Hokejski zvezdnik Anže Kopitar in podjetnik Joc Pečečnik sta na Bledu organizirala dobrodelni golf turnir, ki je bil že sedmi po vrsti in peti, na katerem sta združila moči. Organizacijo in glavno pokroviteljstvo je tudi letos prevzel Joc Pečečnik in njegova Skupina Interblock, s svojimi prispevki pa so dogodek podprla številna uspešna slovenska podjetja in znani Slovenci. Na preteklih turnirjih sta Kopitar in Pečečnik zbrala skoraj 220.000 evrov, na letošnjem turnirju pa rekordnih 110.871,80 evrov. Denar so pod okriljem ustanove Rdeča žoga, Fundacije SBC, donirali Društvu za pomoč osebam z motnjami v razvoju namesto pike vejica, Pediatričnemu oddelku splošne bolnišnice Jesenice, Zvezi prijateljev mladine Ljubljana Moste Polje, trem mladim in talentiranim športnikom in Društvu za pomoč osebam z motnjami v razvoju vesele nogice, ki so mu namenili kar tretjino zbranega denarja. Predsednica društva Spomenka Valušnik pravi, da bodo zbrana sredstva namenili novemu projektu, s katerim so začeli junija letos.
Veselim nogicam sta Anže Kopitar in Joc Pečečnik namenila skoraj 37 tisoč evrov, kar je tretjina zbranega denarja na 7. dobrodelnem golf turnirju, ki nosi njuno ime. Kdo je izbral prav vaše društvo oziroma, kako je prišlo do sodelovanja?
Izbrala sta nas kar Anže Kopitar in Joc Pečečnik, saj sta tudi organizatorja tega dobrodelnega golf turnirja. Julija sem prejela klic, da smo izbrani za prejem donacije. Zelo sem bila presenečena in kar nisem mogla verjeti. V društvu smo bili izjemno veseli, tako klica, kot tudi tako visoke donacije ter s tem izkazanega zaupanja v naše delo. Tako Kopitar kot Pečečnik sta že, kolikor mi je znano, velikokrat pomagala številnim. Sploh si ne upam predstavljati, kaj bi se zgodilo v naši državi, če ne bi bilo takšnih ljudi kot je Anže. Hvala vsem, ki se znova in znova odzivajo na naše prošnje ter nam pomagajo uresničevati zastavljene cilje. Brez slehernega ne bi zmogli narediti niti koraka. Hvala. Anžetov komentar ob srečanju in prevzemu donacije je bil, da nam želi še veliko uspešnega dela. V nagovoru pa je dejal, kolikor se spominjam, da si ne upa predstavljati, kako je imeti otroka s posebnimi potrebami ter da je vesel, da ima zdrave otroke. Da pa z veseljem pomaga pomoči potrebnim.
Na Bledu sta Kopitar in Pečečnik združila imena poslovnega in športnega sveta. Kdo vse je sodeloval in na kakšen način so donirali sredstva?
Sodelovalo je res veliko ljudi, mnoge med njimi sem srečala prvič in jih ne poznam. Hvala vsem v imenu vseh Veselih nogic. Potekala je licitacija več podarjenih predmetov, majic in opreme naših in tujih športnikov - Domna Prevca, Filipa Flisarja, Anžeta Kopitarja in še veliko drugih. Ob zneskih, ki so jih prisotni podarjali v dobrodelne namene sem ostala brez besed, gledala in poslušala sem z velikim spoštovanjem do vseh prisotnih. Hvala vsem za podporo in namenjene donacije. Prav tako pa moram pohvaliti in se zahvaliti za organizacijo, vse je bilo tako dobro in odlično izpeljano, veliko truda je bilo vloženega, truda vseh, ki so delali na tem dogodku. Izjemno sem vesela, da bomo lahko svoje delo opravljali še naprej, tako kot to počnemo že pet let.
Koliko otrok bo deležnih pomoči oziroma, kaj boste storili s tem denarjem?
Težko govorim o številu otrok, denar bomo namenili za naš projekt ZVESTI DONATOR, s katerim smo pričeli letos junija. Cilj projekta je velik, a ni nedosegljiv, če nas bodo tako kot do sedaj, podpirala številna podjetja in posamezniki. Najpomembnejši cilj projekta je zaposliti strokovni kader, ki bo pomagal napredovati našim otrokom ter razvijati terapevtski program BDA, katerega izvajamo v sodelovanju s strokovnjaki iz tujine že tretje leto in daje izjemne rezultate. Dosegamo napredke pri otrocih v najtežjih stanjih, s katerimi največkrat nihče razen njihovih staršev ne dela. Z zaposlovanjem lastnega kadra pa bo tudi prihodnost naših otrok boljša in prav tako bomo lahko mladim terapevtom omogočili delo in prenašanje znanja, da ne bodo odhajali v tujino, saj jih naši otroci resnično potrebujejo. Staršem otrok s posebnimi potrebami pa se, po drugi strani, ne bo potrebno izpostavljati v javnosti ter prositi za denar, da bi lahko pomagali svojim otrokom. Veste, napredek je mogoč, le volja, trdo delo in vztrajnost so potrebni. Mi ne slišimo besed nemogoče, ne da se in podobnih. Nočem vlivati lažnih upov staršem, vendar sem se sama prepričala, da je tudi pri otroku z najtežjimi motnjami in težavami mogoč napredek, njegova kakovost življenja pa se izboljša. Naša Naja je bila za mnoge naše strokovnjake neperspektivna, preprosto so dvignili roke od nje, danes je, kot mi včasih pravijo znanci, ki Naje ne videvajo vsak dan, čisto druga deklica in se čudijo, kako zelo je napredovala. Če to vidijo popolni laiki, potem me razumete, zakaj si upam tako trditi.
