Člani Društva študentov invalidov Slovenije so skupaj s poklicnimi baletniki pod režijsko taktirko Borisa Cavazze in v sodelovanju z drugimi priznanimi umetniki ustvarili nov dramsko-plesni spektakel MOVE.ING, ki bo premiero doživel 28. 10. ob 20. uri v Kinu Šiška.
MOVE.ING je plesna predstava, v kateri se ustvarja simbioza med gibanjem plesalk na invalidskih vozičkih in poklicnih baletnih plesalcev. Vsak gib izraža željo, hrepenenje ali sanje gibalno oviranih plesalk, ki so svoje zgodbe na delavnici kreativnega pisanja pod vodstvom Dušana Čatra najprej prelile na papir. Te zgodbe pripovedujejo o življenju in izkušnjah invalidov, izražajo njihov kritični pogled na okolje in tudi samokritični pogled nase. Iz zgodb je nastal scenarij dramsko-plesne predstave, ki ponuja zelo intimen vpogled v strahove, občutja, hrepenenja in tudi ljubezni teh deklet ter njihovo željo po enakopravnosti in enakovrednosti. Hkrati pa z močno pomensko izraznostjo plesa tudi gledalce pozivajo h kritičnemu pogledu in globljemu razmisleku. Predstava želi z dvojnostjo »popolnega« baletnikovega in »nepopolnega« invalidovega plesa opozoriti na še vedno močne stereotipe ter jih s svojo estetskostjo in sporočilnostjo odpraviti.
Dve leti priprav pod režiserskim vodstvom Borisa Cavazze
Igralec in režiser Boris Cavazza je pri ustvarjanju predstave sodeloval od začetka do konca.Svojo izkušnjo je zajel v misel: »Rojstvo vsakršne umetnosti se zgodi najprej v duhu, v glavi. Šele kasneje, ko se ideja začne razvijati, dobivati prve obrise in dobi nazadnje dokončno obliko, lahko začnemo uživati njene sadove. Tako je tudi naša predstava potovala skozi duhovne labirinte in bo udejanjena pred vami, dragi gledalci, da bi vam sporočila naša hrepenenja in grenkobo ter vas popeljala v najbolj skriti kotiček sanj.«
Koreografijo so ustvarili trije priznani plesni koreografi
Andrej Novotny je kot koreograf sodeloval že pri več plesnih projektih tako s plesalci na vozičkih kot z baletnimi plesalci. Pravi, da je bil zanj glavni izziv, kako združiti na videz nezdružljiva svetova: popolni gib baletnika in gib osebe, ki ima gibalne ali senzorične omejitve. Po njegovem je bistveno, da se zaveš, da želiš gledalcu predati neko sporočilo, takrat omejitve, ki so posledica predsodkov, izginejo. Posebno bogata izkušnja zanj je bila delo z Majo, ki je slepa od rojstva. »Kot plesni učitelj in koreograf sem navajen, da nek plesni gib pokažem oziroma razložim z gibom. Pri tem si pomagam z gibalnimi vzorci in s slikami, ki jih plesalec – učenec uporablja v vsakdanjem življenju. Maji seveda na tak način nisem mogel pomagati. Z njo delava predvsem z dotikom in besedo.« In dodaja: »Predvsem pa mi je všeč, da zgodbe, ki jih pripovedujejo naši plesalci, izhajajo iz njih samih, da govorijo o stvareh, s katerimi se vsi spopadamo v življenju, in da smo si v resnici vsi enaki.«
Klemna Pirmana je sodelovanje pri projektu navdušilo in mu prineslo nove izkušnje: »Pri učenju plesa na vozičku moramo upoštevati plesalčeve potrebe, njim moramo prilagoditi proces učenja, in to tako, da v vsakem plesalcu poiščemo njegove najboljše zmožnosti in jih prikažemo v plesu. Ravno zaradi tega tako zelo uživam pri učenju plesa na vozičku, saj moraš z vsakim plesalcem ravnati drugače in zahtevati drugače, kar je velik izziv.« Rezultat vloženega dela pa ni zgolj plesna predstava. Z učenjem plesa se izboljša občutek za orientacijo, povečajo se gibalne sposobnosti, najbolj pa se plesalcem okrepita samopodoba in samozavest.
