Revščina je najbolj pogosta težava, s katero se soočajo invalidi v Sloveniji. Ni pa edina težava, ki jim greni življenje. Zaradi nespoštovanja konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov, po kateri bi se morale težave, s katerimi se srečujejo, postopoma odpravljati, se stanje ne izboljšuje. Stopnja brezposelnosti med invalidi je denimo višja od povprečja v državi, tisti, ki pa so zaposleni, imajo nižji dohodek od ostalih, opozarja glavni tajnik Nacionalnega svet invalidskih organizacij Slovenije (NSIOS) Goran Kustura.
Invalidi se v Sloveniji soočajo s številnimi težavami, na prvem mestu pa je revščina. Katere skupine invalidov jo najbolj občutijo?
To je brez statističnih podatkov, ki jih ni, težko ocenjevati, zdi pa se razumno domnevati, da obstaja korelacija med stopnjo invalidnosti in revščino. Vzroki za naraščanje revščine med invalidi so kompleksni. Na strani invalidov na to vpliva predvsem nižja povprečna izobrazba, mentalna institucionaliziranost in pomanjkanje socialne mreže. Med delodajalci je še vedno preveč predsodkov in stereotipov ter nespoštovanje kvot, na strani države pa so vzrok mizerni socialni transferji, odsotnost državne strategije invalidskega varstva z realno oceno stanja in jasnimi, merljivimi cilji, tudi izvajanje zakona o osebni asistenci in zagotavljanje drugih podpornih storitev za življenje v skupnosti.
Stopnja brezposelnosti med invalidi je višja od povprečja v državi, če pa so zaposleni, je njihov dohodek nižji. Zakaj, po vašem mnenju in kako to spremeniti?
Vzroki so primarno enaki, kot sem jih prej omenil. Kako to spremeniti je vprašanje, s katerim se ukvarjajo vse razvite države in za dosego tega cilja izvajajo zelo različne ukrepe. Gre namreč za različna kulturna okolja, različne zakonodaje in različne zgodovinske dejavnike. Teoretično je cilj zaposlovanje invalidov na odprtem trgu in s subvencijami in drugimi ukrepi priti do podobne stopnje brezposelnosti, kot velja za celo populacijo. Tega seveda ni mogoče doseči na kratek rok, ampak bistveno je, kar velja tudi za uresničevanje Konvencije o pravicah invalidov, da je vidna progresivna realizacija, da lahko torej na koncu 2017 ocenimo stanje in ugotovimo, da je boljše, kot je bilo ob koncu 2016. Žal se tu znova srečujemo z osnovnim problemom oblikovanja socialnih politik na tem področju in pomanjkanjem statističnih podatkov. Kar je tudi ena od neizpolnjenih obvez iz Konvencije. Če ni natančnega in ažurnega vpogleda v stanje stvari, je težko pripravljati odzivne ukrepe in še težje ocenjevati njihovo uspešnost. Tudi zato je državna invalidska politika mešanica inercije, ad hoc ukrepov in pogosto neuspešnih poskusov vpeljevanja EU konceptov. Še slabše se obnesejo ideje, ki imajo podporo, ker so trenutno v modi pri politikih. Ena takih je denimo socialno podjetništvo. Že leta poslušamo, da se tam skriva 50.000 delovnih mest, ker so pač projicirali številke iz Španije ali kake druge države z razvitim sektorjem in tradicijo. Zato je kar 80 odstotkov sredstev iz strukturnih skladov v aktualni finančni perspektivi namenjeno socialnemu podjetništvu. Pa čeprav izkušnje vedno znova kažejo, da socialna podjetja skoraj brez izjeme delujejo samo na pogon subvencij, saj je že v osnovi fokus predvsem ali pa samo na socialne učinke. Podjetniški učinki in ekonomska vzdržnost pa so zanemarljivi.
Kako je s spoštovanjem konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov pri nas? Konvencija namreč nalaga, da bi morali težave, s katerimi se srečujejo invalidi, postopoma odpravljati.
To je zelo obširna tema. Poročilo o uresničevanju Mednarodne konvencije pravic invalidov bomo sicer 5.sepetembra zagovarjali pred Odborom ZN, že zdaj pa lahko rečem, da se konvencija v nekaterih ključnih delih, kot so denimo dostopnost elektronskih komunikacij, neodvisno življenje, statistika in podobno, ne uresničuje, da torej ni postopnega napredka, ali pa je premajhen, da bi ga zaznali.
S katerimi težavami pa se vse srečujejo invalidi?
Z enakimi ali podobnimi kot vsi, pri čemer je za invalide zaradi njihovih specifičnih potreb še toliko bolj boleča deterioracija javnega zdravstva in prenizek standard tehničnih in medicinskih pripomočkov, ki jih krije javno zdravstvo.
Po uradnih podatkih je v Sloveniji 170 tisoč invalidov, kar je osem in pol odstotka prebivalstva. Povprečje v EU je deset in pol odstotka. Je v Sloveniji torej manj invalidov?
Niso nam znana dejstva, na podlagi katerih bi bilo utemeljeno sklepati, da je invalidov v Sloveniji manj od EU povprečja, gre za metodologijo, koga torej Statistični urad zajame v svoje podatke in kje postavijo mejo.
Pred kratkim je bila uvedena Evropska kartica ugodnosti za invalide, ki je zagotovo koristna novost. Kako to pridobitev ocenjujete vi? Gluhi in tudi slepi denimo menijo, da jim popust ne koristi prav veliko, če storitev ni dostopna.
Nisem sicer prepričan, da so posploševanja na mestu in da je mogoče reči “gluhi in slepi” v smislu vsi gluhi in vsi slepi, ampak ne glede na to, je pripomba, kjer drži, gotovo upravičena. Tudi zato smo se trudili v bazo podatkov ponudnikov vključiti tudi dostopnost in res je, da dostopnost še vedno razumemo predvsem kot fizično dostopnost, celo javni objekti pa so brez indukcijskih zank ali informacij v brajici. Res pa je tudi, da je, vsaj po naših izkušnjah, vzrok za to pogosto nevednost in ne nepripravljenost zagotoviti dostopnost v vseh kontekstih in da je najbolj smiselno izpostaviti vsak primer posebej.
Ministrica Anja Kopač Mrak trdi, da bo kartica pripomogla tudi k boljšemu vključevanju v družbo in k enotnejši obravnavi invalidov. Se strinjate?
Trditvi ministrice je težko oporekati.
Na kakšen način bi po vašem mnenju omogočili bolj učinkovito vključevanje invalidov v družbo?
Menim, to je sicer moje osebno mnenje, da imajo največji učinek za vključevanje ukrepi, ki prinašajo neposredno opolnomočenje, denimo osebna asistenca, vse druge podporne storitve za tako imenovane skupnostne oblike bivanja, predvsem pa ustrezni socialni transferji in službe. Invalidov nič ne marginalizira in ne izključuje tako zelo kot revščina.
Vesna Pfeiffer