Ivan Ikić je študiral filmsko in televizijsko režijo na Fakulteti dramskih umetnosti v Beogradu. Posnel je že več kratkih in dokumentarnih filmov, za svoj celovečerni prvenec Barbari je med drugim dobil posebno nagrado žirije na filmskem festivalu v Karlovih Varih.
Oaza z letnico 2020 je režiserjev drugi celovečerni igrani film in prikazuje zgodbo treh najstnikov, ki živijo v zavodu za osebe z motnjami v duševnem razvoju. Med njimi se splete romantični trikotnik. V glavnih vlogah so Marijana Novakov, Tijana Marković in Valentino Zenuni, ob varovancih zavoda Sremčica pa v filmu nastopata slovenska igralka Maruša Majer in hrvaški igralec Goran Bogdan. Film je srbsko-slovensko-nizozemsko-bosansko-francoska koprodukcija, pri njegovem nastajanju pa je sodelovala slovenska produkcijska hiša Tramal.
Film je svetovno premiero doživel na beneškem festivalu in prejel nagrado za najboljši evropski film v sekciji Dnevi avtorjev (Giornate degli autori), na filmskem festivalu Cinedays v Skopju je prejel nagrado za najboljši film jugovzhodne Evrope, sledila je nagrada za najboljšo režijo na kitajskem festivalu Pingjao, nato posebna omemba žirije na festivalu El Gouna v Egiptu, na filmskem festivalu lani novembra v Zagrebu pa je prejel nagrado za najboljši igrani film. Izbran je bil za srbskega kandidata za oskarja za najboljši mednarodni film.
Film Oaza je prejel številne nagrade, hkrati pa predstavlja prelomnico, vsaj na našem območju, v načinu obravnave oseb z motnjami v duševnem razvoju v filmskem okolju. Velikokrat so osebe z motnjami v duševnem razvoju prikazane v dokumentarnih filmih zlasti v kontekstu biografskih zgodb, tu pa imajo svoje mesto kot igralci; kot čista fikcija filmskega platna. Kako ste prišli na to idejo in ali ste raziskovali, kako se je jugoslovanski film prej srečeval z ljudmi z motnjo v duševnem razvoju?
Še kot študent sem v Zavodu za otroke in mlade Sremčica posnel dokumentarec, zato sem prišel v stik z ljudmi, ki tam živijo: s tem, kakšno življenje imajo, kako se soočajo z ljubezenskimi težavami in tako dalje. Od samega začetka sem si želel posneti film, v katerem bi ljudje, ki živijo v zavodu, igrali v filmu, ki je popolna fikcija. Nisem hotel, da igrajo sami sebe, saj se mi je to zdelo kot preveč preprost način. Doslej namreč še nikoli nismo dali priložnosti ljudem z motnjo v duševnem razvoju, da v filmu odigrajo izmišljene like. Od začetka sem verjel, da so tega zmožni in da lahko to storijo odlično, predvsem pa da se kakovost njihovega igranja ne bo razlikovala od profesionalnih igralcev, kar se je na koncu tudi pokazalo v samem filmu. Jugoslovanski film nima tradicije prikazovanja ljudi z motnjami v duševnem razvoju, pa tudi svetovni film v resnici ne. Le v filmu Lilika Branka Pleše, ki je leta 1970 osvojil nagrado na festivalu v Locarnu in je danes popolnoma pozabljen, se ta tema kaže skozi enega od stranskih likov.
Večina igralcev v filmu prej ni imela stika z igranjem: kako ste jih izbrali? Ali ste h kastingu pristopili drugače kot sicer?
Nobeden od glavnih igralcev ni imel nikakršnega predhodnega stika z igranjem in niti pomislil ni, da bi ga imel. Začeli smo od začetka – z osnovami igranja. Torej ni šlo za klasičen filmski kasting, ampak za igralsko usposabljanje v obliki delavnice. Pol leta smo intenzivno delali, da bi se pokazalo, kdo je v tistem obdobju pripravljen na določeno vlogo. Sprva nisem mogel niti jaz uganiti, kaj se skriva v vsakem od njih.
