Slovenski gledališki inštitut (SLOGI) in Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije (ZDGNS) sta v okviru projekta ESS Dostopnost do kulturne dediščine ranljivim skupinam organizirala strokovni simpozij z naslovom Gledališča, prisluhnite! Tudi gluhi in naglušni želijo uživati kulturne dobrine. Na simpoziju so sodelovali gluhi in naglušni, tolmači, predstavniki Ministrstva za kulturo RS, predstavniki različnih slovenskih gledališč in drugi.
Strokovni simpozij Gledališča, prisluhnite! je bil organiziran, da bi analizirali stanje dostopnosti uprizoritvene umetnosti osebam z okvaro sluha, in to tako z vidika uporabnikov teh dobrin kot tudi njihovih ustvarjalcev. Kako dostopne so gledališke predstave gluhim in naglušnim obiskovalcem? Koliko posluha imajo kulturne ustanove in ustvarjalci za potrebe gluhih? To sta bili osrednji vprašanji, o katerih so razglabljali predavatelji strokovnega posveta in tudi udeleženci. Mag.Mojca Jan Zoran, direktorica Slovenskega gledališkega inštituta, je izrazila prepričanje, da bo simpozij pripomogel k boljšemu razumevanju potreb gluhih in naglušnih v gledališču. Predsednik ZDGNSMladen Veršičje poudaril, da v Sloveniji živi kakih tisoč gluhih, ki za sporazumevanje uporabljajo slovenski znakovni jezik, ter kakih 70.000 oseb, ki nosijo slušni aparat. Njihova želja je, da bi bilo čim več kulturnih ustanov opremljenih s slušnimi zankami, ki omogočajo spremljanje predstav uporabnikom slušnih aparatov, za gluhe pa bi bil med predstavami potreben tolmač ali pa bi bile predstave opremljene z nadnapisi ali podnapisi. Pravice gluhih in naglušnih morajo biti tudi v kulturi izenačene s pravicami slišečih.
Dr.Sašo Gazdić, vodja Službe za kulturne raznolikosti in človekove pravice na Ministrstvu za kulturo, je obžaloval, da so finančna sredstva Ministrstva za kulturo (MK) okrnjena, a si bodo prizadevali, da bi še naprej izvajali projekte, ki v kulturni prostor vključujejo tudi ranljive skupine. Izrazil je tudi željo, da bi bil rezultat posveta sporočilo ministrstvu, katere so najbolj bistvene potrebe gluhih in naglušnih, ki bi jih bilo treba čim prej rešiti. Zaveza ministrstva pa je, je dejal, da skrbi za ranljive skupine in si prizadeva za njihovo enakopravnost v družbi.
Celodnevni simpozij je potekal v treh tematskih sklopih. Prvi je bil posvečen pravicam gluhih in naglušnih, kot so te opredeljene v predpisih, ter tudi dejanskemu stanju in potrebam, o katerih želi skupnost gluhih in naglušnih ozavestiti širšo javnost. V drugem sklopu se je vstopilo na teren prakse in govorniki so predstavili stanje dostopnosti gledaliških predstav za gluhe in naglušne obiskovalce. V tretjem sklopu pa je bila predstavljena gledališka produkcija gluhih in naglušnih v preteklosti in zdaj.
Pravice gluhih in naglušnih
Anton Petrič, strokovni sodelavec ZDGNS, je v svojem nagovoru poudaril, da se gluhi in naglušni v svojem življenju nenehno srečujejo s socialno in senzorno oviranostjo ter s številnimi komunikacijskimi ovirami, ki jim povzročajo številne težave v vsakdanjem življenju, izobraževanju in na delovnem mestu, javnost pa se teh težav večinoma še vedno ne zaveda oziroma z njimi ni dovolj seznanjena. Gluhi imajo svoj jezik, to je slovenski znakovni jezik, ki ga je Republika Slovenija kot manjšinski jezik uzakonila 14. novembra leta 2002. Anton Petrič je posebej omenil težavnost vključevanja gluhih in naglušnih oseb v javno kulturno življenje, saj na primer ne morejo spremljati gledaliških predstav, če ni zagotovljenega tolmača ali vgrajene indukcijske zanke. Povedal pa je, da so gluhi in naglušni zelo dejavni v svojih društvih, kjer razvijajo svojo kulturo. Kultura gluhih je opredeljena tudi v konvenciji OZN o pravicah invalidov, Unesco pa jo priznava kot svojstveno kulturno-jezikovno identiteto. »Eden od ciljev ZDGNS je razvijanje in ohranjanje kulture gluhih z zahtevnejšimi in obsežnejšimi nacionalnimi kulturnimi programi. Gluhi s svojim jezikom – slovenskim znakovnim jezikom – izražajo kulturno ustvarjalnost v gledaliških igrah, pantomimi, filmski umetnosti in likovnih delih,« je še dejal Petrič.
