Znakovni jezik temelji na uporabi rok, mimike obraza, oči in ustnic ter gibanju telesa in je za gluhe jezik sporazumevanja. Znakovni jezik nima enake slovnice kot govorni jezik na istem geografskem območju, saj je neodvisen od govornega in se razvija znotraj skupnosti gluhih. Poleg znakovnega jezika gluhi za sporazumevanje uporabljajo tudi prstno abecedo.
Po podatkih UNESCA na svetu obstaja več kot 6900 jezikov, med katere spadajo tudi znakovni jeziki. Pot do priznanja enakovrednosti znakovnih jezikov drugim, govorjenim jezikom je bila dolga in v marsičem še ni končana. Velik pomen pri tem ima tudi izobraževanje gluhih in naglušnih oseb. V Sloveniji je bila prva šola za gluhe ustanovljena leta 1840 v Gorici. V njej so poleg oralne metode poučevanja uporabljali tudi znakovni jezik. Na kongresu leta 1880 v Milanu pa je bil sprejet sklep, da je treba gluhe poučevati zgolj z oralno metodo, kar je znakovni jezik potisnilo v ozadje. Kljub prepovedi so gluhi v svojih skupnosti uporabljali kretanje. Vpliv milanskega kongresa je v Evropi trajal vse do osemdesetih let 20. stoletja, ko so v izobraževanju ponovno začeli bolj sistematično vpeljevati znakovni jezik.
Pomembne letnice v zgodovini slovenskega znakovnega jezika
V društvih za gluhe v Sloveniji so ves čas uporabljali slovenski znakovni jezik. Leta 1931 je bila ustanovljena prva organizacija gluhih pri nas, prve seminarje za slovenski znakovni jezik pa je Zveza društev gluhih in naglušnih začela izvajati leta 1979. Potrebe gluhih gledalcev je leta 1981 začela upoštevati tudi televizija in prvikrat je bila predvajana oddaja Prisluhnimo tišini, ki se je čez nekaj let iz koprskega studia preselila na 1. program slovenske nacionalne televizije. Leta 1985 je Zveza pripravila Pravilnik o delovanju tolmačev, predvajati pa je začela tudi video časopis, kar je bil za tiste čase velik tehnološki podvig. Leta 1986 so bili na posvetu o totalni komunikaciji, ki so se ga udeležili tudi mednarodni strokovnjaki, sprejeti sklepi, naj se znakovni jezik sprejme enakopravno z glasovnim jezikom. Prizadevanja Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije so po dolgih pogovorih in pogajanjih z državo obrodila sadove s sprejetjem Zakona o uporabi slovenskega znakovnega jezika leta 2002.
Zakon o uporabi SZJ določa pravice gluhih
Zakon o uporabi slovenskega znakovnega jezika opredeljuje slovenski znakovni jezik kot vizualno-znakovni sistem z določeno postavitvijo, lego, usmerjenostjo in gibom rok in prstov ter mimiko obraza. V splošnih določbah zakon določa pravico gluhih oseb uporabljati slovenski znakovni jezik in pravico gluhih oseb do informiranja v njim prilagojenih tehnikah ter obseg in način uveljavljanja pravice do tolmača za znakovni jezik pri enakovrednem vključevanju gluhih oseb v življenjsko in delovno okolje. Znakovni jezik je opredeljen kot jezik sporazumevanja oziroma naravno sredstvo za sporazumevanje gluhih oseb. Gluha oseba je po zakonu tista oseba, ki je povsem brez sluha oz. oseba, ki zaradi oteženega sporazumevanja uporablja znakovni jezik kot svoj naravni jezik. Ta zakon je bil sprejet 14. novembra leta 2002. Ker pomeni pomembno prelomnico v priznavanju slovenskega znakovnega jezika kot enakovrednega govorjenemu slovenskemu jeziku, je bil z letošnjim letom 14. november sprejet kot dan slovenskega znakovnega jezika in bo letos tudi prvikrat slovesno obeležen s številnimi dogodki, ki jih organizira Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije. Na teh dogodkih bo ta opozorila tudi na dejanski položaj gluhih v naši družbi.
Učenje znakovnega jezika je bistveno za vključevanje gluhih v družbo
Raziskave kažejo, da gluhi dosegajo nizko raven izobrazbe. 89 odstotkov gluhih ima zgolj osnovno ali poklicno stopnjo izobrazbe. Posledica tega so slabše plačana delovna mesta, visoka stopnja nezaposljivosti in ranljiv socialni status. ZDGNS vidi glavni vzrok za to v neprilagojenem izobraževalnem sistemu, saj v Sloveniji le en specializirani zavod za gluhe uporablja pri pouku slovenski znakovni jezik, prav tako na ravni osnovne šole ne obstaja predmet slovenskega znakovnega jezika, kar pomeni, da se gluhi učenci ne morejo sistematično učiti svojega maternega jezika. Prav tako nekatere fakultete ne upoštevajo pravice gluhih in jim na predavanjih ne zagotavljajo tolmača. Še vedno ostaja dejstvo, da gluhi kljub mednarodnim smernicam in sprejeti zakonodaji nimajo enakih možnosti za enakopravno izobraževanje na vseh ravneh. Pravico gluhih do izobrazbe v znakovnem jeziku ščiti Konvencija Združenih narodov o pravicah invalidov. Slovenija je konvencijo ratificirala že leta 2008, a uresničevanje njenih določil še vedno šepa. Konvencija vlade podpisnice zavezuje, da omogočijo lažje učenje znakovnega jezika in podpirajo jezikovno identiteto gluhih. Za gluhe učence je nujno obvladovanje znakovnega jezika, saj jim ta omogoča večjo samostojnost. Sposobnost sporazumevanja je temeljna za iskanje zaposlitve, za vključevanje v družbo in za krepitev odnosov v družinskem okolju.
Kajbi moralivedeti o znakovnem jeziku
Znakovni jezik je materni jezik gluhih. Vsak govorjeni jezik ima tudi svoj znakovni jezik. Slovenski se torej razlikuje od hrvaškega ali angleškega. Vsak znakovni jezik je popolnoma razvit jezik s svojo slovnico in sintakso. Univerzalni znakovni jezik ne obstaja, obstaja pa mednarodni sistem sporazumevanja, ki mu rečemo mednarodni znakovni jezik (ang. International Sign – IS). Uporabljajo ga na mednarodnih konferencah in srečanjih z udeleženci, ki ne delijo iste različice znakovnega jezika. Znakovne jezike se da tudi zapisati. Ne obstaja standardiziran način zapisovanja znakovnih jezikov, vendar se pogosto uporablja hamburški sistem zapisovanja (ang. Hamburg Notation System), ki uporablja določene simbole za ponazarjanje oblike roke in gibanje. Še en sistem, ki deluje zelo podobno, je SignWriting. Pogosto se uporablja še Glossing, pri katerem se znake prevede v z velikimi črkami napisane besede in označi obrazno mimiko in slovnične oznake nad besedo ali kot prepono. Slovenski znakovni jezik ima svoj slovar, ki je dostopen tudi na spletu.
Po splošnih ocenah naj bi bilo v Evropski uniji okoli 750.000 uporabnikov znakovnih jezikov. V povprečju je v katerikoli državi uporabnikov znakovnega jezika 0,1% celotne populacije. Ta podatek ne vključuje tistih ljudi, ki se učijo znakovnega jezika kot drugega jezika ali otrok in drugih družinskih članov gluhih.
Veronika Rot