Svet za invalide Republike Slovenije je ustanovljen na podlagi 28. člena Zakona o izenačevanju možnosti invalidov kot neodvisen tripartitni organ, katerega člani so predstavniki reprezentativnih invalidskih organizacij, predstavniki strokovnih institucij s področja invalidskega varstva ter predstavniki Vlade Republike Slovenije. Svet deluje kot obvezni posvetovalni forum o vprašanjih invalidske politike.
Prva seja Sveta za invalide RS v novi sestavi – novem mandatnem obdobju – je bila 12. oktobra 2021. Na seji je bilo tudi izvedeno imenovanje nove predsednice Mateje Toman, sicer predsednice Društva distrofikov Slovenije, in treh podpredsednikov: Braneta Buta (Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije), Lee Kovač (Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje) in Tanje Dular (Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti). Sekretarka ostaja Saša Mlakar z Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. O delovanju sveta v novem mandatnem obdobju smo govorili z novoizvoljeno predsednico Matejo Toman.
Svet za invalide Republike Slovenije je ustanovljen na podlagi 28. člena Zakona o izenačevanju možnosti invalidov. Vendar Svet za invalide RS predlaga uvedbo Zakona o Svetu za invalide RS, ki je bil oblikovan že v preteklem mandatu Sveta, vendar je kasneje postopek sprejema zastal. Kakšen je namen zakona? Gre za razširitev nalog Sveta, kot jih določa ZIMI? Kakšni bodo nadaljnji postopki v zvezi s tem?
33. člen Konvencije OZN o pravicah invalidov nalaga državam podpisnicam, da za izvajanje konvencije vzpostavijo neodvisno telo za spodbujanje, varovanje in spremljanje izvajanja konvencije, pri čemer naj upoštevajo načela, ki se nanašajo na status in delovanje nacionalnih institucij za varovanje in uveljavljanje človekovih pravic. Odbor za pravice invalidov, ustanovljen na podlagi 34. člena Konvencije o pravicah invalidov, poudarja, da morajo države pogodbenice neodvisnemu telesu zagotoviti stabilno institucionalno podlago, ki mu omogoča trajno delovanje, funkcionalno samostojnost in ustrezno financiranje iz državnega proračuna, ki mu omogoča, da ima ustrezne materialne in človeške vire. Sedanji Svet za invalide Republike Slovenije, kot ga ureja Zakon o izenačevanju možnosti invalidov, ne izpolnjuje teh zahtev.
Predlog Zakona o Svetu za invalide RS prinaša ustreznejšo ureditev, ki je usklajena z zahtevami Konvencije in smernicami omenjenega Odbora. Hkrati prinaša tudi nekaj dodatnih nalog Sveta, novost v predlogu je zlasti obravnava posamičnih kršitev pravic invalidov, ki bi jih Svet obravnaval na pobudo posameznika invalida, na lastno pobudo ali pobudo tretje osebe.
Predlog predmetnega zakona je bil že maja 2019 objavljen na portalu e-Uprava, predlagatelj – Ministrstvo za delo, dužino, socialne zadeve in enake možnosti – je tudi odgovoril na prejete pripombe v času javne razprave, kasneje pa ni nadaljeval aktivnosti v smeri obravnave na Vladi in v zakonodajnega postopka, zato bo naš prvi poziv namenjen predlagatelju, da z njimi nadaljuje.
Katere dejavnosti je Svet za invalide RS opravil v prejšnjem mandatu? Kako ocenjujete delo in udeležbo Sveta pri soodločanju o ključnih vprašanjih za invalide?
Svet je bil v prejšnjem mandatu zelo dejaven, saj se je ažurno odzival na aktualne teme s področja invalidskega varstva oziroma pravic invalidov. Če izpostavim le nekaj tem: odločno so se zavzeli za zagotavljanje volilne pravice vsem polnoletnim invalidom, opozorili so na nujnost stabilnega financiranja invalidskih organizacij prek Fundacije za finanaciranje invalidskih in humanitarnih organizacij, pozvali k odpravi razlikovanja invalidov glede na razlog nastanka telesne okvare v zvezi z uveljavljanjem pravic iz invalidskega zavarovanja, obravnavali vprašanja dostopnosti grajenega okolja in informacij, se seznanili z delovanjem Direktorata za invalide in aktivnostmi v zvezi z epidemijo covid-19, z oblikovanjem Akcijskega programa za invalide za prihodnje programsko obdobje ter ob obravnavanih temah podajali svoje mnenje in pobude. V času drugega mandata Sveta je bilo doseženo zvišanje minimalne invalidske pokojnine in nadomestila v času zaposlitvene rehabilitacije, v ZZVZZ je bila vpisana pravica do obnovitvene rehabilitacije invalidov, če izpostavim le nekaj konkretnih zadev. Skratka, glede na našteto lahko delo Sveta v prejšnjem mandatu vsekakor ocenim kot uspešno.
