Trst je naš! je 27-minutni igrani film, diplomsko delo režiserja Žige Virca, ki je nastalo kot projekt AGRFT v koprodukciji z RTV Slovenija. Zgodba je postavljena v leto 2009 in govori o Francu, zagrenjenem Primorcu srednjih let (Gojmir Lešnjak), ki je razočaran nad odnosom mladine ter celotne družbe do dogodkov med drugo svetovno vojno. V prostem času se ukvarja z uprizarjanjem zgodovinskih bitk, pri čemer naleti na nerazumevanje žene Marije (Silve Čušin), opraviti pa mora tudi s policijo, ki ne dovoljuje uprizarjanja bitk.
V soboto, 28. februarja, si boste na TV SLO 2 ob 21.30 kratki igrani film Trst je naš! lahko ogledali v tehniki, prilagojeni slepim in slabovidnim gledalcem, z zvočnim opisom. Pred tem televizijskim predvajanjem pa smo se o filmu pogovarjali z režiserjem Žigo Vircem.
Od kod izvira ideja za kratki igrani film Trst je naš!?
Ideja za Trst je naš! je nastala, ko sem bil v Parku vojaške zgodovine Pivka na uprizoritvi bitke druge svetovne vojne. Tam so nastopali člani društva Triglav, ki to počnejo za hobi. Ker sem si po eni strani želel narediti film z zgodovinsko temo in po drugi strani relevanten film za današnji čas, je bila to idealna kombinacija. Z njimi sem se dobil na kavi in tako se je začelo.
V tem kratkem igranem filmu se prepletata dve pripovedni niti: ena je stkana iz medosebnih oziroma medgeneracijskih, družinskih odnosov, druga pa je nit, ki glavnega igralca veže na zgodovino, konkretno na čas osvobajanja Trsta ob koncu druge svetovne vojne. Katero problematiko ste želeli izpostaviti na tej medgeneracijsko-družinski ravni in katere na občedružbenem, zgodovinskem?
Predvsem sem želel izpostaviti medgeneracijski odnos, saj se mi je vedno zdelo, da v Sloveniji obstaja pomanjkanje objektivnega in odprtega dialoga o naši polpretekli zgodovini. Včasih imam občutek, da se trenja med različnimi političnimi frakcijami ustvarjajo umetno in z namenom lastne koristi, ne pa zato, ker bi ljudje res tako mislili oziroma si to želeli. To so vse teme in razmišljanja, ki so bile povod za scenarij filma. Moram pa priznati, da smo zgodbo najprej začeli iz konteksta uprizarjanja bitk – in zakaj bi nekdo to počel – ter kako se to kaže v družinskih odnosih v primeru naših glavnih likov. Trst kot mesto je v fazah pisanja scenarija prišel zelo pozno. Družinski odnosi so pa tako ali tako prispodoba za družbo v širšem smislu.
V filmu igra odlična igralska zasedba: Gojmir Lešnjak - Gojc, Silva Čušin, Dario Varga, Anja Drnovšek, nekaj pa je tudi naturščikov. Kako je potekalo delo s filmsko ekipo? Kakšno je bilo vzdušje na snemanju?
Ena od temeljnih stvari pri ustvarjanju takega dela je motivacija sodelujočih. Mislim, da to velja za kakršen koli projekt, ki zahteva menedžersko funkcijo in je močno odvisen od navzočih strokovnjakov. Pri Trstu nam je uspelo navdušiti sodelavce, ker so presodili, da delamo zanimiv in relevanten film. A ne govorim samo o igralcih, ampak tudi o drugih, na primer tehničnih sodelavcih na filmu. Gojc je bil zaradi snemanja pripravljen celo premakniti svoj dopust. Šele ko vsak da vse od sebe, lahko ustvariš presežek. Meni je izziv delati s profesionalnimi igralci in tudi z naturščiki, saj imajo vsi svoje odlike. Če jih znaš izkoristiti, je to super. Na koncu snemanja so bili Gojc in njegovi »partizani«, torej člani društva Triglav, tako ali tako že enotna ekipa. Gojcu pa je vloga poveljnika nekako ugajala tudi, kadar kamera ni tekla. Silva Čušin, Anja Drnovšek, Dario Varga in drugi so pa tudi po človeški plati super ljudje, s katerimi je mogoče biti kreativen. To ne pomeni, da smo se na snemanju ves čas zabavali, ampak trdo delali. Vendar si na koncu dneva zadovoljen.
