Dostopnost do kulturne dediščine je eden od osrednjih temeljev kulturne politike evropskih držav, med njimi tudi Slovenije. Tudi slovenski muzeji in galerije so v zadnjih nekaj letih načrtno skrbeli za odpiranje novih možnosti, uveljavljanje novih praks dostopnosti ter seznanjanje z novostmi s področja dostopnosti premične kulturne dediščine za osebe z oviranostmi.
Služba za premično dediščino in muzeje do konca novembra v dveh terminih pripravlja strokovno izpopolnjevanje z delavnico na temo dostopnosti in inkluzivnosti v slovenskih muzejih in galerijah.
Izpopolnjevanje z delavnico je sestavljeno iz dveh delov. Zaradi epidemije srečanja ne bodo v živo, temveč so predavatelji svoje predstavitve posneli vnaprej in so na ogled na spletni strani SPDM. Drugi del pa bo sestavljen iz razprave in delavnice, potekal pa bo po spletni videokonferenci. Zaradi dela po skupinah je udeležba omejena na 25 udeležencev. Razprava in delavnica bosta ponovljeni v dveh terminih, v ponedeljek, 23. novembra, in ponedeljek, 30. novembra. Več informacij lahko najdete na spletni strani Službe za premično dediščino in muzeje.
O temah dostopnosti in inkluzije smo se pogovarjali z Majo Hakl Saje, sodelavko Službe za premično dediščino in muzeje pri Narodnem muzeju Slovenije, in Tino Palaić, sodelavko Slovenskega etnografskega muzeja.
Dostopnost do kulturne dediščine je zelo širok pojem. Kaj vse spada v nabor tehnik in praks dostopnosti?
Dostopnost je zares širok pojem. Zajema fizično dostopnost, torej ustrezno urejen dostop do muzejskih in galerijskih stavb, arhivov in drugih kulturnih ustanov, prav tako pa tudi do arheoloških najdišč in podobnih krajev, kjer si je mogoče ogledati naravno in kulturno dediščino. Poleg tega vključuje še dostop do razstavnih in vseh drugih prostorov v teh ustanovah. Pojem dostopnosti poleg fizične vključuje še informacijsko-komunikacijsko oziroma spletno dostopnost, ki pa ne pomeni le ustreznega nabora informacij o dostopnosti do stavb, ki hranijo kulturno dediščino, temveč tudi dostopnost samih vsebin na spletnih straneh uporabnikom z različnimi potrebami. K dostopnosti spadata še dostopnost do vsebin naravne in kulturne dediščine, ki jih kulturne ustanove dosegajo med drugim s prilagoditvijo oziroma snovanjem novih izobraževalnih programov, ter še zlasti vključevanje različnih družbenih skupin v muzejsko delo in s tem v soustvarjanje dediščinskih pripovedi. V sklop dostopnosti pa sodita tudi socialna in ekonomska dostopnost.
Katerim področjem dostopnosti do kulturne dediščine se boste posvetili v tokratnem strokovnem izpopolnjevanju?
Tokratno strokovno izpopolnjevanje je sicer prvo v seriji izpopolnjevanj, ki se bodo nadaljevala tudi v prihodnjem letu, na njem pa se bomo posvetili predvsem arhitektonski in spletni dostopnosti ter dostopnosti do muzejskih vsebin. Vse omenjeno podpirajo med drugim Konvencija Združenih narodov o pravicah invalidov, ki jo je Slovenija ratificirala leta 2008, Zakon o izenačevanju možnosti invalidov, ki je bil sprejet leta 2010, ter tudi Evropska strategija o invalidnosti 2010–2020. Spletno dostopnost uporabnikom z različnimi oviranostmi posebej poudarja Zakon o dostopnosti spletišč in mobilnih aplikacij, ki je bil sprejet leta 2018 na podlagi Direktive EU o spletni dostopnosti. Namen strokovnega izpopolnjevanja je krepitev kompetenc muzejskih strokovnjakov na področju dostopnosti muzejev in galerij ter še zlasti izmenjava izkušenj, dobrih praks in rešitev s tega področja. K sodelovanju smo povabili več predavateljev, da predstavijo svoje izkušnje iz različnih projektov, prav tako pa tudi predstavnike ranljivih skupin, ki podajo svojo izkušnjo z delom v tovrstnih projektih. Zaradi trenutnih razmer strokovnega izpopolnjevanja ne moremo izvesti v živo, zato smo prosili predavatelje, da se vnaprej posnamejo, posnetki pa so dostopni na spletni strani in YouTube kanalu Službe za premično dediščino in muzeje. V drugem delu se bomo srečali na spletu, kjer bo najprej potekala razprava s predavatelji, temu pa bo sledila delavnica, na kateri bodo udeleženci po skupinah razmišljali o konkretnih korakih, s katerimi bi izboljšali izbrane vidike dostopnosti.