Kako predstavniki Ministrstva za kulturoocenjujejo stanje dostopnosti do kulture
Vida Koporc Sedej, sekretarka na Direktoratu za kulturno dediščino, je zatrdila, da zagotavljanju najširše dostopnosti do informacij o kulturni dediščini ter vključevanju gluhih in naglušnih oseb v kulturno življenje na Ministrstvu za kulturo posvečajo posebno skrb. Omenila je tudi dve publikaciji, ki sta bili izdani z njihovo pomočjo: priročnik avtoric dr. Mojce Lipec Stopar, mag. Rajke Bračun Sova in dr. Vlaste Vodeb z naslovom Dostopen muzej – Smernice za dobro prakso ter priročnik Muzeji, javnost, dostopnost, ki sta ga pripravili mag. Rajka Bračun Sova in dr. Vlasta Vodeb.Simon Žorga, svetovalec za invalidsko problematiko iz Službe za kulturne raznolikosti in človekove pravice, je predstavil oceno MK, da se dostopnost javnih ustanov za gluhe in naglušne v zadnjih letih postopno izboljšuje. Vlogo MK pa je omenil predvsem v sofinanciranju različnih kulturnih projektov društev gluhih in naglušnih v okviru različnih javnih razpisov. Poudaril je tudi pomen sofinanciranja programov različnih javnih kulturnih ustanov ter sofinanciranje projektov, namenjenih izobraževanju, usposabljanju in zaposlovanju gluhih in naglušnih oseb na področju kulture.Ivan Oven, sekretar Direktorata za medije, je ocenil dostopnost avdiovizualnih medijev za gluhe in naglušne osebe ter tudi za druge osebe z oviranostmi. To področje ureja več zakonov: Zakon o medijih, Zakon o avdiovizualnih medijskih storitvah, Zakon o RTV Slovenija in Zakon o slovenskem filmskem centru, javni agenciji RS. Na podlagi Zakona o mediji ministrstvo vsako leto izvede dva razpisa: projektni razpis za sofinanciranje programskih vsebin medijev in razpis za sofinanciranje kulturnih projektov in programskih vsebin, namenjenih senzorno oviranim v njim prilagojenih tehnikah, ter razvoj tehnične infrastrukture, namenjene senzorno oviranim. Poudaril je, da je kljub omejevanju sredstev trend izvajanja programskih vsebin, namenjenih senzorno oviranim, obrnjen navzgor.
Dostopnost gledaliških predstav gluhim in naglušnim v praksi
Med teorijo in prakso je vedno razkorak. Pomembno pa je, da se ta zmanjšuje, ne povečuje. Zato morajo izvajalci predstav razumeti resnične potrebe gluhih in naglušnih ter pokazati občutljivost tudi za njihovo čustveno in psihično sposobnost vključevanja v kulturni prostor. Kakšno naj bi bilo gledališče, dostopno gluhim osebam, je v svojem prispevku strnilaNataša Kordiš, tolmačka za slovenski znakovni jezik. »Igralci v običajnem gledališču govorijo, pojejo, plešejo in se neomejeno gibljejo po celotnem odru. V predstavah, v katerih nastopajo gluhi igralci za gluhe gledalce, igralci kretajo in se gibljejo po odru. Pri tem pazijo, da so obrnjeni k občinstvu, da to lahko kretnje jasno vidi,« je omenila razliko med »običajnim« gledališčem in »gledališčem za gluhe«. Kako pa prilagoditi redne gledališke predstave, namenjene širšemu občinstvu, da bi jih lahko spremljali tudi gluhi in naglušni? Ena možnost so nadnapisi, ki gluhim in naglušnim omogočajo, da spremljajo govor igralcev. Druga možnost je tolmačenje, vendar je ta primerna le za gluhe gledalce, saj ti za sporazumevanje uporabljajo znakovni jezik, naglušni pa ga večinoma ne. So pa pri tolmačenju predstav v živo prednosti in slabosti, je pojasnjevala Nataša Kordiš. »Prednost tolmačenja je, da gluhi spremljajo predstavo v svojem jeziku, slabost pa, da so bolj kot na dogajanje na odru osredotočeni na tolmača.« Izkušena tolmačka je pojasnila tudi princip tolmačenja v znakovni jezik: »Tolmačimo tako, da je gluhemu gledalcu dobro razviden slog govorjenja. Ko je govor hiter, je kretnja hitra, ko je izgovarjava bolj zategnjena, je tudi kretnja takšna. Način govora mora biti vizualiziran, le tako lahko v kretnjo pretvorimo vse prvine govorjenega jezika.« Če gluhi igralci nastopajo za slišeče občinstvo, tolmačenje poteka simultano iz kretnje v govor. »Govor tolmača oziroma tolmačke je tako zvočni posnetek kretnje, mimike in govora gluhih,« je razložila Kordiševa. »Z barvo, višino in jakostjo glasu pa se prevedejo hitrost, jakost in način izvajanja kretnje.«