Kaj ste izvedeli o odnosu igralcev Oaze do filma kot umetnosti? Kakšen je njihov odnos do tega, kar ste posneli?
Pravzaprav so šele, ko so se prvič zagledali na velikem platnu, spoznali obseg svojih prizadevanj. Film so gledali z drugimi očmi, niso se gledali na platnu, ampak so se prepustili filmu in njegovi zgodbi, kot da bi v njem igrali neznani ljudje. Ena od junakinj filma je svojo izkušnjo izrazila z besedami, "da je film nekoliko srečen in nekoliko žalosten, da je kot življenje samo".
Kako doživljate prostor snemanja, torej Zavod za otroke in mladino Sremčica? Na kakšen način je vključen v filmsko zgodbo, ki jo predstavljate v Oazi?
Zavod je bil v času svojega nastanka zamišljen kot najbolj humana ustanova, ki je osebam z motnjo v duševnem razvoju v zgodnjih sedemdesetih letih prejšnjega stoletja ponudila priložnost, da najdejo svoje mesto v družbi. Na žalost je mnogo let kasneje z razpadom družbe, v kateri je nastal, izginila tudi možnosti emancipacije ljudi, ki tam živijo. Zavod se je spremenil v svoje nasprotje: postal je kraj, iz katerega ni izhoda.
Koliko časa je trajalo snemanje? Ste naleteli na težave, ki jih niste pričakovali?
Snemanje je trajalo približno 40 snemalnih dni z vmesnimi prekinitvami. Največji izziv je bil ohraniti kontinuiteto v tistem obdobju, saj so bili odmori med snemanji vse daljši. Tako igralci kot ekipa so bili namreč preveč utrujeni. To je film, v katerem ni niti enega posnetka, ki bi bil posnet z lahkoto. Film je predstavljal velik napor za celotno ekipo, tako za tiste pred kamero kot tudi tiste za njo.
Ali se je zaradi posebnih okoliščin snemanja filma spremenila hierarhija med udeleženimi?
Hierarhijo je bilo treba popolnoma razgraditi, sicer takega filma ne bi bilo mogoče posneti. Vse klasične načine organizacije snemanja in delitve funkcij v ekipi je bilo treba opredeliti na novo. Filmska ekipa je bila maloštevilna, ker s svojo prisotnostjo nikakor nismo želeli biti vsiljivci v življenju institucije in njenih prebivalcev. Načrtovanje snemanja v smislu, ki smo ga vajeni pri običajnem snemanju, ni bilo uporabno, ker je bilo mnogo odvisno od dnevnega ritma igralcev, njihovega razpoloženja in trenutnih možnosti. Blago rečeno bi lahko rekel, da je bil film organizacijska in logistična entropija, kjer smo poskušali vsak dan znova napraviti nekakšen smisel in red. Pogosto brez uspeha v organizacijskem, vendar z velikim uspehom v ustvarjalnem smislu.
So posebne okoliščine dopuščale večjo improvizacijo?
Nasprotno, v resnici sploh ni bilo improvizacije. Predvsem zato, ker se igralci, ki so bili prvič pred kamero, niso odzivali na kakršne koli nenadne in nepričakovane spremembe svojih nalog. Film je nastal tako, da smo vsak prizor večkrat ponovili in ga ponavljali do trenutka, ko so igralci popolnoma obvladali prizor, ki ga snemamo.
Kakšen odnos imajo drugi režiserji ali kulturni delavci do takega filmskega eksperimenta? So to videli bolj kot izkoriščanje ali vključevanje?
Mislim, da so se ljudje, ki se ukvarjajo s filmom, zelo dobro odzvali na Oazo. Če ne bi bilo tega, film verjetno ne bi dobil toliko nagrad. Zadnje priznanje je zagotovo to, da je Oaza postal srbski kandidat za mednarodnega oskarja. To zagotovo kaže na to, da so film kolegi sprejeli. Dvomim pa, da bo to postala običajna praksa, kajti navsezadnje je to nekakšen radikalen poskus.
