Veliko število poškodovancev v prometnih nesrečah, ki so zaradi hude telesne poškodbe hrbtenjače priklenjeni nainvalidskivoziček, je spodbudilo nastanek gibanja Še vedno vozim – vendar ne hodim. Vizija gibanja, ki uspešno deluje že od septembra 2008, je, da bi vsako letocelotna generacija mladostnikov, torej približno 17.000 na leto, slišala zgodbo sovrstnika, ki je zaradi prometne nesreče utrpel hude telesne poškodbe. Člani gibanja svojo vizijo že uspešno uresničujejo, nam je povedal Janez Hudej, predavatelj in eden od ustanoviteljev projekta Še vedno vozim – vendar ne hodim.
V šolskem letu, ki se je pravkar končalo, ste o varni vožnji ozavestili 7000 dijakov, kar 40 odstotkov generacije. Gotovo ste zadovoljni s temi rezultati.
Sštevilom izvedenih delavnic in številom mladih, ki so v letošnjem šolskem letu, pa tudi v prejšnjih, poslušali zgodbo ponesrečenca v prometni nesreči, smo izredno zadovoljni, ker se približujemo številu, ki pomeni celotno generacijo mladih v enem letu. Ponosni smo, daso pedagoški delavci in mladi , ki so poslušali predavanja, naš program ocenili zelo visoko in nas spodbudili, da moramo nadaljevati svoje poslanstvo.
Vsi, ki predavate – predavateljev je 15 –, imate osebno izkušnjo. Kakšna je vaša zgodba?
Star sem bil 18 let, ko sem zaradi prevelike hitrosti, neustrezne opreme, okvare žarnice in vpliva alkohola z motorjem zapeljal pod cesto. V gozdu sem ležal vso noč. Naslednji dan so me po naključju odkrili gozdni delavci, ki so se peljali na delo. Šele štirinajst ur po nesreči so me odpeljali v bolnišnico.
Posledice nesreče so bile hude. Verjetno je potrebno veliko volje, da človek iz vsega tega potegne kaj pozitivnega. Kako ste se sami sprijaznili s tem, kar se vam je zgodilo?
Sprva sploh nisem razumel, kaj se z mano dogaja. Zaskrbljeni pogledi svojcev in resni obrazi zdravnikov so dali slutiti, da je nekaj hudo narobe. Najprej boj za življenje. Potem je prišlo spoznanje, da poškodbe ni mogoče pozdraviti in da bodo ostale trajne posledice. Ko sem se po mnogo dneh prebudil, je bila prva novica, ki se je spomnim: »Fant, nikoli več ne boš hodil!« Nisem vedel niti, ali bom sploh lahko še kaj delal. To so bili najtežji trenutki mojega življenja, ko pa sem spoznal, da bom lahko ustvarjalen, ne glede na to, da bom stalno priklenjen na invalidski voziček, sem se odločil za novo življenje.
Koga krivite za to, kar se vam je zgodilo?
Za nesrečo sem kriv sam. Neprilagojena hitrost, alkohol, moj motocikel ni bil tehnično brezhiben, zaščitna oprema je bila neustrezna. Vedel sem se neodgovorno in sprejel napačno odločitev.
Podobno izkušnjo imajo vsi predavatelji. V prometni nesreči so se poškodovali v povprečju pri komaj 22 letih. Kakšne so njihove življenjske zgodbe?
Čeprav so si različne, so si v nekaterih pogledih podobne. Vsi smo bili poškodovani v prometnih nesrečah, vsi imamo zaradi posledic trajne poškodbe. Vsi smo se, tudi zaradi poškodbe, v življenju dokopali do novih spoznanj, vsi smo začeli živeti naprej življenje, ki je kljub poškodbi zelo kakovostno in polno.
Mnogi pravijo, da so vaša predavanja odlična, po svoje pa tudi šokantna. Kako potekajo?
Vsak predavatelj je skupaj z Akademijo Še vedno vozim oblikoval svojo zgodbo, ki prikazuje predavateljevo življenje pred nesrečo, njegovo nesrečo, trenutke spoznanj, posledice in rehabilitacijo. Konča se z življenjem po nesreči. Pripovedujemo po resničnih dogodkih ponesrečencev, ki so se zgodili pri podobnih starostih, kot so slušatelji, in jim jih predstavimo s projekcijo. Ta vsebuje tudi šokantne videoposnetke, ki mladim prikažejo, da je usodna lahko le sekunda nepozornosti. Ker se predavanje konča s pozitivnim pozivom, naj mladi sicer življenje živijo polno, a naj ne ponovijo naših napak, se poistovetijo s situacijo in jo hitreje ponotranjijo, kot jo, če jim to pripovedujejo starši ali policisti. Med predavanjem je vedno izredna tišina, na koncu pa sledi bučen aplavz in zahvale z vseh strani, kar je najlepši dokaz, da se mladi na naše zgodbe odzivajo zelo čustveno.
