Barbara Pešut je v mladosti nastopala v Akademski folklorni skupini France Marolt, v glasbeni skupini U'redu je bila klaviaturistka in spremljevalna pevka ter bila tudi soustanoviteljica skupine Katice. Kot pravi v svoji avtobiografiji Prvi polčas: »V začetku devetdesetih sta razpadla Juga in naš bend, rodil se je solist Magnifico, rodil se nama je sin, meni pa je propadla rokenrol kariera in prišla prekleta bolezen.«
Kljub temu da glasbene kariere na odru zatem ni razvijala, je glasba ostala del njenega življenja. Do poslabšanja bolezni je delala kot učiteljica glasbe in zborovodkinja, predvsem pa je na slovenskem glasbenem prizorišču pustila pečat kot tekstopiska. Kot sama pravi, najraje prisluhne hitom, in dodaja, da so ti prav posebna glasbena zvrst. Nekaj jih je napisala tudi sama: evrovizijsko uspešnico Sester Samo Ljubezen in pesem To so te reči, ki jo je pela Manca Špik in je bila na Slovenski popevki 2013 nagrajena za najboljše besedilo. Za glasbo v filmu Montevideo, Bog te video je kot hispanistka tri pesmi napisala v španščini.
Barbara Pešut pravi, da je bistvo njenega življenja nagajanje. In ponagajala je tudi s svojimi literarnimi deli: pesniški zbirki Prej/potem leta 2009 in Granit žafran leta 2014, pred kratkim pa še pesmi na cigaretnih lističih pod naslovom Eksplicitne. Dolgo časa je pisala kolumne za Večerovo prilogo Bonbon. Zanimivo je, da je svoje prvo delo, znanstvenofantastični erotični roman Čudoviti klon, izdala pod psevdonimom, avtorstvo pa je priznala šele pred kratkim. Deset let pozneje je v avtobiografskem romanu oziroma kolažu utrinkov iz svojega življenja pogumno razgalila svojo intimo.
Odgovore na vprašanja, ki se porajajo ob branju knjige, smo poiskali v Barbarinih besedah v knjigi in v pogovoru z Mihom Šaleharjem na tiskovni konferenci ob predstavitvi njene avtobiografije Prvi polčas, s podnaslovom Slastne četrtine.
Pri branju knjige se ustavimo že pri platnici. Prvi polčas je natisnjen z velikimi tiskanimi črkami in kot pripis z rdečimi malimi tiskanimi črkami podnaslov Slastne četrtine.
»Prvi polčas je izraz iz športnega sveta. Gre za prvi del igre, moje igre,« je Mihi Šaleharju pojasnila Barbara Pešut. »Tudi četrtine so iz športa. Slastne pa je moj domislek. Še nikoli namreč nisem slišala za slastne četrtine,« je svojemu motu, da je nagajanje bistvo njenega življenja, zvesta Barbara.
Avtobiografski roman Barbare Pešut je napisan v sproščenem jeziku in kljub preskakovanju z dogodka na dogodek, s spomina na spomin poteka tekoče, brez zastojev.Ali kot je rekel Miha Šalehar, bere se »kot zašankarski tok misli dobrega govornika«. Vprašanje pa je: Zakaj pri petdesetih letih napisati avtobiografijo?
»To je res nekoliko predrzno,« priznava Barbara. V knjigi pa napiše: »Ne pišem avtobiografije zato, ker imam svoje življenje za ekstra zanimivo, morda imam kanček pokvarjenega nagnjenja, da odgrnem kakšno zaveso, kamor potem lahko vsi kukajo, glavni namen in pravi užitek pa je, da se spominjam svojega življenja, ko je bilo še brez temnih lis – da ga zagledam na kompu, v times new romanu, velikosti 12, da si kakšno stran sprintam, da jo lahko primem med prste.« Obenem pa tudi priznava, da »je pisanje o lastnem življenju najtežje od vsega,« saj se ne more zateči k domišljiji, temveč se naslanja na realnost, ki pa ni vedno najlepša.