Za Gorana Bogdanovskega je bila to prva izkušnja sodelovanja z invalidi. O svojem koreografskem delu pri predstavi MOVE.ING razmišlja predvsem kot o poskusu zlitja lepote svobodnega, neomejenega gibanja in gibanja, ki ga zaustavlja neka telesna ovira. Ob tem se v plesalcih porajajo različna čustvena stanja, na primer želja, pogum, frustracije, odločenost, moč, humor in še kaj. Prepričan je, da bodo ves ta čustveni naboj lahko doživeli tudi gledalci.
Vsi trije koreografi se strinjajo, da je bila postavitev koreografije z gibalno oviranimi plesalkami in poklicnimi baletniki ustvarjalni izziv, ki pa jim je prinesel mnogo več kot le zadovoljstvo ob estetski plesni predstavi, prinesel jim je neki nov pogled na razsežnosti giba in telesa. Koreografi in plesalci so ustvarjali na avtorsko glasbo Damirja Avdiča, kostumografije pa se je lotila Tina Kolenik, za katero je bilo to delo dragocena izkušnja tako na idejni kot na izvedbeni ravni. »Pri ustvarjanju kostumov za predstavo MOVE.ING sem imela priložnost, da sem se seznanila s specifičnimi proporci človeškega telesa. Človek-stroj oziroma kiborg je asociacija, iz katere se je razvila ideja, da sem kostume za invalide zasnovala v kiberpank slogu. V projekt pa so poleg invalidov vključeni tudi poklicni baletniki. Baletnike v povezavi z invalidi razumem kot senco, odmev, odsev ali hrepenenje po normalnem, funkcionalnem telesu, ki so ga invalidi že zdavnaj presegli, zato se bodo telesa baletnikov zrcalila na razdrobljenih stekelcih kostumov. Kostumi za projekt MOVE.ING so nastajali leto dni.«
Devet deklet na vozičkih pleše z devetimi poklicnimi baletnimi plesalci
Aida Demiri se je s plesom na invalidskem vozičku ukvarjala že prej. Trenirala je latinskoameriške in standardne plese. Čutila pa je, da potrebuje še nekaj drugega, novega, nekaj bolj gibalno izraznega. Projekt MOVE.ING je v njeno življenje vstopil ravno ob pravem času. Svoje doživljanje opisuje takole: »Zgodba, ki sem jo napisala in jo plešem, je nenehen boj med mojim drugačnim, če želite, deformiranim telesom, in hrepenenjem po gibanju z na videz popolnim telesom. Plešem z baletnico Sonjo in na začetku sem pri njej opazila nekaj strahospoštovanja do mene. Pri plesu pa so vse ovire med nama padle, izginil je strah, ki ga ´drugačni´ in ´normalni´ morda čutimo drug do drugega.« Maja Jakovljevič je v predstavi dobila priložnost, da pleše in poje. Uresničila se ji je velika želja, da je lahko posnela dve svoji avtorski pesmi, Zdaj vem in Želja neizpolnjena, ki ju na predstavi tudi zapoje.
Tjaša Urbanc je vesela, da ji je v predstavi uspelo dokazati, da kljub gibalni oviranosti lahko pleše. »Na začetku so bili moji gibi bolj trdi, manj elegantni, premiki zelo okorni. Z vajami se je to izboljšalo. Nastopa se že veselim. V tej predstavi res lahko živim svoje otroške sanje. Nekaj minut bom na odru podobna balerini. Moji gibi sicer niso popolni, a eleganco in popolnost bodo dodali baletniki. Moja naloga je, da svoj del opravim po svojih najboljših močeh, čim bolj spontano. Baletniki so ljudje, ki jih spoštujem in občudujem že od otroštva. Z veseljem jih gledam in si poskušam predstavljati, kako bi bilo, če bi se sama lahko vrtela na prstih. Na vajah mi je postalo še bolj jasno, kako naporno, natančno in vsega spoštovanja in občudovanja je vredno njihovo delo. Da bodo prav oni plesali z menoj, je zame posebna nagrada in posebno veselje. Želim si, da bi ljudje, ki bodo predstavo videli, iz dvorane odšli dobre volje, morda z novo, drugačno izkušnjo, in da bi tudi sami kdaj lahko izživeli svoje sanje.«
