Zmaga ali Kako je Maks Bigec zasukal kolo zgodovine je film scenarista in režiserja Mirana Zupaniča, v katerem glavno vlogo odigra Vlado Novak. V soboto, 11. aprila, si boste zgodbo o obupanem boju za pravico malega človeka v obdobju slovenske tranzicije lahko ogledali z zvočnim opisom, ki užitek ob filmski umetnosti omogoča tudi slepim in slabovidnim gledalcem.
Osrednji junak slovenskega filma Zmaga ali Kako je Maks Bigec zasukal kolo zgodovine je odpuščeni delavec, ki se v svojem ponižanju in razžaljeni človeški dostojanstvenosti odloči za drastični ukrep. Ugrabitev novega direktorja je njegovo dejanje upora proti neoliberalistični lakomnosti in kruti logiki kapitala. Obenem pa je to poskus ohranitve delovnega mesta, ki mu omogoča dostojno preživetje. Gre za spopad med obupanim zagovornikom tradicionalnih delavskih vrednot in solidarnosti ter predstavnikom elite gospodarskega sistema, ki malega človeka ceni le glede na njegovo uporabnost, predvsem pa hlepi zgolj po vse večjem kopičenju kapitala. Senzacionalistični način medijskega poročanja pa to resnico pravzaprav prikriva in je ne razkrinka.
V vlogi protagonista Maksa Bigca je odličen Vlado Novak. Poleg njega v filmu nastopajo še Branko Jordan (direktor Gorazd Zajelšnik), Zvezdana Mlakar (Maksova žena), Tina Vrbnjak, Mojca Funkl, Primož Pirnat, Jurij Drevenšek in Iva Krajnc.
O filmu Zmaga ali Kako je Maks Bigec zasukal kolo zgodovine smo se pogovarjali z njegovim scenaristom in režiserjem Miranom Zupaničem.
V celovečernem filmuZmaga ali Kako je Maks Bigec zasukal kolo zgodovine ste svoj kritični pogled uperili v obdobje slovenske tranzicije in v usodo malega človeka v njem. Kakšen žanr ste izbrali za upodobitev slovenske realnosti?
V spletni filmski bazi IMDb so film opredelili kot komedijo in dramo, sam pa se z vprašanjem žanra nisem ukvarjal. Posneti sem želel zgodbo o sleherniku, ki je tako ponotranjil vrednote solidarnostne družbe, da se ne more sprijazniti s svetom, v katerem gospodujejo pohlepni in izkoriščevalski prevaranti. Zato da bi tovarno, v kateri je pustil najboljša leta svojega življenja, ubranil pred stečajem, vzame Maks pravico v svoje roke. To, v osnovi dramsko situacijo, sem želel osvetliti tudi s komične plati, saj se v naši dolini šentflorjanski že tako ali tako preveč utapljamo v solzah.
Je film tudi instrument družbene kritike? Katere so tiste maligne tvorbe slovenske tranzicije, ki ste jih v filmu želeli poudariti?
Nič, kar sem izrisal v filmu, ni primerljivo s tem, kar se nam v resnici dogaja. Kajti tako blaznega, absurdnega, brezsmiselnega filma, kot je ta, v katerem živimo, in s tako črnim koncem, kot se obeta, ne bi odobril noben programski odločevalec, nobena programska komisija in noben urednik. Domišljija kreatorjev družbene stvarnosti zdaleč presega domišljijo nas filmarjev, predvsem pa mi ne premoremo njihove pokvarjenosti.
Osrednji junak filma Maks Bigec je žrtev tranzicijskega procesa, ki pa se v nasprotju s tradicionalno slovensko pasivnostjo odloči za udarniško akcijo – ugrabitev direktorja, s katero želi doseči povrnitev v staro stanje. Ali nepomembni varilec v resnici lahko spremeni neusmiljeno kolo zgodovine, ki ga poganja denar?
Ne vem, kaj poganja zgodovino. Vi pravite, da denar. Meni se zdi, da predvsem norost. In včasih prebliski modrosti, ki preprečujejo, da bi človeštvo iztrebilo samo sebe, se samozasužnjilo, se kljub materialnemu napredku vrglo v duhovno barbarstvo. Za kak hip zgodovino najbrž usmerjajo tudi višji vzgibi, vsaj upam, da je tako.
Je Maks Bigec slovenski Don Kihot, ki bije bitko z neoliberalističnimi mlini na veter?
Maks Bigec je zame predvsem zelo naivna oseba. Po svoje je tudi nor, a na način, ki prej škoduje njemu kot komu drugemu. Po svoje pravičniški, po svoje preprost, po svoje omejen, a vendarle nepokvarjen in čist človek, ki verjame v tovarištvo, solidarnost, ljubezen, človekovo dostojanstvo. Brez naivnosti, aktivizma in svojevrstne norosti teh vrednot najbrž ni več mogoče oživiti; skupnost, ki teh vrednot ne živi, pa se je sama obsodila na izumrtje.
Ali lahko v protagonistovem priimku Bigec iščemo asociacijo na »bizgec«?
Priimek Bigec ponuja gledalcu več asociacij, po želji gledalca. Je pa to lep slovenski priimek in jaz sem ga jemal predvsem kot takega.
V filmu poudarjate tudi negativno vlogo medijev. So mediji enako kot družba izgubili svoj vrednostni kompas in se uklanjajo novodobnima bogovoma Denarju in Zabavi?
Ne bom sodil vsepovprek. Vem, da obstajajo verodostojni in odgovorni novinarji in uredniki. Bojim pa se, da so v manjšini.
Film ste posneli v črno-beli tehniki. Je v tem tudi prispodoba realnosti?
Film smo posneli v barvah, a že od začetka z namenom, da bo končna kopija črno-bela. Celostna podoba filma v barvah, ki bi bila enako ekspresivna kot črno-bela, bi namreč zahtevala veliko večji produkcijski vložek, kot smo ga imeli na voljo. Sicer pa mi je črno-bela filmska podoba zelo všeč, saj evocira odmik od realnosti in razpira polje filmske predstave, ki ga gledalec polni s svojo imaginacijo.
Na TV Slovenija bomo film tokrat predvajali z zvočnim opisom za slepe in slabovidne. Kaj menite o tej tehniki približevanja filmske umetnosti za slepe in slabovidne gledalce?
Mislim, da je to odličen način, kako povečati dostopnost filmov tistim gledalcem, ki bi sicer zanje ostali prikrajšani. Upam pa, da bomo kdaj iznašli način, kako približati umetnost tudi tistim ljudem, ki sicer dobro vidijo in slišijo, a so zanjo vseeno nedovzetni. x
Zvočni opis celovečernega filma Zmaga ali Kako je Maks Bigec zasukal kolo zgodovine je pripravila Maja Šumej. Vabljeni pred televizijske zaslone v soboto, 11. aprila, ob18.00 na TV SLO 2!
Veronika Rot