Pisati o svojem življenju je gotovo čustveno in psihično naporno.A za Barbaro je še več kot to. Je tudi fizični napor. Pisati zaradi bolezni ne more več sama. Potrebuje posrednika. In tako se pisanje pretvori v narekovanje. »Sedim, ona sedi, med nama računalnik. Jaz meditiram, ona piše. To je posebno delo. Če bi bila zdrava, si tega ne bi mogla nikoli predstavljati. To, da daš intimno misel najprej njej in potem ona na papir, je zoprno, mora ti nehati biti nerodno. Beseda je namreč zelo intimna, pokvarjena.«
Bolezen in ljubezen sta rdeči niti celotne knjige.»Za vso svojo nesrečo v življenju krivim prekleto bolezen,« napiše v knjigi. In takoj zatem svoje besede paradoksno zasuče: »Za vso svojo nesrečo v bolezni krivim prekleto življenje.«
Bolezen je v avtobiografiji Prvi polčas poosebljena, pisateljica se do nje vede kot do nekakšnega drugega jaza, ki počasi, a vztrajno zavzema njeno telo. Duh se ji upira močneje. »Moje zdravje odteka po kapljicah in vsaka nova me speče,« priznava. Svoje stanje opiše takole: »Usoda me je zaznamovala s stanjem, ki odstopa od povprečja – sem hendikepirana. Imam hendi, tako mi je bolj všeč in mi gre lažje z jezika. Vsakodnevno se borim z njim oziroma živim z njim.« Bolezen ni Barbarina partnerica niti ni njena sovražnica, je v nekakšni stranski, a stalno prisotni vlogi.
Za multiplo sklerozo, kronično neozdravljivo bolezen živčnega sistema, najpogostejšo nevrološko bolezen osrednjega živčevja, po navadi zbolijo ljudje med 20. in 40. letom starosti.
Barbara z boleznijo živi že dobrih dvajset let. V zadnjih letih, odkar je bolezen napredovala toliko, da je močno zarezala v njeno samostojnost, ji pomagajo osebne asistentke. Tudi tega, da bi si želela družbo, v kateri invalidi ne bi bili stigmatizirani in bi bila drugačnost bolje sprejeta, spregovori v svoji avtobiografiji. Področja nujne ureditve osebne asistence pa se je že pred nekaj leti dotaknila v kolumni Najmanj mi je mar za sanje, stokrat raje imam življenje, objavljeni v Delu 15. 5. 2011. Asistent je za hendikepirano osebo ključ do samostojnega življenja. V omenjeni kolumni pa je zapisala: »Želim si, da bo v novi, sproščeni družbi, ki bo skrbela predvsem za svobodno odpiranje človeškega duha in barvanje pustih medčloveških odnosov s svežimi, toplimi toni, ki so v resnici vsem zelo ljubi, poklic osebnega asistenta trdno uzakonjen in dobro plačan – in da bo morda tudi Ljubljana namesto silne gostote stebričkov dobila raje vesele količine klopc, na katerih lahko noga počije, se iz pogovora smeh razvije, na katerih mesto živi sploh za tiste, ki imamo sicer radi naravo, a tudi asfalt.«
Erotika življenja
Barbara brez sramu priznava, da je njena ustvarjalnost dobila krila, ko si je priznala, da čustvuje spolno. Erotika je bistvena sestavina njenega življenja. Erotika pa ni vezana zgolj na ljubezenski odnos med moškim in žensko, temveč je ta odnos mnogo širši, je v življenju samem, je v pisanju, predvsem pa je v mislih. Barbara se kljub svoje bolezni ali pa prav zaradi nje radostno predaja ljubljenju v mislih, o katerem pravi, da ga marsikdo ni sposoben, saj je težko delo, garanje.
»Življenje nas tako pribije, da se ne moreš sprenevedati. Pritisne te ob kot in ti reče, da prenehaj blefirati. Kaj za to, če si zaljubljena, si tudi bolna. To so te stvari, ki se jim v življenju ne moremo upirati.«
Bolezen je stalnica Barbarinega življenja, ki si je nikakor ni želela. Druga stalnica je ljubezen, ki je iz divjega in fizičnega rokenrola prešla v globoko povezanost na neki drugi ravni.
»Dejstvo, da imam slavnega moža, privlačnega, ob katerem ne morem več stati, je težko prenašati,«iskreno svoja čustva razgalja žena Roberta Pešuta - Magnifica. In na koncu knjige dodaja: »Dejstvo, da sva po tridesetih letih še vedno skupaj, se ljubiva in imava rada, je res velik dosežek. On z blestečo kariero, jaz s težkim hendikepom. Je zajebano, ampak se da.«
Barbara Pešut nam je z avtobiografijo Prvi polčas dovolila pogledati v svoje življenje, a je v svoji nagajivosti ali pa kot v erotični igrici razkrila le toliko, kot je sama želela. Nato pa, tako kot na koncu predstavitve svoje avtobiografije, dejala: »Pustite me, prosim, pri miru!« x
Veronika Rot