Že vrsto let potekajo različni projekti na področju dostopnosti do kulturne dediščine. Kako bi ocenili uspešnost projektov in dela na področju dostopnosti do kulturne dediščine?
Kulturna dediščina je dobrina, ki mora biti dostopna prav vsem posameznikom in družbenim skupinam, ne glede na njihove osebne ali druge okoliščine. Dostopnost je ne nazadnje tudi pogoj za sodelovanje v družbi in njeno soustvarjanje. Tega se vsekakor zavedajo slovenski muzeji in galerije, ki se že vrsto let posvečajo krepitvi dostopnosti, prav tako pa dostopnosti do informacij o kulturni dediščini ter vključevanju predstavnikov ranljivih skupin v njeno predstavljanje in varstvo že vrsto let posebno skrb namenja tudi Ministrstvo za kulturo RS. V zadnjih letih je bilo izvedenih več uspešnih, tudi evropskih projektov na temo večanja dostopnosti. Med zadnjimi se je npr. leta 2019 končal mednarodni projekt »COME-IN!« (2016–2019), v katerem je kot slovenski partner sodeloval Pomorski muzej Sergej Mašera iz Pirana. Pri projektu so med drugim pripravili priročnik, ki naj bi pomagal muzejskim strokovnjakom izboljšati veščine pri zagotavljanju kakovostnih storitev prav vsem obiskovalcem. Publikacija »Elaborat o dostopnosti in zagotavljanju tehničnih pogojev za vzpostavitev dostopnosti do kulturne dediščine ranljivim skupinam« je bila pripravljena pri projektu »Dostopnost do kulturne dediščine ranljivim skupinam« (2013–2015), v katerem je sodelovalo šest državnih muzejev in ena državna galerija. V okviru obeh, pa tudi drugih projektov, ki so potekali v zadnjih letih, so bila organizirana številna izobraževanja. Toda pri vsakem projektu se vedno pojavi tudi vprašanje trajnostnega učinka. To se zagotovo poskuša zagotoviti z izobraževanjem muzejskih delavcev, objavo prej omenjenih smernic in priporočil itd. V projektu »COME-IN!« so tokrat šli še korak naprej, in nastala je posebna oznaka »COME-IN!«, katere namen je postati svetovna oznaka za muzeje, ki se ukvarjajo z dostopnostjo, spodbujajo demokracijo, nediskriminacijo in ponujajo enake možnosti, boljšo dostopnost kulture in enake kulturne pravice za vse zainteresirane. Oznaka se podeljuje enkrat na leto, zanjo pa se lahko potegujejo vsi muzeji, ki uresničujejo opredeljene smernice.
Zelo pomembna je arhitektonska dostopnost. Številni muzeji in galerije imajo svoje prostore v stavbah starejšega datuma še iz časov, ko ni bilo poudarka na dostopnosti. Kako zahtevne so pri njih prilagoditve za gibalno ovirane?
Večina muzejskih in galerijskih stavb v Sloveniji je spomeniško zaščitenih in večji posegi v njihovo arhitekturno zasnovo niso dovoljeni. Prilagoditve zato zahtevajo inovativnost, predvsem pa usklajevanje s spomeniškim varstvom. Med dražjimi je namestitev zunanjega dvigala ob sami stavbi, s čimer dosežemo, da ta vanjo ne posega. Cenejša rešitev so premične klančine, ki so ustrezne za premagovanje manjšega števila stopnic. Če premične klančine ne zadostujejo, je treba preveriti možnost dostopa do muzejske stavbe v službenem oziroma stranskem vhodu. Pomembne pa so seveda tudi prilagoditve v razstavnih in drugih prostorih znotraj teh stavb. Med njimi so ureditev stranišč za osebe na vozičku, zagotovitev zadostnega prostora za gibanje z vozičkom v razstavnih prostorih (dovolj razmika med vitrinami in drugimi možnimi ovirami v prostoru) in umestitev razstavljenih muzealij ter besedil na ustrezno višino. Ko razmišljamo o tovrstnih prilagoditvah, pa moramo omeniti tudi zagotovitev tipnih kart oziroma tlorisov ter talnih tipnih oznak, ki slepim in slabovidnim obiskovalcem omogočajo lažjo orientacijo in mobilnost v prostoru.