Vaše zgodbe so zelo čustvene in se dijakov močno dotaknejo. Verjetno pa bi jih moral slišati tudi marsikateri starejši aktivni vozniki.Načrtujete tudi kaj v tej smeri?
Na vseh predavanjih razdelimo vprašalnike, v katere lahko mladi vpišejo tudi svoja mnenja in vtise. Velikokrat napišejo, da bi na takšnih delavnicah morali sodelovati tudi drugi vozniki. Ali pa jih slišati starši, prijatelji. Takšnemu mnenju se pridružuje tudi naše gibanje, a trenutno še nimamo možnosti, da bi delavnice lahko izvajali za vse udeležence v prometu. Težko je namreč priti do starejših, saj je utrjevanje znanja o prometni varnosti le samoiniciativno, zanj pa se največkrat odločijo tisti, ki se že tako ali tako zavedajo, da je trenutek nepozornosti na cesti lahko usoden.
Kako motivirate mlade, da bodo pozabili na mobilni telefon ali na prehitro vožnjo, da ne omenjam alkohola, ko bodo sedli za volan?
Prepričujemo jih s svojo zgodbo, svojo izkušnjo, s posnetki posledic prometnih nesreč. Dijaki imajo možnost, da skozi pripoved spoznajo, kako pomembno je dosledno upoštevati varno vožnjo in cestnoprometne predpise.
Kakšno vlogo bi pri vzgajanju oziroma ozaveščanju mladih voznikov morali imeti starši, kakšno šola?
Starši bi morali biti mladim voznikom vzor, šola pa učitelj.
Podatki, ki kažejo, da je od leta 2008 do leta 2014 med mladimi od 15. do 24. leta kar 93 odstotkov manj smrtnih žrtev in 52 odstotkov manj hudo telesno poškodovanih, so precej spodbudni. Vendar je število hudo poškodovanih še vedno previsoko. Kje je vzrok?
Za to, da je smrtnih žrtev manj, imajo velike zasluge med drugim tudi čedalje varnejša vozila, ki preprečujejo smrtne poškodbe. Število hudo poškodovanih se je znižalo približno za toliko, kot se je znižalo število prometnih nesreč, vendar je bilo lani po statistiki med vsemi kar sto oseb več s hudo telesno poškodbo kot leto prej. Število smrtnih žrtev se res niža, a ker so, kot sem že omenil, avtomobili varnejši in medicinska pomoč hitra in učinkovita, se posledice lahko kažejo kot hude telesne poškodbe.
Zagotovo je cilj, ki ste si ga postavili, da bi vsi vozniki vzeli odgovornost za svoje in življenje drugih udeležencev v prometu v svoje roke, zelo ambiciozen. Kako ocenjujete kulturo vožnje Slovencev in Slovenk?
Moje osebno mnenje oziroma ocena je, da je kultura vožnje pri mnogih še vedno slaba. Vsak dan sem kot voznik avtomobila na cesti in vidim vse preveč neprimernega in objestnega ravnanja, kot so prehitra vožnja, prehitevanje čez neprekinjeno črto in podobno. Vse več je tudi uporabe mobilnih telefonov med vožnjo, ki, tudi če jih kot vozniki uporabljamo prostoročno oziroma z aplikacijami v avtu, jemljejo našo pozornost z dogajanja na cesti.
Svoja prizadevanja vam je uspelo prenesti tudi čez mejo, in sicer v Srbijo, kjer so januarja letos začeli izvajati delavnice. Kako poteka sodelovanje? In ali nameravate svojo zamisel prenesti tudi v države EU?
Zelo smo veseli, da se naši prijatelji iz srbske zveze paraplegikov že lahko pohvalijo s svojimi prvimi obetavnimi rezultati – od začetka delovanja konec januarja so dosegli 1200 mladih. Pomagali smo jim tako, da smo jim na obisku najprej pri njih, nato še v naši državi do potankosti predstavili projekt in jim na Akademiji Še vedno vozim s praktičnimi primeri pokazali, kako poteka izvedba delavnice. Začeli so z minimalno pomočjo mesta Šabac, iz katerega je tudi vodja projekta Još uvjek vozim Srbija. Želimo pa si pridobiti sredstva, da bi lahko izobrazili še več predavateljev v Srbiji, ki bi lahko enakovredno predavali po vsej državi. Tudi v državah EU iščemo partnerje, s katerimi bi si izmenjali izkušnje in poskusili prenesti projekt čez meje, a se največkrat zatakne pri financiranju. Trenutno iščemo možnosti, kako prenesti svoje znanje in dosedanje izkušnje Srbov na Hrvaško, pa tudi kam drugam.x
Vesna Pfeiffer