Pomemben del filma je tudi glasba, ki jo je ustvaril Aldo Kumar. Nastala je tudi nova partizanska pesem.
Aldo Kumar je bil takrat moj profesor na akademiji in obstajalo je nenapisano pravilo, da mentorji ne morejo sodelovati pri študentskih filmih kot kreativni sodelavci. No, ko je Aldo prebral scenarij, me je poklical in rekel, da bo sodeloval, pa tudi če ga iz službe vržejo. Seveda se to ni zgodilo, z Aldom pa sva takoj začela možgansko nevihto, kaj bi film potreboval. Moja želja je bila, da bi za uvodno sekvenco imeli novo partizansko skladbo ... in dobili smo jo.
Zgodovinski spomin, vprašanje slovenstva, narodne identitete – so to vzvodi, ki nas razdvajajo? Kakšen naj bi bil odnos mladih do preteklosti in do prihodnosti?
Za začetek bi bilo dobro, če bi si priznali, da smo želeli imeti kapitalizem. S tem ni nič narobe, vendar žal v takih okoliščinah ne bomo prišli nikamor z opredeljevanjem na levo in desno. Mislim, da je prava smer – naprej. Ko berem časopise, si včasih mislim, da so nekatere politične teme same sebi namen. Nekje na 17. strani spodaj levo pa prebereš o kakšnem uspešnem mladem start-up podjetju. Premalo se zavedamo, da so prav ti tisti, ki bodo Slovenijo poganjali naprej. Prihodnje generacije morajo ustvariti močno gospodarstvo, ki bo sprejemalo izzive, se upiralo lobijem … Kajti treba je imeti nore ideje, včasih pasti in se vzpeti. A brez močne vlade seveda ne gre. Drugače nas bo čas preprosto povozil. Zato menim, da je treba na preteklost pogledati objektivno, postaviti vse na svoje mesto in iti naprej. Naša preteklost nas ne sme zaustavljati, temveč motivirati. Mislim, da bi morala biti Tina Maze v šolskih učbenikih kot svetel primer doseganja ciljev. Njena trma, način razmišljanja in podpora ekipe je v širšem smislu prenosljiva skoraj na katero koli področje.
Trst je naš! je še pred prvo projekcijo povzročil burne odzive v Italiji. Kaj menite o tem? Kaj o italijanskem potvarjanju zgodovine?
Menim samo to, da je bila to nenačrtovana in hkrati genialna reklama za film. Kako in ali Italijani potvarjajo zgodovino, ne vem. Si pa predstavljam, da podobno kot mi.
Kako na svoj diplomski film gledate s petletne perspektive?
Zdaj gledam nanj že z nostalgijo. Včasih se celo vrnem k njemu, ko imam dileme pri kakem novem projektu. Mislim, da smo v tistih produkcijskih okvirih naredili največ, kar smo lahko. Predvsem sem pa še vedno hvaležen mentorjem na AGRFT-ju, saj brez njih tega filma ne bi bilo. Da ne bo pomote, seveda ni šlo vse tako gladko. Pa saj najbrž si lahko predstavljate, kako je videti, ko do profesorja pride študent z idejo, da bi delal partizansko bitko s pirotehniko in statisti.
Tokrat bo na TV Slovenija predvajan v tehniki, prilagojeni za slepe in slabovidne gledalce. Vi ste si Trst je naš! z zvočnim opisom lahko ogledali na Filmskem dnevu za slepe in slabovidne, ki smo ga na začetku novembra organizirali v Kinu Šiška. Kakšni so bili vaši občutki ob spremljanju vašega filma v tej tehniki?
Bil sem navdušen, saj sem videl film iz neke popolnoma druge perspektive. Pravzaprav je zvočni opis filma zelo podoben tehniki pisanja scenarijev, kjer se vse opisuje zelo jasno, precizno in s čim manj besedami. Zelo sem vesel, da se je film lahko približal tudi tistim, ki ga doslej niso mogli spremljati, saj smo film ustvarili za čim širše občinstvo.x
Vabljeni torej k ogledu kratkega igranega filma Trst je naš! z zvočnim opisom za slepe in slabovidne v soboto, 28. februarja, ob 21.30 na TV SLO 2.
Veronika Rot
