Osebe z okvaro sluha, ki za sporazumevanje uporabljajo slovenski znakovni jezik, so velikokrat odrinjene iz družbe, saj težko komunicirajo z večinskim prebivalstvom, ki ne obvlada njihovega maternega jezika. Za kakovostnejše življenje vseh nas je pomembno znanje, ki ga lahko pridobimo s kakovostnim izobraževanjem. Po podatkih Ministrstva za izobraževanje se je letos v redne osnovne šole vključilo 276 učencev z okvaro sluha: 170 naglušnih in 97 gluhih. 29 učencev z okvaro sluha pa osnovnošolski program obiskuje v Zavodu za gluhe in naglušne Ljubljana in Centru za sluh in govor v Mariboru.
Kako poteka izobraževanje oseb z okvaro sluha v Zavodu za gluhe in naglušne Ljubljana? Kako se razlikuje od izobraževanja v rednih osnovnih in srednjih šolah?
V preteklosti je bil Zavod za gluhe in naglušne, kar izkazuje tudi ime ustanove, namenjen predvsem izobraževanju gluhih in naglušnih otrok. Zaradi integracije in vključevanja še drugih skupin otrok gluhi in naglušni niso več največja skupina, so pa še vedno prednostna. Bistvena razlika pri poučevanju gluhih in naglušnih otrok v našem zavodu so manjše skupine, strokovni delavci imajo dodatna specialnopedagoška znanja, vsaj osnovno znanje slovenskega znakovnega jezika in možnost tolmačenja pri pouku. Tolmačenje zagotavljamo vsem otrokom, ki imajo to opredeljeno v odločbi o usmeritvi.
Koliko učencev in dijakov z okvaro sluha se trenutno šola pri vas? Koliko jih za sporazumevanje uporablja slovenski znakovni jezik? Je kdo, ki slovenskega znakovnega jezika ne uporablja? Ali pouk poteka v dveh jezikih (znakovni jezik in slovenščina) sočasno ali kako drugače?
V vrtcu je deset gluhih in naglušnih otrok, dva imata tolmača zapisana v odločbi. V osnovni šoli je 27 gluhih in naglušnih učencev, 14 jih ima tolmače. V srednji šoli je 15 dijakov z motnjo gluhota/naglušnost, od tega so trije dijaki s tolmačem po odločbi. Vsi gluhi niso uporabniki slovenskega znakovnega jezika. Pouk poteka v obeh jezikih pri večini predmetov. V srednji šoli imamo nekaj ur ločenega poučevanja samo za gluhe uporabnike slovenskega znakovnega jezika.
Ali vaši učenci in dijaki pridobijo isto raven znanja kot v rednih šolah – je šolski program isti, uporabljate enaka učna gradiva? Kdo jih prilagaja?
V Zavodu za gluhe in naglušne izvajamo programe z enakovrednim izobrazbenim standardom, kar pomeni, da so minimalni standardi postavljeni primerljivo z drugimi rednimi šolami. Srednješolski programi se končajo z zaključnim izpitom ali poklicno maturo, ki je tudi edino primerljivo merilo uspešnosti. Osnovno šolo pa učenci končajo z nacionalnim preverjanjem znanja (NPZ), ki pa je zaradi svoje narave bolj kazalnik kot kriterij znanja.
V šoli uporabljamo enake učbenike in tudi večino gradiva. Prilagajamo jih sami – gre za prilagoditev besedil, snemanje prevedenih besedil v kretnjo, npr. besedilnih gradiv za poklicno maturo ali pravljic v vrtcu in nižjih razredih osnovne šole, izdelavo delovnih listov, različnih plakatov.
Pravilnik o normativih in standardih za izvajanje prilagojenih programov za otroke s posebnimi potrebami od tega šolskega leta naprej omogoča, da je tako delovno mesto tudi sistemizirano, obseg pa je odvisen od števila oddelkov. To je zelo dobro, saj so strokovni delavci vse to prej delali ob svojih delovnih obveznosti, zdaj pa lahko vsaj deloma v delovnem času.