Pri dostopnosti je zelo pomembno tudi sodelovanje z uporabniki. Kakšni so uporabniška izkušnja in odzivi oseb z invalidnostmi ob obisku slovenskih muzejev in galerij?
Sodelovanje z uporabniki je prvi korak k zagotavljanju vseh vrst dostopnosti, saj ti na podlagi svoje uporabniške izkušnje podajo ustrezne usmeritve in predloge za izboljšanje dostopnosti, tako arhitektonske kot dostopnosti do vsebine. Bistveno je, da so uporabniki del projekta že od njegovega načrtovanja dalje, najbolje pa je, da sodelujejo tudi pri sami izvedbi projekta. Tako muzeji tudi lažje pridobijo in pritegnejo novo občinstvo, ki so mu ti programi namenjeni. Obiskovalce z oviranostmi, ki v teh ustanovah dolgo niso mogli dostopati do dediščinskih vsebin, je treba najprej prepričati, da so te namenjene tudi njim. Pri projektu »Dostopnost do kulturne dediščine ranljivim skupinam« se je na primer pokazalo, da osebe z oviranostmi muzejev in galerij sprva niso razumele kot prostore, ki lahko tudi njim ponudijo kakovostno izkušnjo spoznavanja z dediščino, ta odnos pa se je med izvajanjem projekta začel spreminjati. Prav zato je pomembno nepretrgano sodelovanje z uporabniki, ki lahko tako postanejo stalni obiskovalci muzejev. Treba pa je poudariti še nekaj: tovrstne prilagoditve so navadno zelo všeč tudi drugim obiskovalcem kulturnih ustanov in pomembno obogatijo njihovo izkušnjo.
Ena od uporabniških izkušenj muzejev in galerij je povezana z vodstvi po razstavah. Kakšne so osnovne prilagoditve vodstev po razstavah za osebe z invalidnostjo? Ali slovenski muzeji in galerije omogočajo vodstva za različne tipe oseb z invalidnostjo, denimo za ljudi z okvaro vida ali sluha, za osebe z motnjami v duševnem razvoju?
Slovenski muzeji in galerije se večinoma odzivajo na pobude za prilagoditev vodstev po razstavah potrebam različnih uporabnikov, vendar te prilagoditve navadno niso sistematične in neprekinjene. Družbene skupine z drugačnimi potrebami običajno še vedno niso ciljna skupina pripravljenih izobraževalnih programov, ampak najpogosteje obstoječe izobraževalne programe prilagodijo njihovim potrebam. Ob povpraševanju muzeji in galerije izvedejo vodstvo za gluhe s tolmačem za slovenski znakovni jezik. Tolmač je del skupine obiskovalcev ali pa njegovo sodelovanje zagotovi muzej. Nekateri muzeji naglušnim obiskovalcem ponujajo tudi uporabo indukcijske zanke. Osebam z okvaro vida nekateri ponujajo povečevalne lupe, kopije muzejskih predmetov in različna ponazorila ter tudi uporabo avdiovodiča. Nekateri muzeji zagotovijo tudi veččutno vodstvo, ki poskuša s stimulacijo različnih čutil omogočiti spoznavanje muzealij in muzejskih vsebin.
Predvsem slepim in slabovidnim je namenjena tehnika tipnih kopij, ki jim omogoča tipno zaznavo različnih muzejskih razstavnih predmetov. Kakšne so osnovna načela pri izdelavi kopij in ali tovrstno prakso izvaja mnogo slovenskih muzejev in galerij?
Čedalje več muzejev in galerij izdeluje kopije in ponazorila muzejskih predmetov. Poleg dražjih in zahtevnejših tehnik lahko z malo inovativnosti in načrtovanja muzeji in galerije pripravijo cenejša ponazorila, o čemer bomo govorili tudi na omenjenem strokovnem izpopolnjevanju. Pri kopijah predmetov je v prvi vrsti zagotovo pomembno, da ohranijo pristnost in avtentičnost izvirnega predmeta, zato mu morajo biti čim bolj podobne po velikosti, materialu in strukturi. Ravno tako je pri sami izdelavi kopij pomembno sodelovanje s predstavniki slepih in slabovidnih, kajti tako dobi izdelovalec kopije povratne informacije o ustreznosti izdelave. Če je izdelava kopije predraga, se lahko muzeji in galerije odločijo za izdelavo tipnih modelov in maket iz cenejših materialov (gline, stiropora, slanega testa, kartona ipd.), pri čemer je obiskovalcem uporabo materiala treba pojasniti. Umetniška dela je mogoče slepim in slabovidnim obiskovalcem približati z uporabo tipne prilagoditve slike ali z maketo oziroma modelom, ki prikazuje vsebino slike.