Naglušnost in oglušelost v gledališču
V življenju se lahko vsak sreča z izgubo sluha oziroma večjo ali manjšo naglušnostjo, je v svojem prispevku poudarilaDarja Pajk, predsednica Odbora naglušnih ZDGNS. Poudarila je tudi dejstvo, da se človek, ki se sooča z izgubo sluha oziroma naglušnostjo, s tem stanjem zelo težko sprijazni in ga ne želi razglašati vsakemu. Zato je potrebna dobra obveščenost, katere predstave, katere ustanove, katere hiše kulture so dostopne za gluhe in naglušne osebe. »Zmotno je pričakovati, da bo naglušen človek prišel k blagajni in vprašal, katero predstavo si gre lahko pogledat, češ da ne sliši. Človek oglušelost težko prizna sebi, kaj šele drugim,« je bila iskrena Darja Pajk. Nazorno je tudi pojasnila, kaj sploh je naglušnost. »Osebo opredeljujemo kot naglušno, ko se pojavi že minimalna izguba sluha, ki v vsakdanjem življenju sicer še ne povzroča težav. Te pa se kažejo v komunikaciji na daljavo, razumevanju oddaljenega govora, in to kljub uporabi običajnega ozvočenja,« je pojasnila gospa Pajk in nadaljevala: »Prav gledališča so tista, kjer so težave z razumevanjem tako izrazite, da včasih že sama misel na obisk gledališča sproži nelagodje.« Dejstvo je, je poudarila Pajkova, da število naglušnih narašča, s tem pa narašča tudi potreba po prilagoditvah. »Te pa za gluhe in naglušne nikakor niso enake,« je dodala. »Žal se zmotno povezuje prilagajanje za gluhe in naglušne le z uporabo slovenskega znakovnega jezika, kajti ta naglušnim in oglušelim ne ponuja užitka razumevanja vsebine. Komunikacijska ovira – nezmožnost slišati in razumeti – je res enaka, a potreba po prilagajanju fizičnega okolja je drugačna.« Prilagoditve, ki bi naglušnim in oglušelim omogočile obisk predstav, so predvsem nadnapisi, pa seveda opremljenost dvoran in drugih prostorov z indukcijsko zanko. »Prilagoditve obstajajo, a žal jih premalo uporabljamo,« je bila odločna Pajkova. Kot primer dobre prakse je navedla prilagoditev prireditve Škofjeloški pasijon, ki so jo pripravili tako s tekstovno kot zvočno prilagoditvijo za naglušne in oglušele gledalce. Darja Pajk je na koncu svojega prispevka izrazila željo, ki je prav gotovo želja tudi drugih naglušnih: »Želim si, da bi lahko v predstavi uživala kakor vsi drugi, da se ne bi počutila drugačne in izločene.«
Okrogla miza: dostopnost slovenskih gledališč
Na okrogli mizi so sodelovali predstavniki različnih gledaliških hiš. SNG Dramo Ljubljana je zastopal Jernej Prislov, iz Mestnega gledališča ljubljanskega je prišlaMaja Cerar, Lutkovno gledališče Ljubljana je predstavljalaSonja Kononenko, dejavnosti Slovenskega ljudskega gledališča Celje je predstavila Tatjana Doma, iz Lutkovnega gledališča Maribor pa je na okrogli mizi sodelovalaAja Kobe. Predstavili so svoja prizadevanja pri prilagajanju svojih umetniških programov različnim ranljivim skupinam ter izrazili željo in namero, da bi bilo tovrstnih predstav čim več. Opozorili pa so tudi na različne težave pri prilagoditvah in seveda na okrnjene finančne zmožnosti gledališč. Prav v vseh gledališčih se trudijo, da bi njihov redni program lahko spremljali tudi gluhi in naglušni, vendar opažajo, da ti le redko obiskujejo gledališče. Stanje in možnosti za večjo dostopnost slovenskih gledališč gluhim in