Da bi se gluhi lahko sporazumevali v znakovnem jeziku, ga mora njihov sogovornik obvladati. Ker pa je ljudi, ki bi znali uporabljati znakovni jezik, precej malo, je za komunikacijo z gluhimi, ki za sporazumevanje uporabljajo znakovni jezik, ključna navzočnost tolmača. Po podatkih ZDGNS-ja je pri nas okoli tisoč ljudi z okvaro sluha, ki za sporazumevanje uporabljajo slovenski znakovni jezik (SZJ).
Koliko tolmačev imajo na voljo za pomoč pri sporazumevanju, je bilo prvo vprašanje, ki sem ga postavila Jasni Bauman, direktorici Zavoda Združenje tolmačev za slovenski znakovni jezik, tolmački in neutrudni borki za pravice gluhih na področju uporabe slovenskega znakovnega jezika.
Trenutno je na območju celotne države 65 tolmačk in tolmačev.
Je to dovolj? Koliko je zanimanja za poklic tolmača?
Največ tolmačk in tolmačev je na območju Ljubljane z okolico, na katerem je tudi največ gluhih oseb in so potrebe večje, nekatera območja pa so žal slabše pokrita. Zanimanje za poklic obstaja, vendar med zainteresiranimi žal še vedno prevladuje miselnost, da znanje znakovnega jezika, ki so si ga pridobili na različne načine, zadošča za pridobitev certifikata. Posledica tega je, da so pri preverjanju znanj in spretnosti za pridobitev certifikata neuspešni. Naše združenje izvaja dvoletni program usposabljanja za pridobitev certifikata, a je samoplačniški. To je tudi eden izmed razlogov, da si zainteresirani ne morejo privoščiti plačila programa. Ocenjujem, da bi pristojno ministrstvo moralo sofinancirati program, kar bi povečalo interes za vpis in s tem tudi večje število usposobljenega kadra. Žal odgovornost za zagotovitev večjega števila tolmačk in tolmačev danes nosi naše združenje, kar pa ni vzdržno. Če tolmačenje znakovnega jezika razumemo kot izvajanje javne službe, bi skrb za večje število usposobljenega kadra morala delno prevzeti država.
Že nekaj časa se zavzemate za študij tega jezika, kajne? Kako daleč ste prišli?
Glede študija slovenskega znakovnega jezika je treba poudariti, da so želje žal v tem trenutku neuresničljive, ker ni kadra, ki bi študijski program izvajal. Po moji oceni je treba najprej usposobiti učitelje slovenskega znakovnega jezika, ki bodo svojo kariero lahko gradili tudi na tem segmentu.
Kakšne so pravice gluhih do tolmačenja? Kdaj imajo tolmačenje zagotovljeno in koliko časa?
Gluhe osebe imajo pravico do uporabe slovenskega znakovnega jezika, ki jih uresničujejo s tolmačem slovenskega znakovnega jezika, in sicer v vseh javnih ustanovah in javnih servisih (npr. pri zdravniku, na upravni enoti, policiji, sodišču). Te pravice so neomejene. Poleg tega imajo priznanih še dodatnih 30 oz. 100 ur v obliki vavčerjev, ki jih lahko izkoristijo v vseh drugih življenjskih situacijah, za katere sami ocenijo, da potrebujejo tolmača. Stroški tolmačenja v nobenem od primerov ne bremenijo gluhe osebe.
Kako pa je z gluhimi otroki in mladimi, ki se šolajo v integraciji?
Najprej naj omenim, da na Ministrstvu za vzgojo in izobraževanje deluje delovna skupina, katere članica sem. Delovna skupina je pripravila akcijski načrt za pripravo predloga umestitve slovenskega znakovnega jezika v sistem predšolske vzgoje ter osnovnošolskega in srednješolskega izobraževanja 2021–2024. Namen akta je izboljšati možnosti gluhih za vključitev v višje ravni izobraževanja in izboljšan dostop do trga dela ter, najpomembnejše, omogočiti enakopravno vključevanje gluhih v vse oblike izobraževalnega procesa. Pomembno se mi zdi tudi, da smo v delovni skupini razjasnili vloge posameznih strokovnih delavcev, z mojega vidika predvsem vloge tolmača/tolmačke v izobraževalnem procesu. V preteklosti je bila namreč vloga tolmača/tolmačke razumljena kot vloga izvajalca dodatne strokovne pomoči gluhim otrokom, vendar tolmačenje po svoji vsebini nikakor ne ustreza temu terminu. Tu velja zahvala tudi strokovnim delavkam na Ministrstvu za vzgojo in izobraževanje, ki so naše argumente upoštevale, in že v preteklem šolskem letu smo tolmačili devetim osebam od vrtca do srednje šole.
Ste predlagateljica sistemskega ukrepa neomejene zagotovitve tolmača gluhim otrokom v vrtcih, osnovnih in srednjih šolah, ki je začel veljati 1. septembra. Število ur tolmačenja, ki je bilo prej omejeno na določeno število, je zdaj na voljo neomejeno, stroške tolmačenja v celoti krije Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje. Kaj vse prinaša ta sprememba?
