Lansko leto so v Slovenskem mladinskem gledališču (SMG) ustvarili edinstven gledališki projekt, ki je v režiji Matjaža Pograjca nastal v koprodukciji s Centrom za usposabljanje, delo in varstvo Dolfke Boštjančič, Draga. V gledališkem koncertu Slovenska popevka poleg profesionalnih igralcev nastopajo varovanci Drage, skupaj pa so po besedah Pograjca »izumili neki tretji svet, v katerem lahko živimo v sožitju«. Letos lahko koncertni predstavi prisluhnite na Radiu Slovenija.
Po presunljivi gledališki predstavi Slovenskega mladinskega gledališča in CUDV Draga je režiser Klemen Markovčič zasnoval še njeno radijsko različico, z željo, da bi nagovorila tudi širok krog poslušalcev Radia Slovenija in postala del nacionalnega radiofonskega arhiva. Globina poezije Gregorja Strniše in več kot sugestivna glasba dua Silence do skrajnosti človeško spregovorita o skupnem svetu dveh svetov ljudi. Zdi se, da smo si na moč enaki, čeprav so nekatere od nas označili za ljudi s »posebnimi potrebami«.
Nocoj, ob 21. uri, lahko Slovenski popevki prisluhnite na 1. programu Radia Slovenija. V četrtek, 29. novembra, pa ob 22.05 na 3. programu Radia Slovenija - programu ARS.
Pogovarjali smo se z radijskim režiserjem Klemnom Markovčičem.
Od kod ideja, da bi gledališko predstavo Slovenska popevka prilagodili tudi za radio?
Predstava Slovenskega mladinskega gledališča me je kot običajnega gledalca povsem pretresla. In že ko sem zapuščal dvorano, sem razmišljal o tem, da bi to presunljivo gledališko stvaritev posneli tudi za Radio Slovenija. Takoj sem bil prepričan, da preprosto mora postati sestavni del nacionalnega radiofonskega arhiva. Da torej nagovori čim širši krog ušes.
Kako pravzaprav prenesti dogajanje z odra v zvok?
Tokrat je bilo to nadvse enostavno, pravzaprav logično. Prenos je namreč omogočala in hkrati narekovala prav njena izvedbena struktura. Konec koncev govorimo o koncertu s poezijo Gregorja Strniše in glasbo dua Silence, ne glede na to, da sem ga zasnoval v formatu radijske igre. S kolegom Matjažem Pograjcem sva se dogovorila, da za radio ohraniva zgolj ta dva elementa predstave, kar se je izkazalo za ustrezno rešitev prenosa v nov, zvočni medij. Ker pa nam na radiu odmerjajo čas sekunde, sem oblikoval dve različici, nekoliko krajšo za Prvi in integralno verzijo za Ars.
So bili ustvarjalci nad zamislijo navdušeni?
Navdušenje je bilo, to lahko rečem, obojestransko. Resnično gre za posebno zgodbo, ki se je pokazala v vsej svoji človeški globini, toplini in neposrednosti. Hkrati pa je prav vsebina narekovala polnokrvno povezavo radia in gledališča. Nenazadnje pa je sila pomembno, da so to mojo pobudo prepoznali tudi koproducenti. Moja matična hiša, Radio Slovenija, Slovensko mladinsko gledališče in CUDV Dolfke Boštjančič. Vsem se še enkrat zahvaljujem tudi na tem mestu.
Kako je potekalo delo? Priprave, vaje, snemanje?
Ob veliki pomoči korepetitorja in vodje snemanj Diega Barriosa Rossa in strokovnega kadra s CUDV Dolfke Boštjančič se snemanja niso bistveno razlikovala od mojih siceršnjih snemanj. Pravzaprav sem bil vesel, da sem po dolgem času spet začutil vsesplošno ustvarjalno, predvsem pa človeško vzdušje. Za svoj velik privilegij si štejem, da sem lahko spremljal in opazoval tudi človeško vez med igralci dveh dežel, kot pravi Strniša. Tam smo bili zgolj z enim samim namenom, da ustvarimo nekaj lepega in dobrega. In to smo počeli z ustnimi kotički navzgor.
Je bila to za vas prva izkušnja dela z osebami s posebnimi potrebami, kot jih običajno imenujemo?
Tovrstne izkušnje kot režiser še nisem imel, vsaj ne v takšni, neposredni obliki. Čeravno smo pred leti s CUDV Dolfke Boštjančič že sodelovali na Kulturnem bazarju. Ljudje, ki so pač označeni s posebnimi potrebami, so tako odprti in pretočni, da ni prostora za nikakršno sprenevedanje, sicer tako lastno ljudem brez posebnih potreb. In prav to je bilo zame najbolj presunljivo dejstvo. Hkrati pa se ti svet okoli sebe nekoliko relativizira, odnosi z ljudmi pa opredelijo na novo.
Kaj vam ta izkušnja pomeni?
Zame je to izredno dragocena izkušnja, za katero sem nadvse hvaležen. Nekoliko bolj na človeški kot ustvarjalni ravni. Čeprav sem tokrat resnično užival v tem, da sem lahko združil obe izkušnji. Za poslušalce pa si želim, da bi si ob poslušanju naše Slovenske popevke dovolili, da jih nagovorijo njihova čustva in manj razum.
Preizkušnje so nam poslane na pot, da zorimo kot ljudje. Da spreminjamo sebe in svoje poglede. In svet bo s tem lepši in znosnejši, je svoja razmišljanja sklenil Klemen Markovčič.
Nekaj podatkov o predstavi
Avtorja izvirne glasbe: Boris Benko in Primož Hladnik za duo Silence
Režiser: Klemen Markovčič
Korepetitor in vodja snemanja: Diego Barrios Ross
Igralci in pevci: Atifa Džaferović, Urška Gorše, Borko Horvat, Željko Hrs, Sabina Hudorovac, Nika Ivančić, Tine Jorgačevski, Klara Kastelec, Tatjana Konte, Andreja Lazar, Zdravko Kosič, Janja Majzelj, Jurica Marčec, Maruša Oblak, Ivan Peternelj, Blaž Šef, Blaž Pirman, Eva Pirnat, Peter Prokofjev in Eva Troha
Trajanje: 52′ 56”
Koprodukcija Radio Slovenija, Slovensko mladinsko gledališče in CUDV Dolfke Boštjančič
Posneto v studiih Radia Slovenija maja, avgusta in septembra 2018.
Vabljeni k poslušanju: nocoj, ob 21. uri, na 1. programu Radia Slovenija, in v četrtek, 29. novembra, ob 22.05 na 3. programu Radia Slovenija - programu ARS. Dovolite si, da vas nagovorijo čustva, ne razum.
Veronika Rot