Barbara Šamperl, plesalka na vozičku, opisuje svojo izkušnjo z besedami: »Sodelovanje v projektu je zame poseben izziv, ker mi ponuja popolnoma drugačne možnosti, kot sem jih vajena. Standardni in latinskoameriški plesi, s katerimi se ukvarjam, velikokrat ne dovoljujejo svobodnega izražanja. V MOVE.ING-u se lahko izrazim s povsem svojimi gibi, vse skupaj je pa še toliko bolj popolno, ker se moji gibi dopolnjujejo z gibi poklicnih baletnikov.«
Mojca Škrbec ob plesnem ustvarjanju z baletniki razmišlja tudi o pomenu lepote in ljubezni: »Projekt MOVE.ING je poseben dosežek v mojem življenju, in to ne zgolj v fizičnem smislu, temveč tudi v estetskem. Fizični stik z baletnikom in končna estetika moje točke v predstavi sta me povsem prevzeli. Končno sem lahko poleg svoje notranje lepote pokazala tudi svojo zunanjo lepoto. Spremenil se je moj pogled na lepoto. Čeprav živimo v svetu, ki se osredotoča predvsem na zunanjo lepoto, je notranje bistvo najpomembnejše. Ko sem se prepustila baletnim gibom, sem dobila dvoje: zadoščenje, da sem s svojo plesno koreografijo lahko povedala svojo zgodbo, v kateri sem izrazila svojo dušo, ter zavedanje, da sem lepa na oba načina – navznoter in navzven. S svojo zgodbo pa sem želela sporočiti tudi to, da v življenju spoznamo na tisoče ljudi, a le ena oseba je tista, ki se nas dotakne in nam povzroči metuljčke v trebuhu. Ne glede na to, da ne čutim nog, tudi jaz čutim ljubezen. In čeprav se ta ne konča vedno srečno, sem srečna, da jo občutim.«
Ana Razboršek želi s svojim sodelovanjem v predstavi sporočiti, da za ples ne potrebuješ nujno funkcionalnih nog, da sta strast in veselje do plesa dovolj, da premakneta tvoje meje. Ines Golobič se s plesom ukvarja že sedem let. Pri ustvarjanju te predstave pa jo je najbolj navdušilo to, kako so se posamezne zgodbe zlile v celoto. Želi si, da bi gledalci v njej uživali, da bi se iz nje kaj naučili, kot so se plesalci pri njenem ustvarjanju. Vodja projekta Lea B. Urankar se je pri pripravljanju te predstave prvič srečala s plesom. Proces nastajanja je občutila kot čustveno nabit notranji boj: boj med navdušenjem, prevzetostjo, vzhičenjem ter nemočjo, strahom in žalostjo. In ravno križanje teh čustev je bistvo predstave. Bistvo, ki šokira, pretrese.
Edinstvenost izkušnje se je močno dotaknila tudi poklicnih baletnih plesalcev.
Sonja Kerin Krek, Uroš Škaper in Metka Beguš občudujejo notranjo moč svojih soplesalk na invalidskih vozičkih in so presenečeni, koliko zmorejo. Helena Razpotnik je edina plesalka, ki ni ne gibalno ovirana ne baletnica. Projektu se je pridružila kot asistentka Društva študentov invalidov Slovenije. Njena točka govori o njenem pogledu na gibalno oviranost, je razmišljanje o tem, kako ljudje, ki se jim gibanje zdi nekaj samoumevnega, gledajo na ljudi, katerih telo je v gibanju omejeno. Bistvo dramsko-plesnega spektakla MOVE.ING najbolje strnejo besede scenarista Dušana Čatra: »MOVE.ING ali Moving Inženiring je preplet osebnih in zaradi tega intimnih zgodb, povezanih v celoto, ki dajo gledalcem vpogled v gib onkraj, v gibljivo zgodbo, kakršne še nismo doživeli.«
Premiera plesno-dramskega spektakla MOVE.ING bo 28. 10. 2014 ob 20. uri v Kinu Šiška. Vabljeni na ogled z besedami režiserja Borisa Cavazze:»Večer, ki ga boste preživeli z nami, ne bo navaden večer, to bo večer čiste radosti, večer veselja do življenja, večer, ki vas bo prisilil v premislek: Ali sem sploh hvaležen naravi, da sem zdrav, da lahko hodim, da lahko plešem? Moje plesalke na vozičkih vam bodo zagotovile, da kljub invalidnosti zmorejo vse in še več. Zmorejo veliko optimizma in dobre volje, ki jo bodo delile z vami.«
Predstavo MOVE.ING si v Kinu Šiška lahko ogledate še 29. 10. in 13. 11. 2014.
Veronika Rot