Že kot članica delovne skupine, ki je pripravila izhodišča za Zakon o uporabi slovenskega znakovnega jezika, sprejet leta 2002, sem se zavzemala predvsem za neomejen dostop gluhih oseb do izobraževanja. Žal je ta pravica na izobraževalnem področju zaostajala. Vse od takrat sem "ropotala", da je nedopustno, da gluhim otrokom ni omogočen enak dostop do izobraževanja, kot so ga deležni slišeči otroci. Če se samo spomnim, kakšna pojasnila smo prejemali na naša opozorila! Denimo: saj če glasneje govorimo, nas bo gluha oseba slišala, učenec bo sedel v prvi vrsti in bo bral z učiteljevih ustnic, za študente je bilo podano pojasnilo, da je vsa literatura dostopna v knjižnici. Res je preteklo veliko let in danes z veseljem in ponosom rečem, da je naš trud poplačan. Letos je pristojno ministrstvo spremenilo predpise, ki določajo pravico gluhih otrok do tolmača slovenskega znakovnega jezika. Tako je ta pravica izvzeta iz izvajanja dodatne strokovne pomoči, ki je omejena na pet ur na teden. Dogovorjeno je tudi, kakšen je protokol za izvajanje tolmačenja. Ure tolmačenja se opredelijo v individualiziranem programu; sestavi ga svetovalni delavec šole, ki jo obiskuje otrok, pri tem pa sodelujejo otrokovi starši in otrok, ki izrazi potrebo po tolmačenju pri posameznih urah. Prvenstveno so upoštevane otrokove potrebe, in če sam tako ocenjuje, je tolmač navzoč pri vseh urah v šolskem letu. Vsekakor je spodbudno tudi, da je pri izvajanju vrtčevskega programa prisoten tolmač, kar se je prvič zgodilo v preteklem letu. Naj povzamem: danes velja, da imajo otroci v vrtcu, osnovni in srednji šoli pravico do tolmača v neomejenem obsegu oz. v obsegu, ki si ga sami želijo.
Kaj pa, če se želijo starši z okvaro sluha udeležiti govorilnih ur?
Če se gluhi starši udeležijo roditeljskih sestankov ali govorilnih ur, stroške tolmačenja krije šola. Zato za roditeljske sestanke ali govorilne ure ni več potreben vavčer.
Kako pa je na fakultetah?
Lahko rečem, da na fakultetah v tem študijskem letu ne ugotavljamo potreb po tolmačenju. Tudi na tem področju upamo, da bo sprejet Pravilnik o postopkih in načinu izvrševanja pravic študentov s posebnimi potrebami in študentov s posebnim statusom v visokem šolstvu, na katerega smo podali pripombo, da je treba jasno zapisati, da finančno breme prilagoditev za gluhe in naglušne študente nosijo visokošolski zavodi. Na podlagi izkušenj iz preteklosti vemo, da se je vedno postavljalo vprašanje, kdo bo plačal tolmača, in da visokošolski zavodi nimajo posebnih sredstev za to. Če tega ne prevzamejo fakultete ali pristojno ministrstvo, bo zadeva enaka kot do zdaj. S tem pa bodo možnosti gluhih študentov za doseganje višje ravni izobrazbe okrnjene.
Zakaj je pomembno, da razvijamo znakovni jezik, ga bogatimo in dodajamo nove kretnje ter skrbimo za to, da ga obvlada čim več ljudi?
Za vsako jezikovno skupino je pomembno, da neguje svoj jezik, saj s tem izraža svojo samobitnost, ji daje pečat. Če se spomnim preteklih časov, nismo govorili o znakovnem jeziku, o jeziku gluhih. Njihovo medsebojno sporazumevanje je slišeča okolica razumela kot gestikulacijo, kretanje, celo slabšalno kot mahanje z rokami. Tudi nas tolmače so dojemali kot "kretničarje". Danes je položaj popolnoma drugačen. Ni več treba dopovedovati, da ima gluha skupnost svoj jezik, ki ga uporablja, tako kot imajo svoj jezik druge jezikovne skupine. Že ob pripravi Zakona o uporabi slovenskega znakovnega jezika smo potrebo po sprejetju zakona utemeljevali z ustavno pravico do rabe svojega jezika. Ta pravica je nadgrajena z ustavnim členom, ki zagotavlja svobodno uporabo znakovnega jezika in razvoj jezika. To je zelo velik napredek. Tako kot se spreminja vsak jezik, se tudi znakovni jezik spreminja, dopolnjuje in zapisuje posamezne znake. Poskrbeti je treba tudi, da jih uporabniki sami usvojijo, saj ti znaki sicer ne bodo ustaljeni in tudi ne del jezikovnega sistema. Idealno bi bilo, če bi vsi obvladali znakovni jezik, a žal ne živimo v idealnem svetu. Pa vendar, s širjenjem znakovnega jezika se krepi tudi razumevanje večinske slišeče skupnosti do manjšinske skupnosti gluhih.
Kaj bi ob svetovnem dnevu gluhih najbolj privoščili gluhim, ki za sporazumevanje uporabljajo znakovni jezik? Kaj je tisto, za kar menite, da se mora še spremeniti na tem področju in se boste oz. se za to že zavzemate?
Vsem gluhim čestitam ob njihovem mednarodnem dnevu gluhih, katerega letošnji slogan je "Svet, v katerem lahko gluhi uporabljajo znakovni jezik povsod". Če pogledamo stanje v Sloveniji, lahko rečem, da smo to dosegli, in gluha skupnost je lahko ponosna na doseženo. Primerov, ko jim je ta pravica kršena, je vse manj in želim si, da tudi teh posameznih primerov ne bi bilo več. Predvsem mladim želim uspešno šolsko oz. študijsko leto; in naj pravico, ki jim je dana, negujejo in udejanjajo, saj bodo samo tako uspešni na poti do želene izobrazbe. Uspeh na tej poti je odvisen od njihovega truda.