Gledališče Nasmeh je edinstveno v Sloveniji. Združuje slepe in slabovidne gledališke ustvarjalce z vseh krajev naše dežele. Ob koncih tedna se kakih 30 igralcev, spremljevalcev in strokovnih delavcev zbira na vajah, na katerih se sproščeno družijo in študirajo dramska dela ter ustvarjajo like, predstave in gledališke dogodke.
Prvi zametki dejavnosti izvirajo iz raziskovalnih taborov slepih in slabovidnih, ki pod okriljem Karitasa potekajo vsako zimo in poletje v raznih pokrajinah. Na teh taborih so na gledaliških delavnicah uprizorili Županovo Micko Antona Tomaža Linharta, V Zali Ivana Tavčarja in gledališko zloženko TV Kolpa. V letih 1994 in 1995 so z Županovo Micko, ki so jo dopolnili s koncertom slepih in slabovidnih ustvarjalcev, gostovali po mnogih krajih Slovenije, in na teh gostovanjih se je rodila ideja, da ustanovijo gledališče. Tako je leta 1996 nastalo gledališče Nasmeh. Že od vsega začetka sta poleg igralcev vodilni motor nasmejanega gledališča umetniška vodja in režiserka Mateja Mlačnik ter mentorica in tudi režiserka Alenka Bole Vrabec.
Sproščeno gibanje po odru
Marsikdo, ki je že videl kako predstavo gledališča, v katerem se na odru premikajo slepi igralci, se je vprašal, kako lahko človek, ki ne vidi, tako sproščeno hodi po odru. Odgovor, pravi režiserka Mateja Mlačnik, je pravzaprav preprost: veliko vaje, nekaj občutka in posebne scenske oznake po tleh. A priprave na predstave obsegajo veliko več. Mateja Mlačnik pripoveduje: »Za Nasmehove gledališčnike se delo začne ob petkih popoldne, ko drugi začnejo svobodneje dihati in si polnijo baterije za nov delovni teden. Tudi naše se polnijo, vendar na drugačen, ustvarjalen, učeč se način. Učimo se. Raziskujemo. Se gibamo. Improviziramo. Dihamo. Se neverbalno izražamo. Žugamo, se pačimo, kažemo jezik. Učimo se grdo pogledati, usmeriti pogled. Učimo se, kaj pomenijo določene kretnje. Učimo se govorne ekspresije. Včasih se postavim pred igralca, prime me za roko in potem skupaj izvedeva gib. Pa še enkrat in še enkrat. Zabavno je. Ko na oder postavljamo mizansceno, si pomagamo z različnimi talnimi oznakami. Nič velikega. Preproga, trak, ki napove bližino scenskega elementa, konec odra. Neopazno, vključeno v celotno postavitev scene. Vsi vemo, da se človek, ki ne vidi, v znanem okolju dobro znajde. In oder s pripadajočo sceno, seveda če je ta vedno postavljena točno v določenem razmerju (imamo natančen načrt in na manjšem odru ne moremo igrati), je po desetih vikendih vaj zelo znano okolje. Z odra je že kdaj kdo tudi padel, ja, tudi na urgenco smo že šli. Pa se je vse dobro izteklo. Življenje je pač smrtno nevarno, pravijo. In za poškodbo ni nujno, da si ekstremni športnik. Lahko si ekstremni gledališčnik.«
Priprava gledališke predstave
Edinstvenost dela s slepimi in slabovidnimi igralci poudarja tudi upokojena igralka in prevajalka Alenka Bole Vrabec, aktivna članica blejskega Lions kluba, ki del svojih dejavnosti namenja skrbi za slepe in slabovidne. »Prvi pogoj za ustvarjanje predstave je temeljit pogovor o izbranem tekstu. O smislu predstave. Improviziranje določenih prizorov, ki igralcem olajšajo učenje besedila. Na voljo ga imajo v Braillovi pisavi, ali pa jim ga posnamem kot robot, brez slehernega čustvenega naboja, tega potem ustvarjajo sami. Od razčlembne vaje do postavitvenih vaj ne mine prav dolgo, toda igralci me vedno presenetijo s hitrim učenjem besedila. In ko ga znajo, se začne delo na odru. Je zelo specifično in je tudi izziv. Spet sledi veliko pogovorov o igri, o gibanju, in predstava se sestavi. Prvi pogoj za vse je: igralci se morajo na odru dobro in varno počutiti in uživati!« In dodaja, da jo to delo tudi osebno bogati: »Dovoljeno mi je vstopati v drugačen svet, na poljane teme, na katerih pa je vseeno veliko barv, le da se kažejo na drug način in so zvočno bogatejše. Ko doma izdelujem mizansceno, si večkrat s prevezo na očeh ustvarim temo, da dojamem, pred kakšnimi pastmi gibanja je treba obvarovati igralca.« Igralci na odru odkrivajo nek nov, čustveno in pomensko polnejši svet.
