Dr. Aksinja Kermauner je priznana pedagoginja, pisateljica in raziskovalka na področju inkluzivne pedagogike. Po doktoratu iz specialne in rehabilitacijske pedagogike na Pedagoški fakulteti v Ljubljani se je zaposlila na Pedagoški fakulteti v Kopru, kjer predava o metodah dela s slepimi in slabovidnimi. Z njo smo govorili o pomenu inkluzivne pedagogike, ustvarjanju tipnih slikanic, vlogi lahkega jezika pri vključevanju oseb z oviranostmi ter njenem bogatem literarnem opusu, ki sega od otroških zgodb do mladinske in odrasle literature. Razkrila nam je tudi, kako s svojim delom spodbuja ozaveščenost in razumevanje družbe do oseb z različnimi oviranostmi.
Kako ste začeli delati z osebami z oviranostmi, specifično v Zavodu za slepo in slabovidno mladino, danes Center IRIS?
Hotela sem študirati psihologijo, ker sem želela delati z mejnimi skupinami. Sama imam hudo diskalkulijo, zato na noben način nisem prišla skozi statistiko in matematiko. Namesto tega sem se prepisala na Pedagoško akademijo, ki je bila takrat še dvoletna. Študirala sem slovenščino in likovni pouk.
Po diplomi sem se zaposlila na različnih osnovnih šolah, kjer sem nadomeščala porodniške odsotnosti. To je bilo zame grozno, res sem se v razredu počutila nekoristno, kot neke vrste krotilka v cirkusu. Potem pa sem se na srečo za eno leto zaposlila v CIRIUS Kamnik, kjer sem slovenščino poučevala gibalno ovirane. To je bilo zame pravo odkritje – malo otrok v razredu in veliko zanimanja za tisto, kar sem jim pripovedovala. Grške mite, ki jih sama obožujem, bi na primer poslušali kar naprej. Takrat sem spoznala, da je moja poklicanost delo z otroki s posebnimi potrebami.
Tri leta kasneje so me poklicali iz Zavoda za slepo in slabovidno mladino. Iskali so nekoga s kombinacijo slovenščine in likovnega pouka, kar je bilo zelo redko. Službo sem sprejela in tam ostala štiriindvajset let. Na začetku nisem imela pojma o slepoti, zato sem morala v Zagrebu opraviti specialno dvoletno dokvalifikacijo. Šele kasneje, okoli petdesetega leta, sem se lotila doktorata na temo slepote.
Kako pa ste delali z otroki v zavodu? Kako se je vaše delo razvijalo v teh 24 letih?
Na začetku sem uvedla popolnoma nove tehnike. Takrat so pri likovnem pouku delali samo z glino. Rekla sem: "Ne, mi bomo pa slikali." Učni načrt je za otroke z okvaro vida seveda popolnoma enak kot v rednih šolah, le da imajo dodatne specialne predmete, kot so orientacija z belo palico, brajica in podobno.
Zelo pomembno se mi je zdelo izobraževati o slepoti. Polnočutni otroci niso imeli pojma, kaj slepota sploh je. Zato smo z mojimi učenci začeli pisati knjige. Prva je izšla leta 1996 in nosi naslov Kakšne barve je tema? Gre za slikanico na temo slepote z ilustracijami slepih in slabovidnih učencev, namenjeno videčim otrokom. Ker nisem rada nastopala, sem svoje učence prosila, da knjigo predstavijo sami. Jaz sem bila 'šepetalka' in avtorica v ozadju. Tako smo naredili prvi muzikal, ki je bil zelo uspešen. Napisala sem štiri muzikale, od katerih je enega posnela tudi Televizija Slovenija. Veliko smo potovali in ustanovili skupino Slepi potnik, ki je izdala tudi zgoščenko Ljubezen na prvi dotik.
Ste pri ustvarjanju teh novih tehnik sledili kakšnim praksam iz tujine?