Katerim tehnikam ali praksam dostopnosti bi morali v prihodnosti nameniti še več časa in prostora?
Stopnja dostopnosti se od ustanove do ustanove razlikuje, zato je treba za smotrnost prilagoditev pogledati vsak posamezen muzej oziroma galerijo posebej. Zagotovo pa velja poudariti večanje dostopnosti do vsebin s prilagoditvijo izobraževalnih programov in predvsem vključevanje različnih posameznikov in družbenih skupin v muzejsko delo. Glede na trenutne razmere, ko so vrata muzejev in galerij zaradi epidemije žal spet zaprta, je vsekakor treba še več pozornosti nameniti spletni dostopnosti in pri tem poskrbeti za potrebe najrazličnejših uporabnikov.
Katere so najboljše prakse na področju dostopnosti do kulturne dediščine v slovenskih muzejih in galerijah?
Teh praks je vsekakor veliko. Dejstvo je, da se v prav vseh muzejih in galerijah zavedajo pomembnosti omogočanja dostopnosti in inkluzivnosti ter se tega različno lotevajo. Večina tovrstnih prilagoditev je pripravljena pri projektih, ki zagotovijo ustrezne kadrovske in finančne vire, kontinuiteto pa je po opravljenih projektnih aktivnostih težje ohranjati. To izpopolnjevanje je namenjeno tudi temu vprašanju. Z vseh že omenjenih področij krepitve dostopnosti so dobre prakse, za katere si želiva, da bi postale stalnica v čim več muzejih. V ospredje lahko postaviva vključevanje predstavnikov ranljivih skupin v muzejsko delo, pri čemer je treba posebej opozoriti na možnost zaposlitve oseb z oviranostmi v kulturnih ustanovah.
Med epidemijo se je veliko vsebin preselilo na splet. Kako pomembna je spletna dostopnost in kakšen poudarek so ji muzeji in galerije namenjali že pred epidemijo? Se vam zdi, da je muzejem uspelo v tem kratkem času svoje zbirke narediti dostopne tudi po spletu?
Splet predstavlja vrata v svet, kar velja še posebej za sedanji čas, ko smo vezani ne samo na meje lastne države, temveč vmes še manj, na meje občin. Prav zato je toliko pomembnejše, da je spletna vsebina dostopna vsem uporabnikom, ne glede na njihove okoliščine. Slovenski muzeji in galerije so bili že pred epidemijo bolj ali manj prisotni na spletu, vsi pa so se novi stvarnosti hitro prilagodili. Svoje delo so prenesli na spletne strani in družbena omrežja, kjer so objavljali znamenite predmete iz svojih zbirk, učna gradiva za učence in učitelje, filmčke, nagradne igre in natečaje. V tem času je nastalo tudi nekaj e-razstav, objavljeni so bili virtualni sprehodi po muzejih in razstavah, nastali so podcasti, potekala so prva virtualna odprtja razstav in še bi lahko naštevali. Med 17. in 23. avgustom sta Skupnost muzejev Slovenije in Služba za premično dediščino in muzeje pri Narodnem muzeju Slovenije pripravili posebno akcijo #naprejvpreteklost, v kateri je 55 muzejev in galerij predstavilo svoje zbirke, zanimivosti iz muzejskega vsakdana, krajše filmčke ipd. na spletnih straneh in družbenih omrežjih, poleg tega pa so nekateri muzeji organizirali posebne dogodke v svojih prostorih. Zdaj, ko se počasi približujemo koncu tega izjemno nenavadnega leta, ki ga muzeji in galerije kljub vsemu dogajanju želijo zaključiti v pozitivnem duhu, bomo akcijo ponovili, in sicer med 7. in 13. decembrom. V tem tednu bo spletne strani muzejev in galerij ter njihova družbena omrežja ob zanimivih objavah ponovno preplavil ključnik #naprejvpreteklost, ki se mu bo tokrat pridružil še ključnik #prazničnimuzej. x