S katerimi najpogostejšimi težavami pa se srečujejo učenci z okvaro sluha?
Težava, s katero se srečujejo učenci in posredno tudi strokovni delavci, je gradnja jezika. S tem so povezane tudi težave z razumevanjem besedil. To je tisto, kar je nekako bolj skrito. Navzven pa je to komunikacija s slišečimi osebami, tudi to, da jih te ne razumejo. Pravzaprav je temeljni problem primanjkljaj informacij – gluha oseba namreč ne more spremljati in ne razume dinamike, kadar se več oseb pogovarja med seboj, ne sliši radia na avtobusu, ne more spremljati poročil, ne sliši zvočnih sporočil, kot je npr. zvonjenje ali pisk avtomobila.
Slovenski znakovni jezik ima veliko manj besed kot slovenščina. Kako velika ovira pri učenju je to?
To ni ključna težava. Večja težava je stalna možnost komunikacije v bogatem slovenskem znakovnem jeziku tako v šoli kot izven nje (doma), saj bi tako lahko sproti gradili in utrjevali pojmovni zaklad v znakovnem jeziku. Tega pa bi lahko nato prenašali v pisni slovenski jezik.
V zavodu poučujejo tako gluhi kot slišeči učitelji, ki obvladajo slovenski znakovni jezik. Jih je dovolj? Kje pa se oni izobražujejo? Vemo namreč, da je pri nas zelo malo oseb z okvaro sluha, ki dokončajo visokošolsko izobrazbo.
Učiteljev in tudi drugih strokovnih delavcev, ki bi suvereno obvladali slovenski znakovni jezik, je čedalje več, ni jih pa dovolj, da bi lahko pokrivali vsako predmetno področje. Zato je pri večini ur prisoten tolmač oziroma učitelj za komunikacijo v slovenskem znakovnem jeziku, kot se imenujejo po novem.
Dober učitelj je ključen za uspešen izobraževalni proces. Kaj vse mora obvladati, da lahko osebam z okvaro sluha preda znanje?
Predvsem mora dobro poznati gluhoto, posledice gluhote in posebnosti vsakega otroka. Biti mora vešč v komunikaciji ter specialnopedagoških oblikah in metodah dela. Tega se ni mogoče samo naučiti, ampak je gotovo potrebna tudi osebna odločitev za to delo, neke vrste poslanstvo.
Kako pa vi gledate na integracijo oseb z motnjami sluha v redne osnovne in srednje šole s pomočjo tolmača, ki jim je od letos na voljo ves čas pouka? Je prihodnost inkluzija vseh otrok?
Inkluzija v trenutni obliki omogoča več možnosti in več pomoči, tako da je to za kar nekaj otrok pravi način šolanja. Ni pa to rešitev za vse otroke, predvsem ko se morda izkazuje, da so vključeni v prezahteven program. Pozorni moramo biti tudi na socialno vključenost otroka v šoli in na osebno identiteto.
Kaj bi osebe z okvaro sluha potrebovale, da bi dosegale boljše rezultate tako v času izobraževanja kot tudi pozneje pri zaposlitvi in da bi bile tako tudi bolj vključene v družbo?
Na to vprašanje je težko odgovoriti. Kar sproti prepoznavamo, že zdaj vključujemo v delo. Korak za korakom. Če pa bi želeli neko hitro rešitev, bi potrebovali kar čarobno palčko. Tudi izkušnje v tujini kažejo, da je treba biti na tem področju stalno proaktiven. Kar je bilo »hit« pred desetimi leti, zdaj ni več in to, kar je danes, tudi ni dokončna in verjetno najboljša možnost. Tu nas čaka še veliko reflektiranja obstoječega in razmislekov za pot naprej.