Pravzaprav ne. Delala sem čisto intuitivno. Na srečo sem imela veliko praktičnega znanja in sem opazovala, kaj otroci potrebujejo. Vse jih je zanimalo. Na primer, ko smo govorili o barvah, so imeli tudi popolnoma slepi otroci od rojstva svoj odnos do njih. Eden od njih je na moje vprašanje o najljubši barvi kot iz topa izstrelil: "Moja najljubša barva je rdeča." To smo razvijali in bilo je izjemno zanimivo, saj so likovni izdelki naših učencev dobivali mnoge nagrade. Kasneje smo ugotovili, da smo glede tega zelo napredni. Na primer, tipne slikanice, ki jih ustvarjamo, pogosto navdušijo tudi na mednarodnih konferencah. Ko smo lani predstavili tipne risbe ozvezdij in ostale tipne pripomočke za dojemanje vesolja, so bili poslušalci navdušeni.
Kako ste pa začeli ustvarjati tipne slikanice?
Na začetku ni bilo nobenih knjig, ki bi mi služile kot primer dobre prakse knjig za otroke s popolno izgubo vida. Ko sem obiskala sejem otroških knjig v Bologni, sem našla francosko založbo 'Prstki, ki sanjajo', ki je izdajala tipne slikanice. Tam sem dobila navdih in začela razmišljati, kako bi to prenesla v Slovenijo. Prva slovenska tipna slikanica je bila moja Snežna roža. Ko sem jo ponudila založbam, so me najprej vprašali, koliko slepih otrok je v Sloveniji, ki bi to knjigo uporabljali. Rekla sem, da jih je petnajst, in so se mi začeli smejati. Na srečo je Miš založba podprla projekt; pravim, da smo takrat vsi delali na 'etični pogon'. Kasneje smo ugotovili, da te slikanice, ki jim pravimo tipanke, niso uporabne samo za slepe, ampak so zanimive za vse otroke. To je bil pravi preboj, ki ga prej nismo pričakovali.
Kako pa so se otroci in družba na splošno odzvali na te slikanice in sorodne projekte?
Polnočutni otroci so bili navdušeni. Spomnim se razreda, ki se je po mojem nastopu naučil brajico in so se med seboj dopisovali s pikami. To je pokazalo, kako univerzalno zanimanje je bilo za te stvari. Žal pa v družbi na splošno še vedno primanjkuje ozaveščanja. Zato smo skozi knjige in druge projekte skušali osvetliti svet oseb z okvaro vida ter ga narediti dostopnega vsem.
Kako je prišlo do vašega prehoda iz dela z osebami z oviranostmi k pisanju za širšo javnost, kjer so glavni junaki osebe z oviranostmi?
Naši nekdanji učenci so mi pripovedovali o precejšnjih težavah in stiskah, ki so jih doživljali v srednjih šolah v inkluziji. Čeprav so imeli odločbe in podaljšan čas za delo, veliko profesorjev kljub izobraževanju nas, mobilnih tiflopedagogov, sploh ni razumelo njihovega stanja. Na primer, oseba z zoženim vidnim poljem lahko vidi s 100-odstotno ostrino na tablo, a ne opazi prihajajoče žoge s strani. Profesorji so dostikrat svetovali slabovidnemu učencu, naj si nabavi boljša očala, če slabo vidi, kar je kazalo na popolno nerazumevanje slabovidnosti.
Obenem sem opazila tudi pomilovanje sošolcev – stereotipe, kot so „bogi revčki.“ Želela sem razbiti te predsodke, zato sem začela pisati knjige, ki bi skozi zanimivo zgodbo osvetlile to tematiko. Zgodba Tema ni en črn plašč govori o visoko slabovidnem dečku, ki zaradi petarde popolnoma oslepi. Namesto da bi neposredno pridigala, sem uporabila dramatičen potek dogajanja z dodatkom mladostniške ljubezni, hkrati pa v zgodbo 'podtaknila' pomembne informacije. Kasneje so po istem principu nastali še mladinski romani Berenikini kodri, Orionov meč, In zmaj je pojedel sonce ter druge knjige, kjer so glavni junaki osebe z različnimi oviranostmi. Nekatere od teh knjig so bile nominirane za nagrado desetnica, tipna slikanica iz serija Žiga špaget, ki je natisnjena tudi v brajici in slovenskem znakovnem jeziku, pa jo je nazadnje tudi dobila.
Kako so vaše knjige vplivale na bralce in na splošno dojemanje oseb z oviranostmi?