Anja Hočevar:Na odru strah izgine
Gledališču slepih in slabovidnih Nasmeh sem se pridružila pri predstavi Oh, te nore ženske. Nikoli si nisem predstavljala, da mi bo igranje toliko pomenilo. Večkrat pravim, da me je nekako zasvojilo, v pozitivnem pomenu besede, seveda. Brez igre in gledališča si ne znam več predstavljati svojega življenja. Ker je bila to moja prva resna gledališka predstava, so bili prvi koraki na odru težki, a zabavni. Ekipa igralcev in sodelavcev mi je pomagala premagati strah in tremo. Vsa trema in strah pred odrom pa izgineta, ko stopim pred občinstvo in začnem igrati. Zavem se, da me vsi gledajo, in strah izgine. Strah me je, ko dalj časa ne stojim na odru, ker se bojim, da se ne bom znašla. Igranje v gledališču mi pomaga tudi v vsakdanjem življenju. Pred kakšnim letom dni smo začeli pripravljati Večerje v temi. Preden goste odpeljemo v jedilnico in jim postrežemo z večerjo, jih nagovorimo. Gledališke izkušnje mi pomagajo, da pred občinstvom in novinarji nimam treme.
Ladka Hunjet: Med igro pozabim na skrbi
Igranje mi zelo veliko pomeni, saj ko sem na odru, ne mislim na skrbi in težave, pustim jih v garderobi. Rečem si, da je nastop zame terapija. Enako se zgodi pri vajah: skrbi me počakajo do konca vaj, ker vmes ne mislim nanje. Z vsem bistvom se predajam vajam in igri. Seveda je včasih naporno in malo obupujem. To se zgodi predvsem pri odrskih vajah in v mesecih, ko nimamo predstav, igra pa mora biti pripravljena, da lahko vsak trenutek stopim na oder in svojo vlogo odigram brezhibno. Vsekakor mi izkušnje pri gledališču Nasmeh pomagajo tudi v vsakodnevnem življenju. Pri vajah za novo igro si krepim spomin, saj je veliko novih stvari, ki si jih skušam čim prej zapomniti, zaradi odrskih izkušenj sem bolj samozavestna in ob učenju besedila si širim besedišče. Pri zadnji igri sem se seznanila s pahljačo, se jo naučila uporabljati in si tako obogatila znanje ter izpopolnila ročne spretnosti.
Luka Pavlin: Ljudem želim pokazati, kaj znam in zmorem
Zame je bila vloga arhivarja v predstavi Alda Nicolaja Oh, te nore ženske prva vloga v tem gledališču. Ko sem se naučil besedilo, je bilo na vrsti oblikovanje vloge. Ta je nastajala med vajami pod budnim očesom režiserke Alenke, ki me je kot izkušena igralka marsikaj naučila in sem ji za to zelo hvaležen. Ljudem rad pokažem, kaj znam, prizadevam si, da bi bila moja igra vsakokrat boljša. Vesel sem, ko vidim, da me ljudje opazijo, največ pa mi pomeni njihova pohvala. Igra na odru mi pomeni sprostitev in mi utrjuje zavest, da zmorem. Od nekdaj sem občudoval igralce v filmih ali v gledališču in v radijskih igrah ter si želel, da bi se v podobni vlogi preizkusil tudi sam. Z gledališčem Nasmeh mi je to uspelo in vesel sem, da je tako.
Brez pomoči spremljevalcev in prostovoljcev ne bi šlo
Nasmehovi gledališčniki priznavajo, da brez pomoči spremljevalcev in prostovoljcev njihovega gledališča ne bi bilo. Še posebno ne brez njihove kulisenšibarce Lady Vseprenese, kot šaljivo pravijo Dadi Strle. Tudi Dada Strle pravi, da bi bilo brez gledališča Nasmeh njeno življenje precej bolj prazno. "Z gledališčem Nasmeh sem začela sodelovati leta 2010, ko sem se jim pridružila kot šepetalka. Povabila me je dobra prijateljica Irena Temlin, ki se je pridružila gledališču v istem letu. Že prvi hip smo z igralci postali prijatelji, smo njihovi zaupniki in odlično sodelujemo. Med njimi sem razširila svoje znanje in poglobila pogled na svet. Čas, ki sem ga preživela z njimi, je minil neverjetno hitro. Nisem ostala samo njihova šepetalka, postala sem tudi organizatorka predstav. Z režiserko Alenko sva odlično ustvarjalno sodelovali. Življenje v gledališču Nasmeh me je obogatilo in mi razširilo znanje. Še dolgo si želim sodelovati v njem."
Predstave gledališča Nasmeh
Nasmehov prvenec je bila komedija Dan oddiha Valentina Katajeva (1997), sledili sta predstavi Častni povabljenec Scarniccija in Tarabusija (1999) in Namišljeni zdravnik H. Weigla (2002). Z vsemi predstavami so gostovali po Sloveniji in jih ponovili več kot tridesetkrat. Po nekajletnem premoru so v sezoni 2010/2011 uprizorili simbolistično dramo nobelovca Mauricea Maeterlincka Slepci, ki je bila svojevrsten izziv za novo ekipo in širokopotezen projekt vseh sodelujočih. V letu 2013 so pod režijskim vodstvom Alenke Bole Vrabec in mentorstvom Mateje Mlačnik pripravili zloženko monokomedij Alda Nicolaja Oh, te nore ženske. Med priznanji naj omenimo Linhartovo značko za posebne dosežke v gledališču, ki jo je dobila igralka Metka Pavšič za vlogo upravnice v komediji Dan oddiha. V sezoni 2010/2011 so za predstavo M. Maeterlincka Slepci dobili posebno priznanje selektorja Linhartovega srečanja za Gorenjsko.
Veronika Rot