V filmu spremljamo 2 dekleti in 1 fanta, ki tvorijo ljubezenski trikotnik, zgodba o zaprtju in institucionalizaciji pa hitro preraste svoje okvire in postane shakespearska drama s kompleksnimi odnosi med glavnimi junaki. Kakšen je bil odnos med lokacijo in zgodbo? Morda malce drugače: ali ste imeli že v mislih Sremčico kot lokacijo filma in ste šele potem sestavili zgodbo ali je bilo obratno?
Glede na to, da sem imel že prej izkušnje z zavodom v Sremčici in poznal življenje v njem, je bil ta prostor že od začetka izbran za kraj dogajanja. Je največja tovrstna ustanova v nekdanji Jugoslaviji in je bila namensko zgrajena v ta namen. V njem živi največ ljudi z motnjami v duševnem razvoju, celoten dom pa se obnaša kot nekakšen mikrokozmos. Vendar sam kot toponim za zgodbo o filmu ni pomemben. Zgodbo si lahko predstavljamo na katerem koli podobnem mestu.
Dolgi posnetki nakazujejo na tesnobo in občutek zaprtosti, gledalec pa ni prepričan, kaj se točno dogaja in filmska pripoved ni ves čas jasna. Ste se zavestno odločili za bolj avtorski pristop, ki s tišino in vizualno podobo pove veliko več kot z jasno naracijo in dialogi?
Vodilo me je dejstvo, da je tišina bolj pisana kot tisoč besed. Ustvari naboj, ki razbije vse ovire med liki. Po drugi strani pa je tišina eden od prvotnih filmskih elementov. Filmi so bili dolgo časa nemi, dialog se je pojavil šele s prihodom zvočnega filma. Vodilo me je dejstvo, da naj tam, kjer pogovor ni potreben, vlada tišina, kjer je tišina nujna, pa naj bo govor.
V filmu predstavljate tudi tabutemo: osebe z motnjami v duševnem razvoju in spolnost. O tem se redko govori, skoraj nihče se s tem zares ne ukvarja, zaradi česar ostaja velik problem po vsej nekdanji Jugoslaviji. V filmu pa imamo usodno ljubezen in institucijo, ki ne ve, kaj bi s to ljubeznijo. Kakšni so bili odzivi na to?
Sam mislim, da je spolnost invalidov in predvsem njihova pravica do otrok tabutema po celem svetu in se ne bi omejil le na naš prostor. To potrjuje tudi dejstvo, da je film naletel na podobne odzive po celem svetu v povsem različnih kulturnih kontekstih. Film je odprl to temo in odzivi so za zdaj zelo spodbudni, ker smo se o tem začeli odkrito pogovarjati.
Kakšen je bil odnos igralcev do teme, jim je bilo težje igrati ljubezenske prizore?
Pravzaprav je bilo precej lahko igrati ljubezenske prizore, ker je bilo igralcem zelo enostavno prepoznati situacijo, saj je ljubezen imanentna za življenje vsakogar in ima vsak neposredne izkušnje, iz katerih lahko črpa sočutje do likov, ki jih igra. Veliko težje je bilo igrati prizore, v katerih je konflikt, ker je bila stopnja identifikacije precej nižja.
Tudi zvok je v filmu zelo pomemben, občutek zaprtosti in utesnjenosti se kaže v vsakem kadru, kako ste se lotili oblikovanja zvoka?
Želel sem si ustvariti subjektivno zvočno podobo, ki bolj ustreza načinu, kako junaki filma v določenem trenutku slišijo stvari kot pa objektivnemu razmerju zvočnih elementov v prostoru. V tem smislu sledi splošni ideji, da je vsak od treh delov filma prikazan s subjektivnega vidika enega od protagonistov.
Kakšen odnos vzdržujete z igralci v Oazi? Razmišljate o novih filmskih podvigih z njimi?
Naše prijateljstvo traja, že odkar smo se spoznali pred tremi leti. Prejšnje poletje smo veliko potovali na festivale, zato smo imeli čas, da nadoknadimo skoraj leto dni dolgo obdobje v času zaprtja zaradi koronavirusa, ko smo lahko komunicirali le preko telefona. O prihodnjih filmskih podvigih še nismo razmišljali, a verjamem, da se bomo že česa domislili.