Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije ob dnevu Evrope vse voditelje in ljudi po vsem svetu poziva k miru in enotnosti, da bo »človek spet postal brat človeku«, kot je zapisano v besedilu evropske himne Oda radosti.
V izjavi ob tem dogodku so zapisali: »Gluhi državljani Slovenije smo tudi aktivni državljani Evrope. Zdi se nam pomembno, da se ohranja mir in krepi enotnost, saj sta to temelja vsake zdrave družbe.«
Evropska himna v slovenskem znakovnem jeziku
Evropsko himno v slvoenskem zankovnem jeziku si lahko ogledate tukaj: https://www.youtube.com/watch?v=sLofNXeTWMI&feature=youtu.be
Oda radosti
Pesem Odo radosti leta 1785 napisal nemški pesnik Friedrich Schiller. Najbolj znano uglasbitev besedila vsebuje četrti stavek Devete simfonije Ludwiga van Beethovna. Leta 1972 je Svet Evrope Odo radosti v orkestrski priredbi avstrijskega dirigenta Herberta von Karajana razglasil za evropsko himno, leta 2003 pa je bila tudi uradno razglašena za himno Evropske unije. Zaradi množice jezikov na ozemlju unije za himno velja le Beethovnova melodija brez besedila. Besedilo pesmi pa je prevedeno v številne jezike, tudi v slovenščino in zdaj tudi v slovenski znakovni jezik.
250. letnica rojstva skladatelja Ludwiga van Beethovna
Leto 2020 je tudi leto največjega svetovnega gluhega skladatelja Ludwiga van Beethovna, genija, ki ga gluhota ni ustavila pri ustvarjanju. Ludwig van Beethoven je bil v drugi polovico svojega življenja gluh. Ob 250. letnici njegovega rojstva bodo na Zvezi društev gluhih in naglušnih Slovenije v letu 2020 v slovenskem znakovnem jeziku pripravili gledališko predstavo, posneli film in izdali knjižno delo o njegovem življenju in delu.
Na kratko o Ludwigu van Beethovnu
Od 30. leta je imel težave s sluhom, zaradi česar je težko slišal višje tone. Sluh se mu je postopoma precej hitro slabšal in pri 42. letih so mu morali pri pogovoru kričati na ušesa in si pomagati s pisanjem. Pri 46. letih je popolnoma oglušel.
Rodil se je leta 1770 v Bonnu staršem flamskega rodu. Z glasbo se je srečal že v zibelki. Zelo zgodaj se je začel učiti klavir in violino, kasneje pa še violo. Njegov prvi učitelj je bil oče, ki je želel, da bi sin postal naslednji Mozart, zato je moral zelo garati.
Pri štirinajstih letih je postal pomožni organist v knežni kapeli. Dvorni organist mu je predstavil Bachova dela in ga spodbujal h komponiranju. Šolanje je nadaljeval na Dunaju, kjer je študiral filozofijo. Študija ni nikoli končal, ker mu je umrla mati in je moral skrbeti za mlajša brata. Da so lahko preživeli, je začel skladati. Pri dvajsetih letih je ob smrti Jožefa II in ustoličenju Leopolda II napisal kantate, s katerimi je doživel velik uspeh. Potem je šel v uk k Josephu Haydnu, vodilnemu skladatelju klasicističnega obdobja.
Zelo je občudoval Napoleona, zato mu je posvetil Tretjo simfonijo, ki jo je pozneje preimenoval v Eroico. Leta 1806 je napisal Četrto simfonijo, dve leti pozneje pa še znamenito Peto simfonijo, ki je bila odraz njegove izgube sluha. Sledila je Šesta ali Pastoralna simfonija, v kateri je izrazil mir, ki ga je našel v naravi. Njegovo veselje do življenja pa se kaže v Sedmi in Osmi simfoniji. Ko je končal Osmo simfonijo, se je posvetil cerkveni glasbi in napisal dve maši.
Največja njegova mojstrovina je Deveta simfonija, ki je nastala v letih 1822 in 1823. Glasba te simfonije je v njem zorela od otroštva, ko je hotel uglasbiti Schillerjevo Odo radosti. Oda radosti je del Devete simfonije in tudi himna Evropske unije.
Leta 1819 je bil kot častni član izvoljen v ljubljansko Filharmonično družbo. Diplomo s častnim članstvom so mu izročili na Dunaju. V zahvalo jim je poslal svoje neobjavljeno delo, ki ga hranijo v NUK-u.
Beethoven je bil že od mladosti hud astmatik. Pomagati mu niso mogli niti najboljši dunajski zdravniki. Zdravil se je z zelišči in s puščanjem krvi, ki je bilo takrat zelo priljubljeno. Po daljši bolezni je umrl 26. marca 1927, star 56 let. Pokopali so ga na pokopališču v Währnigu. Leta 1888 so njegove posmrtne ostanke prenesli na osrednje dunajsko pokopališče.