naglušnim osebam je ocenila mag.Sandra Jenko, kustosinja pedagoginja iz Slovenskega gledališkega inštituta. »Dostopnost uprizoritvene umetnosti osebam z različnimi oviranostmi je vprašanje, ki se ga načeloma vsa gledališča zavedajo, toda ustrezne rešitve večinoma ne izpolnjujejo pričakovanj,« ugotavlja v svoji analizi Sandra Jenko. Ovira pri uvajanju načrtov, ki jih imajo gledališča, pa so seveda pomanjkanje finančnih sredstev, zavirajoč dejavnik pa je tudi pomanjkanje povpraševanja senzorno oviranih obiskovalcev. »Ta je lahko posledica manjkajočih prilagoditev ali pa slaba poučenost ciljnih skupin o možnostih, ki jih ponujajo gledališča,« sklepa Sandra Jenko. Tudi navzoči gluhi in naglušni so pohvalili prizadevanja gledališč, poudarili pa so tudi problem vzgoje. Že mlade generacije bi bilo treba navajati na obiskovanje gledališč in na vključevanje, seveda pa tudi usposobiti kader, ki bi pripravljal primerne prilagoditve za gluhe in naglušne. Darja Pajk pa je izrazila tudi mnenje, da si invalidi ne želijo gledati in poslušati le o invalidih, temveč si želijo enakih stvari kot drugi in ne zgolj »invalidsko« usmerjenih vsebin.
Gledališka produkcija gluhih in naglušnih
Gluhi in naglušni ustvarjajo tudi svojo kulturo, ki je namenjena tako njihovi skupnosti kot tudi širši javnosti. Študentka fotografijeMelanie Likarje v svojem prispevku predstavila zgodovino gledališke dejavnosti gluhih na Slovenskem. »Ugotovila sem, da so gluhi igralci v preteklosti veliko dosegli na gledaliških odrih, še posebno pod vodstvom Vinka Rupnika, učitelja na Zavodu za gluhe in naglušne. Po pionirskih začetkih v tridesetih letih 20. stoletja je gledališka dejavnost gluhih po drugi svetovni vojni le počasi spet zaživela. Neprekinjena gledališka produkcija gluhih in naglušnih na Slovenskem se je zares razvila šele v 21. stoletju,« ugotavlja Melanie Likar. Zanimivo pa je, da so pred drugo svetovno vojno v skupini Vinka Rupnika gluhi in naglušni igralci govorili in ne kretali ter nastopali za vso javnost. Odzivi na njihove predstavi so bili zelo dobri.
Gledališka skupina Tihe stopinje
Svoje delo kot gluha režiserka in vodja ljubiteljske gledališke skupine Tihe stopinje je predstavilaLada Lištvanova, ki prihaja iz Češke in je za posledicami hude oblike gripe oglušela pri letu in pol. V Brnu je na Akademiji za glasbo in upodabljajočo umetnost diplomirala iz gledališke režije, gledališko skupino Tihe stopinje pa vodi od leta 2002. Na odrske deske so skupaj postavili že več kot dvajset gledaliških del, njihove predstave pa so namenjene predvsem gluhi populaciji. Pravi, da so običajna gledališča gluhim velikokrat nedostopna, ker ne razumejo, kaj se dogaja na odru, in za to, da spremljajo verbalni del predstave, potrebujejo tolmača. V predstavah skupine Tihe stopinje se igralci izražajo v svojem, slovenskem znakovnem jeziku, ki je njihov materni jezik, v katerem se pogovarjajo, mislijo, sanjajo. Zato je to tudi njihov način izražanja na odru. Gluhi so ob ogledu predstav skupine Tihe stopinje v prednosti, saj so govorjene v njihovem jeziku, na težave naletijo slišeči gledalci. Zato režiserka Lištvanova v predstave vključuje tudi tolmače znakovnega jezika. Ti igralcem posodijo svoj glas. A da bi lahko ustrezno tolmačili, se morajo v predstavo vživeti, vaditi skupaj z igralci. Prenesti jezik gluhih slišečim prav gotovo ni lahka naloga, meni Lištvanova.
Sporočilo strokovnega simpozija Gledališča, prisluhnite! je, da si tudi gluhi in naglušni želijo uživati kulturne dobrine. Organizatorji in sodelujoči na simpoziju si prav tako želijo, da bi bil ta simpozij spodbuda, da kulturne ustanove postanejo bolj odprte za gluho in naglušno občinstvo.x
Veronika Rot
