabovidne otroke, da jih popeljejo v svet čebelarstva.”
Predaja tipnih pripomočkov za slepe in slabovidne otroke
14. junija so Anja Mežik in Frančiška Tepeš, Anita Perko in Manca Rogelj ter Lea Papler, študentke inkluzivne pedagogike s Pedagoške fakultete Univerze na Primorskem, Čebelarskemu muzeju podarile tri panjske končnice, zemljevid trgovanja s kranjsko sivko in slikanico Marjana Mančka Iz dnevnika Čebelice Medke, vse prilagojeno v obliko, primerno za slepe obiskovalce, zanimivo pa tudi za polnočutne. Izdelki so nastali za izpit pri predmetu Metode dela s slepimi in slabovidnimi pod mentorstvom izr. prof. dr. Aksinje Kermauner. Kot dodaja Kermauner, si lahko pri njenem predmetu študentke same “izberejo temo za izpit, ki je v povezavi z njihovim krajem ali zanimanjem, izdelek pa mora biti originalna stvaritev in narejen po tiflopedagoških pravilih. Druge iz njihovega letnika so si na primer izbrale teme, kot so soba pobega za slepe, prlagoditev Zlatorogove poti za slepe in slabovidne itd.” Študentke lahko po besedah Kermauner delajo v parih ali v trojicah, saj si za izpit lahko izberejo tudi zelo zahtevne izdelke. Dodaja: “Omenjene študentke so si izbrale predmete v Čebelarskem muzeju Radovljica, ker so doma v bližini.”
Kermauner pravi: “Po izkušnjah sodeč je najbolj primerna pretvorba slike v tipni način narejena na način kolaža, torej uporabimo različne teksture materialov, ne samo tipne obrise. Pomembne so tudi barve, saj morajo biti kontrastne – veliko oseb, ki spada po definiciji v skupino slepih, še vidi močne barve in kontraste. Paziti moramo tudi na to, da uporabljamo vedno iste materiale, ko predstavljamo isto stvar, asociirajo pa naj na realen predmete, ki jih predstavljamo. Recimo voda je hladna, zato uporabimo za prikaz gladke materiale. Raziskave so namreč pokazale, da gladki materiali pod prsti delujejo hladno, hrapavi pa toplo.” Dodaja še, da tipne prilagoditve slikanic, ki jo je izdelala ena od študentk, niso enostavna naloga: “Zato se je treba najprej poučiti, kako se čutili vid in tip razlikujeta med seboj. Pri pretvorbi iz vidne ilustracije v tipno obliko moramo upoštevati določena pravila, recimo redukcijo predmetov, ki jih bomo prikazali, generalizacijo upodobljenega, torej ne gremo v pretirane detajle, ne uporabljamo perspektive, ljudi in živali prikazujemo v celoti in navadno od spredaj in podobno. Pravil je kar nekaj, zavedati pa se moramo, da delamo za slepe, ne z očmi, zato je dobro, da pri tem delu zamižimo.”
Aksinja Kermauner na Pedagoški fakulteti UP predmet Metode dela s slepimi in slabovidnimi poučuje že 11 let. V tem času, pravi, je nastalo ogromno izjemnih izdelkov študentov: “S kolegico dr. Janjo Plazar sva leta 2019 izdali monografijo Prilagojeni pripomočki in metode pri vzgojno-izobraževalnem delu z otroki s posebnimi potrebami, kjer je prikazano več kot sto prilagoditev, ki so jih naredili naši študenti. Trenutno pa načrtujemo prilagoditve pravljic, ki jih bomo izdali v lahko berljivem in tipnem načinu, da bodo dostopne tudi tistim, ki ne morejo brati prezahtevnih besedil. Zbirka se bo imenovala Lahke, vesele in ponarodele, v njej pa bodo klasične pravljice in zgodbe, kot so Peter Klepec, Mojca Pokrajculja, Martin Krpan, Kdo je napravil Vidku srajčico in druge. Na dislocirani enoti Ptuj nastajajo kopije Orfejevega spomenika, mitrejev, tipni vodič po Lendavi in še mnogo izjemnih novitet. Lani smo sodelovali tudi s Pokrajinskim muzejem Koper, kjer so študenti naredili prilagoditve za slepe, npr. fasado muzeja, tipni tloris, maketo lapidarija, maketo vrat Muda, tipne simbole Kopra, grbe, tipanko in pesem o kašlerskem goniču (simbolu muzeja) in celo tipni kamišibaj na temo legende o nastanku mesta Koper. Nastajajo tudi prilagoditve znanih umetniških del. Na PeF Univerze Maribor, kjer tudi poučujem, sta dve študentki prilagodili Groharjevo Zimo v tipno in slušno obliko, ki je nadvse izjemna. Kristina Naglost, magistrantka PeF UP, pa je za svojo prilagoditev Kraljeve slike Srečanje v tipni način dobila celo Valvasorjevo priznanje.”
Odzivi obiskovalcev v Muzejih radovljiške občine
Kustosinja pedagoginja Jerneja Jelovčan Koselj pravi, da so se v letu pred epidemijo dejavneje posvečali projektu dostopnosti in v muzej na vodenja povabili različne skupine obiskovalcev (slepi in slabovidni, gluhi in naglušni, osebe z motnjami v duševnem razvoju). Dodaja: “Po koncu vodenja smo se z njimi pogovorili, da so nam povedali, kaj jim je bilo všeč, ali smo ubrali ustrezen pristop, česa bi si še želeli … Odzivi so bili vedno nadvse pozitivno naravnani, zelo smo bili veseli tudi pripomb ali predlogov, ki smo jih upoštevali pri nadaljnjih vodenjih in tudi pri postavitvi nove razstave Živeti skupaj. O čebeli in človeku.” V muzeju pa imajo načrte tudi za prihodnost: “Načrti za prilagoditve so napraviti naše enote še bolj dostopne za ovirane skupine ter posameznike in s časoma jih bomo uspeli uresničiti. Pri tem se zgledujemo predvsem pri primerih dobrih praks, naših in v tujini, in pa predvsem upoštevamo izkušnje in potrebe dozdajšnjih uporabnikov. Z veseljem sodelujemo tudi pri različnih projektih, kakršen je bil s študenti inkluzivne pedagogike. Največje ovire so večinoma finančne, včasih tudi prostorske, saj nam stare stavbe ne dopuščajo vsakršnih posegov, da bi jih uredili v še dostopnejše vsem obiskovalcem.”