V petek, 10. junija, je bil v okviru brezplačno dostopne programske platforme Dramina knjižnica premierno objavljen novi zvočni posnetek izbrane slovenske kratke proze 19. stoletja. Ivanu Tavčarju in Josipu Jurčiču se z zvočno kompozicijo kratkih zgodb pridružuje še en literarni klasik, Fran Saleški Finžgar. Najnovejša in zadnja letošnja zvočna kompozicija združuje uvod Mirana Hladnika Ob 50-letnici Finžgarjeve smrti in črtice Služkinja (1920), Sibirija (1935) in Na petelina (1910).
Vodja in urednica Dramine knjižnice Tatjana Stanič, ki je poskrbela za izbor gradiva in govorno podobo zadnjega letošnjega sklopa, je o posnetku zapisala: "Miran Hladnik je svoj zapis ob petdeseti obletnici smrti Frana Saleškega Finžgarja zaključil z retoričnim napotkom, kako lahko najlepše počastimo spomin nanj: tako, da ugasnemo radio, ugasnemo televizijo, prižgemo luč v kotu, vzamemo v roke katero od njegovih knjig in jo lepo v miru in z užitkom preberemo. Mi pa nasvet dopolnjujemo: zavrtite si izbor njegovih kratkih zgodb v interpretaciji igralcev SNG Drama Ljubljana in jih v miru in z užitkom poslušajte. Prepustite se dinamičnemu ritmu Finžgarjevega pripovednega sveta, ki v zvočni knjižnici razkrije vso magijo in opojnost pisateljevega ritma, utemeljenega na klenosti gorenjske besede in oplemenitenega s senzibilno liriko občutljivega opazovalca narave ter strogega presojevalca družbe in njenih zakonitosti. Vabimo vas, da se prepustite pretresljivi podobi starke, za katero ni več prostora na svetu v Služkinji, prepustite se tudi neizprosnemu portretu socialnega obrobja v Sibiriji; in, za konec, prepustite se nepozabni impresiji aprilskega jutra sredi grap in gozdov v Na petelina, Finžgarjevi zgodnji povesti, za katero je sicer neizprosni literarni kritik Josip Vidmar zapisal: »Na petelina je lovski popis, ki ga je šteti med najboljše slovenske stvari tega žanra. Je stvaren in poetičen, poln pristnega čuta za naravo in njeno življenje, je lepo zaokrožen, resničen in tako človeško in iskreno naključen, da je resnično pretresljiv."
Tatjana Stanič dodaja: "In kot hvalnica ljubezni je najprimernejši za zaključek letošnjega cikla Dramine knjižnice." V prihodnji sezoni se bo ta motiv prelil v poezijo, najprej z izborom pesmi Srečka Kosovela in Alojza Gradnika.
Dramina knjižnica je v sezoni 2021/22 ponudila akustične posnetke izbrane slovenske kratke proze 19. stoletja. Zadnji letošnji sklop je izbrala vodja Dramine knjižnice, gledališka lektorica Tatjana Stanič, snemalca sta bila Sebastian Chandler Črnigoj in Srečko Bajda, montažer je bil Srečko Bajda, za organizacijo je skrbela Špela Šinigoj.
Povezava na Dramino knjižnico, kjer je objavljena zvočna kompozicija Finžgarjevih kratkih zgodb.
"Fran Saleški Finžgar je slovenski literarni klasik"
Milan Hladnik v uvodu pravi: "Fran Saleški Finžgar je slovenski literarni klasik. To pomeni, da pripada domači leposlovni eliti. Saj je klasikov, ki jih prepoznamo po tem, da imajo svoj kompletni opus v zbirki Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev, komaj nekaj več kot 30. Kako se je Finžgarju uspelo prebiti v slovenski literarni panteon? Preprosto: z dobrim pisanjem. Znal je najti močne in etično občutljive teme (npr. ljubezen dveh revnih in predzakonski spolni odnosi v Dekli Ančki, motiv starega snubca v Belem ženinu, trpljenje ljudi med prvo svetovno vojno …) in znal jih je popisati tako, da je bilo razumljivo in všeč bralcem in je obenem potešilo sitne literarne kritike. Kritike je prepričal z modernističnim slogom, sicer pa je glavnina njegovega opusa žanrska in ljudskoprosvetna ter realistična v najširšem pomenu te besede.
Finžgar je bil organizatorski talent, bil je vsestransko socialno in kulturno dejaven in neizmerno delaven: Hinko Smrekar ga je na karikaturah prikazal, kako orje in piše obenem. Vodil je odkup Prešernove rojstne hiše in bil zaslužen za preživetje Mohorjeve družbe v težkih časih, lotil se je celo zidave elektrarne. Bil je eden tistih ljudi, ki jim življenjski cilj ni ločevanje duhov, ampak popravljanje družbenih napak in pomirjanje napetosti med ljudmi, zato se je pogosto znašel v vlogi mediatorja. Popuščanja ni poznal le tedaj, ko je šlo za svobodo, zato se je med drugo svetovno vojno za razliko od večine ljubljanske duhovščine, ki je šla v kolaboracijo z okupatorjem, opredelil za Osvobodilno fronto, pač v skladu z vodilom, ki ga je zapisal tudi v roman Pod svobodnim soncem, da je bolje umreti kot izgubiti svobodo.
V Dramini knjižnici je še vedno mogoče prisluhniti znamenitima novelama Josipa Jurčiča in trem slikam iz Loškega pogorja Ivana Tavčarja, pa tudi pesniški zbirki štirih predstavnikov slovenske moderne Josipa Murna – Aleksandrova, Dragotina Ketteja, Ivana Cankarja in Otona Župančiča v interpretaciji igralk in igralcev ansambla SNG Drama Ljubljana.