Med mestom in podeželjem so precejšnje razlike, kar se kaže tudi v dojemanju in urejanju dostopnosti okolja. Če je v mestu zavedanje, da je treba arhitekturne ovire odpravljati že v samem načrtovanju, pa se ta miselnost na podeželje šele prebija. Na podeželju se prebivalci z različnimi ovirami, na primer slepi in slabovidni, gibalno ovirani in tudi starejši, še vedno soočajo s precejšnjimi težavami v okolju. Te so: neprilagojena infrastruktura, slabo urejen javni prevoz, oddaljenost zdravstvenih in izobraževalnih ustanov in druge. Prav te težave je s projektom Dostopno podeželje želelo nasloviti Medobčinsko društvo slepih in slabovidnih Nova Gorica.
V opisu projekta Dostopnost podeželja, ki ga vodi Medobčinsko društvo slepih in slabovidnih Nova Gorica in je financiran s strani Evropske unije iz Evropskega sklada za regionalni razvoj in Republike Slovenije, piše: »Z izvedbo operacije, ki bo povezovala javne in zasebne ustanove ter civilno družbo, želimo izboljšati socialne storitve in socialno vključenost za boljšo kakovost življenja ranljivih skupin. Poleg izboljšanja dostopnosti do prostorov in storitev, ki prinaša njihovo večjo samostojnost in enakopravnost, želimo z operacijo povečati osveščanje o težavah ranljivih skupin in s tem povečati njihovo vključenost in zmanjšati diskriminacijo le-teh v lokalni skupnosti.«
Igor Miljavec, predsednik Medobčinskega društva slepih in slabovidnih Nova Gorica, pravi, da so s projektom želeli opozoriti na problematiko dostopnosti okolja na podeželju in v okviru projekta pripravili strategije dostopnosti za določene kraje in ustanove, v katerih so predlagali rešitve za v prihodnje.
Pri projektu pa je bilo zelo pomembno tudi strokovno sodelovanje tiflopedagoga Petra Rota, ki je zaposlen pri Medobčinskem društvu slepih in slabovidnih Nova Gorica.
Gospod Rot, katere so z vašega strokovnega stališča glavne težave oseb z okvaro vida pri vključevanju v okolje na podeželju?
Pri delu z osebami z okvaro vida je naš cilj vedno največja možna mera samostojnosti uporabnika, to pa je na podeželju vedno težje zagotavljati. Težave, na katere naletijo osebe z okvaro vida, so: zmanjševanje števila avtobusnih linij do mestnih središč, ukinjanje poštnih, bančnih, trgovskih ter drugih poslovalnic. To za osebe z okvaro vida pomeni, da se morajo za te opravke obrniti po pomoč na družinske člane, druge bližnje ali pa na katero izmed organiziranih oblik pomoči, ki pa so v različnih občinah različno organizirane. Prav tako zaradi majhnega števila uporabnikov ustanove ne vidijo pomena prilagajanja svojih prostorov in vsebin. Težava je tudi že v sami zasnovi naselij, še posebno v zahodni Sloveniji, kjer je večina naselij gručastih in so v svojih jedrih zelo strnjena. V teh vaseh in trgih je težko zagotoviti dovolj prostora za varne poti za osebe s posebnimi potrebami, saj je dostopnost za večja vozila kot so avtobusi ali tovornjaki večkrat pomembnejša kot varen dostop za pešce.
Kako ste te probleme naslovili pri projektu Dostopnost podeželja in do kakšnih konkretnih rešitev ste prišli?