Kot vem, je eden pomembnejših ciljev društva ta, da otrokom zagotovite potrebne terapije v bližini kraja bivanja ter možnost strnjenih terapij večkrat letno. Na kakšen način bi to lahko dosegli?
Kot sem že zgoraj omenila, vidimo najboljšo rešitev v zaposlovanju lastnega kadra. Kratkoročno bomo projekt ZVESTI DONATOR izpeljali s pomočjo donatorjev, dolgoročno pa sem prepričana, da bomo z rezultati, ki jih že sedaj dosegamo, prepričali pristojne o kakovosti naših programov ter da se bo našel način financiranja ali pa bomo to naredili s pomočjo ustreznih razpisov. Ena od možnosti je tudi financiranje iz FIHO fundacije, katere naloga je pomagati invalidom. Doslej nam niso namenili nobenih sredstev.
Letos je društvo Vesele nogice praznovalo 5. obletnico delovanja. Ustanovili ste ga starši otrok s cerebralno paralizo ali drugimi razvojnimi zaostanki, ker v javnem zdravstvu vaši otroci niso bili deležni zadostne strokovne pomoči, ki je v času razvoja in rasti najbolj pomembna. Se je do danes kaj spremenilo v našem zdravstvu?
Skoraj nič, na področju zdravstva še vedno veliko besed, dejanj pa skoraj nič. Težje prizadeti otroci so še vedno nezanimivi za njih. Dela se še vedno po polžje. Starši niso zadovoljni z obravnavami na vseh nivojih, le redki se lahko pohvalijo in so zadovoljni. Za vse otroke bi moralo biti enako poskrbljeno, ne glede na to, iz katere regije prihajajo. Na področju šolstva pa smo že naredili nekaj korakov naprej. Razpisi, ki so jih imeli v zadnjem letu, so bili namenjeni našim otrokom, kjer smo lahko kandidirali tudi mi in dobili dva razpisa ter s tem štiri nove zaposlitve. Na naša vprašanja in pobude so se aktivno odzivali z zelo kratkimi roki, kar me je pozitivno presenetilo, glede na pretekle izkušnje. Veliko je potrebno še urediti, na vseh področjih, če bodo le imeli voljo vsi, ki so odgovorni za to. Nam volje ne manjka, predlogov in rešitev imamo še veliko.
V društvu pa se srečujete tudi s številnimi stiskami staršev otrok s posebnimi potrebami. Katere so najbolj pogoste težave, s katerimi se morajo ob rojstvu otroka s posebnimi potrebami soočiti družine?
Najhujša stiska starša, ko dobi otroka s posebnimi potrebami, je občutek nemoči pomagati lastnemu otroku. Starši ne dobijo jasnih napotkov, kako se bo vodila rehabilitacija in življenje njihovega otroka, kaj jih čaka, ne dobijo jasnih in dobrih pojasnil o diagnozi otroka, kakšne so ovire, kakšne so njihove pravice. Sistem je prevečkrat namenjen sam sebi. Ko bi bolnišnice vsaj vzpostavile kontakte z nami, ki smo pripravljeni pomagati, pa se tudi to ne dogaja. Naše lastne izkušnje so nas naučile veliko, poleg tega pa starš velikokrat lažje prične govoriti o svojih težavah z nami, ker mi vemo, kako se počuti, kaj se z njimi dogaja, saj smo skozi vse to šli tudi sami. Vendar stroka to obliko pomoči velikokrat ne priznava in odločno zavrača. Od mnogih staršev sem že slišala, kako mi lahko reče zdravnik, da me razume in da ve kaj doživljam, če pa sam nima takšne izkušnje. S takšnimi izjavami je potrebno biti zelo previden. Bolečina, stiska, strah in vse kar se v teh trenutkih dogaja z nami, starši, je nekaj tako hudega, da se s tem ne bi smeli igrati. Starši potrebujejo konkretno pomoč takoj in hitro, ne da čakajo po več mesecev na ure, ki jim jih stroka lahko nudi. Poleg stisk pa se vse večkrat srečujemo s kronično utrujenostjo staršev in tukaj imamo velik problem, ki ga nihče razen društev, ne vidi ali noče videti.
Žalostno je tudi to, da se številne družine, ki imajo otroka s posebnimi potrebami, znajdejo v hudi socialni stiski. Tudi v tem primeru pomagate. Kako?
Pomagamo s psihološko in moralno podporo ter seveda s plačilom dolgov, v kolikor imamo sredstva na voljo. A teh je, žal, vedno premalo, saj je stisk veliko več. Društva ne zmoremo reševati vseh stisk. Zelo sem žalostna zaradi tega, zato res hvala vsem, da nas znova in znova podpirate ter nam zaupate, da lahko z vašo pomočjo pomagamo.
Vesna Pfeiffer