Že v zapisnikih sej z začetka prejšnjega mandata leta 2017 lahko preberemo, da so člani Sveta za invalide RS diskutirali o deinstitucionalizaciji, prav proces postopnega opuščanja velikih ustanov za osebe z invalidnostjo pa predstavlja tudi eno od tem, ki jih želi Svet za invalide RS v novi sestavi obravnavati prednostno. Kakšna vprašanja se pojavljajo pri tem in na kakšen način se boste soočili z deinstitucionalizacijo? Na kaj vse vpliva vprašanje deinstitucionalizacije? S katerimi zakoni je povezan ta proces?
Deinstitucionalizacija je proces, ki zahteva celovito strategijo in oblikovanje alternativnih, kakovostnih storitev v skupnosti, ki omogočajo ljudem, ki potrebujejo dolgotrajno pomoč oziroma oskrbo, da živijo neodvisno, v svojem domačem okolju. Ta tema je, kot rečeno, že bila izpostavljena tudi v preteklih mandatih Sveta, v tem mandatu bomo najprej ugotovili, kaj je bilo na tem področju doslej že izvedeno. V ta namen je predvideno, da se bomo na naslednjih sejah Sveta seznanili s poročili različnih ministrstev. Prehod iz institucionalne oskrbe na skupnostne storitve obsega širok spekter področij oziroma zakonodaje od socialnega in zdravstvenega varstva, socialnega vključevanja invalidov, izobraževanja in rehabilitacije, dostopnosti itd. Pri tem pa ne gre zgolj za sprejemanje predpisov, ampak tudi za spreminjanje miselnosti v smeri razumevanja pomena vključujoče družbe za vse.
V poslanici ob mednarodnem dnevu invalidov ste zapisali: “Storitve, kot je osebna asistenca, naj uporabijo kot orodje za doseganje svojega neodvisnega življenja in s tem prispevajo h graditvi bolj solidarne in odprte družbe za vse.” Ali je osebna asistenca v Sloveniji ustrezno urejena in kaj bi bilo mogoče še izboljšati?
Sistemska ureditev osebne asistence, za katero so si invalidske organizacije prizadevale desetletja, je pomembna civilizacijska pridobitev za slovenske invalide. Temeljno izhodišče osebne asistence je, da naj posamezniku omogoči, da kljub invalidnosti živi neodvisno in aktivno. Številni primeri potrjujejo, da se lahko ob ustrezni osebni asistenci invalidi uspešno vključujejo v svoje družbeno okolje, se odločijo za študij, se zaposlijo, so dejavni v najrazličnejših vlogah, ki jih ima posameznik v življenju. V poslanici smo želeli izpostaviti prav to: da invalidi nismo zgolj pasivni prejemniki pomoči, ampak smo v ustreznih okoliščinah enakopravni soustvarjalci našega družbeno-ekonomskega okolja ter da smo nosilci ne le pravic, ampak tudi odgovornosti. Zakon o osebni asistenci je v osnovi ustrezen in je v mnogih primerih dosegel svoj namen – uporabnikom omogočiti neodvisno in aktivno življenje. Žal pa so se v praksi pokazale tudi nekatere anomalije oziroma možnosti zlorab. Slednje so bile delno razlog za sprejem nedavnih sprememb tega zakona, ki vseh dilem sicer niso naslovile, kako učinkovite bodo, pa bo pokazal čas. Glede na dosedanja opažanja je nujno povečanje strokovnosti in enotnosti delovanja komisij za ugotavljanje upravičenosti do osebne asistence, pomembno je tudi zagotavljanje ustrezne usposobljenosti in odgovornosti izvajalcev in uporabnikov osebne asistence ter ustrezen nadzor.
Državni svetniki so 8. decembra na seji zavrnili spremembe in dopolnitve zakona o igrah na srečo, po katerih bi se povečalo število prirediteljev klasičnih iger na srečo z dveh na pet, vlada pa bi koncesije na podlagi javnih razpisov podeljevala najmanj trikrat letno. Kakšno je mnenje Sveta o predlaganih spremembah in dopolnitvah?
