Američanka Helen Keller se je rodila v premožni družini in je bila živahen, prijazen in zdrav otrok. Pri devetnajstih mesecih je hudo zbolela in zaradi posledic bolezni oslepela, izgubila je sluh, zaradi gluhosti pa ni več govorila. Bolezen jo je v hipu odrezala od zunanjega sveta. Deklica je okolico kmalu začela raziskovati s pomočjo preostalih čutov. Dotikala in ovohavala je vse, kar je dosegla, tudi ljudi, in tako čutila, kaj delajo. Ljudi je prepoznavala z otipavanjem njihovih obrazov ali obleke. Helen je bila izjemno inteligentna, hkrati pa tudi zelo občutljiva. Pri petih letih je ugotovila, da se razlikuje od drugih ljudi. Z leti sta njena jeza in frustriranost naraščali in njeni napadi besnenja so postali čedalje hujši. Nekega dne pa je v njeno življenje vstopila Anne Sullivan. Njena zgodba je bila precej drugačna od Helenine. Rasla je v izjemno revnem in skromnem okolju, pri petih letih je izgubila vid, in ker je družina razpadla, so jo dali v sirotišnico. Pozneje so jo premestili v zavod za slepe otroke v Bostonu, tam pa so ji zaradi odrezavosti in grobosti pravili Spitfire (oseba, ki bruha ogenj). Kljub njeni divji naravi je upravnik zavoda sprevidel, da je Anne ena najsposobnejših gojenk v zavodu. Šolanje je končala z odliko, po dveh uspešnih operacijah na očeh pa se ji je povrnil vid. Upravnik je prav Anne izbral za vzgojiteljico, ki bo lahko obvladovala Helen Keller. In to ji je tudi uspelo.
S pomočjo Anne Sullivan, ki je razvila posebno tehniko komuniciranja med njima in postala neke vrste komunikacijski most z okolico, je Helen Keller lahko uresničevala svoje poslanstvo.
Helen je bila odlična učenka, imela je izjemen spomin in sposobnost koncentracije ter neizmerno željo po uspehu. Med študijem na Radcliffe Collegeu, ki ga je končala z odliko, je napisala avtobiografski roman Zgodba mojega življenja. Postal je velika uspešnica in z drugimi knjigami, ki jih je napisala, ji je prinesel precej denarja. Medtem pa je Helen postajala vse bolj zavzeta borka za človeške pravice, pravice žensk, invalidov in tudi revnih ljudi. Sodelovala je pri ustanavljanju ameriške fundacije za slepe, potovala je po državi in veliko predavala. Postopoma je postala zelo slavna in začeli so jo vabiti tudi v tujino – Anglijo, Francijo, Italijo, Egipt, Južno Afriko, Avstralijo in na Japonsko. Tam je predavala in prejela priznanja številnih univerz in pomembnih osebnosti. Tako je zbirala sredstva za organizacijo, ki je pomagala slepim osebam, leta 1932 pa je postala podpredsednica britanskega Kraljevega nacionalnega inštituta za slepe. Anne Sullivan jo je spremljala, poučevala in podpirala skoraj 50 let. Helen je umrla leta 1968. Po njej so imenovali organizacijo, ki se bori proti slepoti v nerazvitem tretjem svetu (Helen Keller International), o njenem življenju pa obstaja več knjig, filmov in gledaliških del.
Dan Helen Keller obeležujemo 27. junija, na njen rojstni dan.