Z uporabniki Društva slepih in slabovidnih Nova Gorica smo obiskali nekaj naselij na področju Goriške, kjer smo ugotovili kar nekaj ovir. Na ozkih vaških ulicah ni pločnikov oziroma ni jasne razmejitve med cestiščem in delom namenjenim pešcem, kar je za osebo z okvaro vida zelo stresno, saj velikokrat ne more oceniti, ali se je dovolj umaknila iz cestišča, da gre lahko vozilo mimo. Prav tako največkrat ni označenih prehodov za pešce, kar zahteva od osebe z okvaro vida, da mora sama oceniti, kje je cesta primerna za prečkanje, ob tem pa ne more pričakovati, da bo promet pričakoval osebo, ki prehaja cestišče. Prehodi niso semaforizirani, promet pa je s pojavom električnih avtomobilom in popularnostjo rekreativnega kolesarjenja vedno tišji, torej so odsotne tudi tiste informacije, ki bi jih oseba z okvaro vida prejela preko sluha. Prav tako smo opazili, da nekateri lastniki ne skrbijo redno za vzdrževanje živih mej in ostalega grmičevja ter dreves, zato veje, včasih tudi bodikave, segajo v cono za pešce ali celo na cestišče. Bela palica gre večkrat pod te »zelene« ovire, oseba pa dobi neprijetne udarce in predvsem praske v višina trupa in glave. V nekaterih naseljih so že prisotne talne taktilne oznake, kar je resnično dobrodošlo, vendar včasih deluje, kot da umestitev v prostor ni bila dobro premišljena, kar lahko pomeni, da so te oznake za osebo z okvaro vida neuporabne, saj ne najdejo začetka in/ali konca prilagojenih linij.
Pri načrtovanju urejanja okolja bi bilo torej potrebno sodelovanje različnih strokovnjakov?
Vsekakor je pri načrtovanju in izvedbi prostorskih prilagoditev potrebno sodelovanje s strokovnjaki s področja slepote in slabovidnosti kot tudi samimi uporabniki z okvarami vida, da bodo prilagoditve izpeljane tako, da bodo karseda učinkovite. V lokalnih ustanovah javnega značaja je zaposlene potrebno izobraziti o tem, kako prilagodit komunikacijo in kako izvajati pomoč osebam z okvaro vida, da se bodo osebe z okvaro vida počutile sprejeto in dobrodošlo v teh ustanovah.
Ob tem pa mora lokalna uprava skrbeti za urejenost in čistost javnih površin, prav tako pa poskrbeti, da tudi zasebniki urejajo rastlinje, ki segajo na prometne površine.
Pri projektu Dostopno podeželje so sodelovale tudi tri občine: občina Šempeter-Vrtojba, mestna občina Nova Gorica in občina Brda. V teh občinah je bilo v okviru projekta veliko storjenega.
O konkretnih rezultatih projekta Dostopno podeželje v občini Šempeter-Vrtojba smo povprašali Nino Fiorelli Derman, višjo svetovalko za projekte na Občini Šempeter – Vrtojba.
»V sklopu projektnih aktivnosti smo se osredotočili predvsem na izboljšanje dostopnosti storitev Zdravstvenega doma v Šempetru. Zdravstveni dom Šempeter je javna stavba, ki jo uporabljajo prebivalci širšega območja, ne samo občine, zato je zelo pomembno, da je stavba ustrezno prilagojena tudi ljudem s posebnimi potrebami, slepim in slabovidnim, gluhim in naglušnim, gibalno oviranim, seveda pa tudi ostalim uporabnikom storitev Zdravstvenega doma. V ta namen je Občina že izdelala Načrt dostopnosti, ki zaobjema tako analizo predhodnega stanja kot tudi smernice in predloge ukrepov, s katerimi je mogoče izboljšati dostopnost ter prilagoditi objekt za ranljive skupine.
Na podlagi Načrta dostopnosti, smo del ukrepov tudi realizirali. Zdravstveni dom smo tako opremili z novimi označevalnimi tablami, ki so nameščene na vratih vseh ambulant Zdravstvenega doma ter usmerjevalnimi tablami. Table so modre barve, naslovi ambulant z osnovnimi podatki pa so zapisani z večjo pisavo in v brajlici, tako da so primerne za ljudi s slabšim vidom ali slepe.
Letošnjo jesen smo izdelali tudi dve novi razglednici občine in sicer z območja obeh krajev Šempetra pri Gorici in Vrtojbe. Razglednice so prilagojene tudi slepim in slabovidnim, saj so opremljene z napisom »Pozdrav iz Šempetra pri Gorici« ter »Pozdrav iz Vrtojbe« v Braillovi pisavi.«
Ana Kobe Tavčar iz Službe za okolje in prostor mestne občine Nova Gorica pa je povedala, da so izboljšali dostopnost tudi v naselju Šempas, kjer so natisnili 2500 turističnih razglednic naselja Šempas z napisom v brajici ter postavili dveh turistično informativni tabel, ki sta prilagojeni za slepe in slabovidne.
V okviru projekta je nastala brošura Umetnost življenja z okvaro vida in tudi kratki predstavitveni film.