V SiTi Teatru v ljubljanskem BTC-ju bo 19. junija premiera gledališke igre Helen Keller v slovenskem znakovnem jeziku. Gre za zgodbo o gluhi in slepi ženski, ki je premagala svojo drugačnost in posvetila svoje življenje drugim. Svoje poslanstvo je lahko uresničevala s pomočjo učiteljice Anne Sullivan, ki je razvila posebno tehniko komuniciranja med njima in postala neke vrste komunikacijski most z okolico. Delo bo uprizorila gledališka skupina Tihe stopinje, ki deluje pod okriljem Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije.
Kdo je bila Helen Keller
Američanka Helen Keller se je rodila v premožni družini in je bila živahen, prijazen in zdrav otrok. Pri devetnajstih mesecih je hudo zbolela in zaradi posledic bolezni oslepela, izgubila je sluh, zaradi gluhosti pa ni več govorila. Bolezen jo je v hipu odrezala od zunanjega sveta. Deklica je okolico kmalu začela raziskovati s pomočjopreostalih čutov. Dotikala in ovohavala je vse, kar je dosegla, tudi ljudi, in tako čutila, kaj delajo. Ljudi je prepoznavala z otipavanjem njihovihobrazov ali obleke. Helen je bila izjemno inteligentna, hkrati pa tudi zelo občutljiva. Pri petih letih je ugotovila, da se razlikuje od drugih ljudi. Z leti sta njena jeza in frustriranost naraščali in njeni napadi besnenja so postali čedalje hujši. Nekega dne pa je v njeno življenje vstopila Anne Sullivan. Njena zgodba je bila precej drugačna od Helenine. Rasla je v izjemno revnem in skromnem okolju, pri petih letih je izgubila vid, in ker je družina razpadla, so jo dali v sirotišnico. Pozneje so jo premestili v zavod za slepe otroke v Bostonu, tam pa so ji zaradi odrezavosti in grobosti pravili Spitfire (oseba, ki bruha ogenj). Kljub njeni divji naravi je upravnik zavoda sprevidel, da je Anne ena najsposobnejših gojenk v zavodu. Šolanje je končala z odliko, po dveh uspešnih operacijah na očeh pa se ji je povrnil vid. Upravnik je prav Anne izbral za vzgojiteljico, ki bo lahko obvladovala Helen Keller. In to ji je tudi uspelo.
Helen je čedalje bolj razumela svet in življenje
Helen je bila odlična učenka, imela je izjemen spomin in sposobnost koncentracije ter neizmerno željo po uspehu. Med študijem na Radcliffe Collegeu, ki ga je končala z odliko, je napisala avtobiografski roman Zgodba mojega življenja. Postal je velika uspešnica in z drugimi knjigami, ki jih je napisala, ji je prinesel precej denarja. Medtem pa je Helen postajalavse bolj zavzeta borkaza človeške pravice, pravice žensk, invalidov in tudi revnih ljudi.Sodelovala je pri ustanavljanju ameriške fundacije za slepe, potovala je po državi in veliko predavala. Postopoma je postalazelo slavna in začeli so jo vabiti tudi v tujino – Anglijo, Francijo, Italijo, Egipt, Južno Afriko, Avstralijo in na Japonsko. Tam je predavala in prejela priznanja številnih univerz in pomembnih osebnosti. Tako je zbirala sredstva za organizacijo, ki je pomagala slepim osebam, leta 1932 pa je postala podpredsednica britanskega Kraljevega nacionalnega inštituta za slepe. Anne Sullivan jo je spremljala, poučevala in podpirala skoraj 50 let. Helen je umrla leta 1968. Po njej so imenovali organizacijo, ki se bori proti slepoti v nerazvitem tretjem svetu (Helen Keller International), o njenem življenju pa obstaja več knjig, filmov in gledaliških del.
Igra, poezija, recitacija, pantomima, ples ... vse v slovenskem znakovnem jeziku
Gledališka skupina gluhih Tihe stopinje, v kateri sodelujejo gluhi entuziasti, sicer igralci lokalnih društev, je nastala leta 1999. Na Zvezi društev gluhih in naglušnih Slovenije so namreč z ustanovitvijo skupine, ki nastopa v slovenskem znakovnem jeziku, želeli strniti moči za večji razcvet kulturne dejavnosti na državni ravni. Skupina Tihe stopinje ima za sabo veliko uspešnih nastopov, uveljavila se je že v tujini,pohvali pa se lahko tudi z bogatim gledališkim repertoarjem, ki so ga predstavili ob različnih priložnosti na raznih prizoriščih. Tihe stopinje vodigluha režiserka Lada Lištvanova, ki je diplomirala na Akademiji za glasbeno in gledališko umetnost v češkem Brnu. O svoji invalidnosti razlaga: »O gluhih pravijo, da smo nevidni invalidi. Sami lahko hodimo, lahko vozimo avto, lahko se ukvarjamo s športom, kolesarimo, tečemo, plavamo, smučamo. Težko pa sami komuniciramo z neznanci, urejamo tako uradne kot osebne stvari, omejeni smo pri sprejemanju informacij in novic iz okolja.« Skupina je doslej nastopala na odmevnih domačih festivalih, kot sta Ana Desetnica in Lent, redno pa se uvršča med najboljše gluhe gledališke skupine v Evropi. Največje priznanje je dosegla, ko je nastopila pri švedski kraljici Silviji.Zdaj je pred Tihimi stopinjami nov izziv, premiera gledališke igre Helen Keller v slovenskem znakovnem jeziku.
Začelo se je z enodejanko Oče
Začetki organizirane kulture gluhih v Sloveniji sicer segajo v čas pred drugo svetovno vojno, ko je profesor ljubljanske gluhonemnice Vinko Rupnik povabil skupino odraslih gluhih amaterskih igralcev, da skupaj pripravijo enodejanko Oče. Prvič so jo uprizorili 6. decembra 1936 v Šentjakobskem gledališču in jo zaradi velikega zanimanja ponovili kar osemindvajsetkrat. Vojna je gledališko dejavnost zavrla, po vojni pa so kulturno dejavnost gluhih organizirali v okviru lokalnih društev gluhih in naglušnih Slovenije, ki so nastopala v glavnem na prireditvah ob mednarodnem dnevu gluhih.
Premiera gledališke igre Helen Keller v slovenskem znakovnem jeziku bo v petek, 19. junija 2015, ob 17. uri v dvorani SiTi Teater BTC Ljubljana. Vstop je prost.x
V. P.