Igre na srečo, zlasti klasične, so najpomembnejši vir financiranja Fundacije za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij (FIHO). Sredstva FIHO so namenjena financiranju delovanja in programov, ki jih te organizacije izvajajo za prek 300 tisoč uporabnikov. In če se na tem mestu osredotočim na invalidske organizacije – te imajo poleg svoje vloge zagovornika pravic invalidov tudi izjemno pomembno vlogo izvajalk širokega spektra posebnih socialnih programov, s katerimi prispevajo k ustvarjanju enakih možnosti invalidov in k uresničevanju njihovih temeljnih človekovih pravic. Njihovi programi pomenijo nepogrešljivo dopolnjevanje državnih institucij na področju invalidskega varstva in uresničevanja pravic invalidov. Zaradi te vloge invalidskih organizacij in njihovih programov je njihovo stabilno, kontinuirano financiranje nujno, posegi vanj pa lahko poslabšajo položaj številnih invalidov. Zato smo vsekakor pozorni na vsako napovedano spremembo na področju urejanja iger na srečo. Razpoložljive analize kažejo na verjetne negativne posledice, ki bi jih predlagane spremembe na področju klasičnih iger na srečo utegnile imeti za financiranje FIHO kot glavnega ali celo edinega vira številnih programov invalidskih organizacij. Predlagatelj sprememb, to je Ministrstvo za finance, pričakuje pozitivne učinke predlaganih sprememb, vendar analize, ki bi to potrjevala, doslej nismo videli. Ker obstaja bojazen, da bi posegi na področje prirejanja klasičnih iger na srečo utegnili posredno poseči v pravice invalidov, smo v Svetu za invalide RS izrazili svoje pomisleke in odločevalce pozvali, naj pred posegom na to področje skrbno pretehtajo posledice in, v kolikor obstaja možnost poslabšanja položaja invalidov, predlagane spremembe Zakona o igrah na srečo zavrnejo.
9. decembra so se poslanci DZ na izredni seji DZ-ja s 44 glasovi za in 42 proti sprejeli zakon o dolgotrajni oskrbi, s katerim se po približno 20 letih prizadevanj to področje po mnenju koalicije sistemsko ureja. Ali so po mnenju Sveta za invalide RS spremembe ustrezne in če ne, kakšne bi bile primerne? Ali obstaja bojazen, da bodo spremembe zakona posegle v že pridobljene pravice invalidov?
Celovito sistemsko ureditev področja dolgotrajne oskrbe pričakujemo že dolgo in je tudi nujno potrebna, saj se mnogi soočajo s hudimi stiskami, kako do pomoči in oskrbe, ki jo nujno potrebujejo, oziroma kako ustrezno oskrbo zagotoviti svojcem. S tega vidika zakonsko urejanje tega področja seveda pozdravljam. Vendar pa je zakon glede vsebine nekaterih pravic dokaj nedorečen in urejanje prenaša na raven podzakonskih predpisov, zaradi česar posameznik ne more biti prepričan, do česa bo dejansko upravičen. Predstavniki invalidskih organizacij pa so opozorili tudi na to, da lahko uveljavitev zakona poseže v že pridobljene pravice invalidov. Gre za ureditev pravice do dodatka na pomoč in postrežbo po dosedanji ureditvi v ZPIZ, ki bi se avtomatično, ne glede na voljo upravičenca, prenesla v sistem dolgotrajne oskrbe oziroma v obliko denarnega prejemka v okviru dolgotrajne oskrbe. Ker so na odločbo ZPIZ o dodatku za pomoč in postrežbo vezane tudi nekatere druge pravice s področja invalidskega varstva, ima lahko takšen avtomatizem negativne posledice na uveljavljajnje pravic na drugih področjih.
Za kaj si boste poleg že omenjenih stvari kot predsednica prizadevali v tem mandatu in kakšni so kratkoročni in dolgoročni cilji, ki jim želite slediti skupaj s Svetom za invalide RS?
Svet za invalide RS bo še naprej izvajal naloge spremljanja implementacije Konvencije OZN o pravicah invalidov in spremljal zakonodajne in druge aktivnosti odločevalcev, ki vplivajo na položaj in pravice invalidov. Tudi v tem mandatu so člani Sveta strokovno kvalificirani in izkušeni, zato si želim, da bomo z aktivnim sodelovanjem uspešno izpolnjevali naše naloge. Med kratkoročnimi cilji je zagotovo nadaljnja utrditev položaja Sveta za invalide RS kot obveznega posvetovalnega telesa pri sprejemanju predpisov, ki neposredno ali posredno posegajo na področje pravic invalidov, ter njegova sistemska ureditev v skladu s Konvencijo OZN o pravicah invalidov in smernicami Odbora za pravice invalidov. Dolgoročno si želim čim bolj učinkovite implementacije pravic invalidov, ki so urejene v mednarodnih in slovenskih pravnih aktih, a v dejanskem življenju še niso zagotovljene.