Moje knjige so pomagale ljudem razumeti, da osebe z oviranostmi niso nek poseben svet, ampak del širše družbe. Bralci so spoznali, da so to zgodbe za vse, ne samo za tiste, ki imajo izkušnje z oviranostmi. Literatura lahko premika meje razumevanja in empatije, kar se je pokazalo skozi zelo pozitivne odzive bralcev.
Kako se je družba spremenila v svojem odnosu do oseb z oviranostmi od začetkov vašega dela do danes?
V preteklosti je bilo veliko predsodkov in strahu, saj so bile osebe z oviranostmi v prejšnjih časih pretežno v specialnih ustanovah, zato so jih ljudje redko srečevali. Strah izhaja iz nepoznavanja.
Danes je situacija bistveno boljša, predvsem zaradi vključevanja otrok z oviranostmi v redne šole, kar pomeni, da so te osebe v družbi precej bolj aktivne kot pred uvajanjem inkluzije. S tem se je začel spreminjati tudi odnos družbe do njih, ki jih – vsaj deloma – pripoznava kot enakopravne člane.
Kako pa ste sami doživljali proces uvajanja inkluzije v slovenskem šolstvu?
Inkluzija je dosegla velik premik. Večina otrok z okvaro vida je danes vključena v redne šole, uspešni so tudi na fakultetah ter so kot taki ena najbolj izobraženih skupin med osebami z oviranostmi. Prehod v inkluzivno izobraževanje se je začel okoli leta 2000, vendar je bil ta proces zelo zahteven. Deklarativno je država podpirala inkluzijo, a sistemske podpore ni bilo. Učitelje smo s svojimi zasebnimi avtomobili obiskovali na šolah, jim razlagali specifike dela z otroki z oviranostmi in na lastne stroške pripravljali učne materiale. Vse smo na začetku počeli sami, brez konkretne podpore države.
Prva leta so bila zelo težka – trajalo je desetletje, da so šole z veliko pomočjo specialnih pedagogov razvile učinkovite prakse za vključevanje. Danes je napredek viden: vsaj 90 % otrok z okvaro vida je v rednih šolah, a še vedno ostajajo izzivi pri socialnih stikih. Pogosto vidimo, da otroci z oviranostmi v razredu sedijo ločeno s spremljevalcem, kar zmanjšuje njihovo vključevanje v skupnost.
Najpomembnejše je, da se spremljevalci in učitelji naučijo ustreznega dela z otroki z oviranostmi. Spremljevalec mora biti otrokova podpora, ne pa nekdo, ki vse naredi namesto njega. Prav tako je treba spodbujati socialne kompetence teh otrok, da se bolj vključujejo v skupino in ne ostajajo izolirani. Tudi država bi morala sistemsko podpreti ta prizadevanja z ustreznimi materiali, usposabljanji in infrastrukturo.
Kaj vas je spodbudilo, da ste se pred približno 20 leti podali v akademske vode in raziskovali slepoto skozi fenomenološki pristop?
Ta prehod se je zgodil na zanimiv način. Vpisala sem se v tretji letnik likovne pedagogike, kjer sem diplomirala s tipno slikanico Snežna roža, za katero sem dobila študentsko Prešernovo nagrado. To me je navdušilo, da sem nadaljevala z doktorskim študijem na specialni in rehabilitacijski pedagogiki. Za doktorat sem izvedla fenomenološko raziskavo, kjer sem dvakrat po osem dni preživela kot slepa. To je bil ključen vpogled v slepoto, ki mi je razkril stvari, ki jih prej nisem razumela, kljub dolgoletnemu delu z učenci z okvaro vida. Ko sem začela poučevati na Pedagoški fakulteti v Kopru in Mariboru, sem želela, da študentje tudi sami izkusijo, kako je biti slep. Zato jih med vajami orientacije z belo palico za določen čas "oslepim", da lahko na lastni koži občutijo, s čim se soočajo slepi.
