Družina Dervarič je nekaj posebnega. Radojka in Davorin sta zaradi cerebralne paralize, za katero sta zbolela v otroštvu, invalida. Čeprav ju je bolezen za marsikaj prikrajšala, pa jima ni vzela poguma in ljubezni. Poročena sta že petnajst let in starša dvanajstletne deklice Tjaše. Njihov recept za srečo je medsebojno spoštovanje in veselje do življenja.
Radojkino in Davorinovo življenje je že v otroštvu zaznamovala bolezen. Radojka se je rodila kot nedonošenka in je v zgodnjem otroštvu zbolela za vodenoglavostjo (hidrocefalusom) ter cerebralno paralizo. Je tudi epileptik, a bolezen že petnajst let, vse od poroke, miruje. Davorin je kot dojenček zbolel za zlatenico, kmalu zatem pa še za cerebralno paralizo. Pri dveh letih in pol je bil operiran in nato na rehabilitaciji v bolnišnici Stara Gora. Pri treh letih je naredil prve korake in danes, kot pravi, sicer lahko stoji na nogah, a hodi kot »pijanec«. Radojka je osnovno šolo s prilagojenim programom končala v Gornji Radgoni, nato je nekaj let delala v invalidskih delavnicah. Davorin je prve tri razrede končal v osnovni šoli s prilagojenim programom v Vipavi, redni osnovnošolski program pa je končal v Kamniku. Na triletni srednji šoli se je izučil za elektroenergetika in v dodatnem letu še za elektroelektronika. Ima dobrih pet let delovne dobe. Tako Radojka kot Davorin sta zaradi svojih bolezenskih težav invalidsko upokojena. Radojka skrbi za dom in gospodinjstvo, Davorin je poleg skrbi za preživljanje družine tudi predsednik športnega društva pri društvu za cerebralno paralizo Sonček. Šport mu veliko pomeni že od otroštva in z velikim veseljem organizira tekmovanja v šahu, pikadu in namiznem tenisu. Še posebno pri srcu mu je dvoransko balinanje.
V življenju so jima ob strani vedno stali družina in prijatelji. A kljub svoji drugačnosti sta si želela postati samostojna in ustvariti svojo družino.
Davorin je za nasvete in spodbude zelo hvaležen svojemu prijatelju, zdaj žal že pokojnemu Antonu Tončku Kosu, ki je bil slep. Prav on ga je spodbujal, naj si najde življenjsko sopotnico in si ustvari družino. Radojka pa je za nasvete in spodbude zelo hvaležna prijateljici Jožici Lobnik. Po poroki sta se zakonca odločila za otroka. Zdravniki jima tega niso odsvetovali in Radojka je brez težav donosila in s carskim rezom rodila zdravo deklico Tjašo. Prvih šest let skupnega življenja so živeli pri Radojkinih starših. S pomočjo Davorinove sestre Matilde Černel, Radojkinega očeta Vasilje Bjeliča, obeh bratov Miloša Bjeliča inRoberta Preglater prijatelja Mirka Bašiča so zbrali toliko denarja, da sta kupila stanovanje in je družina zaživela samostojno življenje. Tjaša je zdaj stara dvanajst let in obiskuje sedmi razred OŠ v Radencih. Je prav dobra učenka in se ukvarja z namiznim tenisom.
Vsakdan družine Dervarič ni nič drugačen kot vsakdan drugih družin s šoloobveznimi otroki
Za premagovanje vsakodnevnih obveznosti je dobro imeti načrt. Zjutraj je treba vstati in Tjaša nekaj malega pozajtrkuje, nato pa jo Davorin z avtom odpelje v šolo v Radence. Radojka doma opravlja gospodinjska opravila, Davorin poleg obveznosti na društvu poskrbi tudi za nakupe. Tjaša pri domačih opravilih pomaga toliko kot drugi otroci. Nič več in nič manj. Davorin jo vozi tudi na treninge namiznega tenisa, ki ga še vedno rad igra tudi sam. S Tjašo se oba veliko pogovarjata in odkrito govorijo tudi o invalidnosti. Njihovo družinsko geslo je medsebojno spoštovanje. Če se spoštujejo med seboj, potem jih bo spoštovala tudi okolica. Davorin pravi, da je v življenju bistveno razmišljati pozitivno. Pozitivno mišljenje ti da pogum za premagovanje ovir.
Pozitivno mišljenje je ključ do sreče
Zakonca Dervarič, Radojka in Davorin, s pozitivnim mišljenjem sprejemata svojo bolezen in premagujeta vsakodnevne težave. Tudi drugim želita sporočiti, da bolezen in drugačnost ne smeta biti oviri pri uresničevanju svojih želja. Hvaležna sta vsem, ki so jima na njuni poti stali ob strani in jima še vedno pomagajo. Srečna sta, ker sta si ustvarila družino. In pravita: »Če je uspelo nama, potem lahko uspe vsem.« x
Veronika Rot