S tovrstnim raziskovalnim pristopom me je sprejela Pedagoška fakulteta v Kopru, kjer je razpisan podiplomski program inkluzivne pedagogike. Zelo je priljubljen in ima čedalje več študentov, saj je v praksi zelo potreben. V Kopru poučujem zdaj le še nekaj ur, vendar še vedno sodelujem s študenti. Pri meni pogosto za izpit ali magistrska dela ustvarjajo pripomočke, med katerimi so tudi tipne slikanice. To delo se nadaljuje tudi po zaključku njihovih študijskih obveznosti, saj se mnogi kasneje obrnejo name, da jim pomagam pri razvijanju novih idej. Veseli me, da so motivirani in da po zaključku študija sami ustvarjajo različne prilagoditve in tipanke, torej nadaljujejo s prilagajanjem materialov za otroke z okvaro vida. Pogosto mi pišejo in sporočajo, kako jih je delo pri meni spodbudilo. Moj cilj je, da študentje tega znanja ne pozabijo, ampak ga ponotranjijo in prenašajo naprej v svoji praksi. Sama ne morem narediti vsega, zato je pomembno, da širimo ta pristop med prihodnje generacije. Nekdanja inkluzivna študentka iz Kopra Ina Sulič je na primer navdušila več svojih kolegov učiteljev, da po pouku izdelujejo tipne slikanice in igrače za otroke z okvaro vida.
Inkluzivna pedagogika vključuje izobraževanje oseb z različnimi oviranostmi, kaj vam je v tem smislu dalo raziskovanje na tem področju?
Inkluzivna pedagogika mi je dala širino. Večina mojih študentov je bila iz zavodov, vrtcev ali specialnih ustanov. Kmalu smo skupaj ugotovili, da imajo otroci danes pogosto več motenj hkrati, zato je preozko, da se osredotočimo le na eno motnjo. Ključno je razumeti, kaj otrok potrebuje za boljše delovanje, ne pa, da ga z diagnozo stigmatiziramo in medicinsko opredelimo. Zato sem se kasneje začela ukvarjati tudi z lahkim branjem in temami, povezanimi z osebami z intelektualnimi oviranostmi. K temu me je pritegnilo sodelovanje s Sašo Lesjak in Tatjano Knapp z Zavoda Risa. Na začetku sem se morala veliko naučiti, saj se je pisanje v lahkem branju izkazalo za zahtevnejše, kot sem mislila. Nato sem sodelovala v projektih, kot je bil denimo projekt Javne agencije za knjigo "Vključujemo in aktiviramo". Takrat sem se posvetila delu z ljudmi z intelektualno oviranostjo in ugotovila, da na tem področju primanjkuje literature, ki bi jo lahko brali predvsem odrasli.
Kako poteka ustvarjanje knjig v lahkem branju?
Postopek je zelo vključujoč. Pri ustvarjanju knjige Cvetje in ogenj smo se z odraslimi osebami z intelektualnim primanjkljajem, mojimi sopisatelji, 'zaprli' v nekdanjo karavlo v Topli nad Črno na Koroškem in štiri dni intenzivno pisali. Imela sem osnovni sinopsis, ki smo ga skupaj nadgradili, določili imena likov, njihove poklice in dogodke v zgodbi. Nato sem vsak večer obdelala besedilo in ga naslednji dan ponovno predebatirala s skupino.
Tudi sicer se običajno ta proces začne z intenzivnim delom: nekaj dni se popolnoma posvetimo pisanju in razvijanju vsebine. Potem sledi urejanje materiala, ki vključuje testiranje z bralci in svetovalci, na primer na Zavodu Risa ali na CVIU Velenje. Brez njihovega prispevka, pravimo, ne bi bilo nič: Nič o njih brez njih. Njihove povratne informacije so izjemno dragocene. Nato vključimo ilustratorja, mi smo se odločili za Gašperja Rusa, in poskrbimo, da so tudi ilustracije preverjene s strani testnih bralcev. Ta faza lahko traja dlje; tretja knjiga je na primer nastajala skoraj tri leta, saj gre pogosto za 'pingpong' – nenehno izmenjavo med ustvarjalci in bralci, problem pa je tudi najti sredstva za izdajo knjige.
Vsa besedila v lahko berljivem načinu morajo biti testirana s svetovalci in bralci, ki imajo izkušnje z lahkim branjem. Na ta način nastajajo knjige, ki niso le dostopne, ampak tudi kakovostne.
Zaradi velike podpore in želje naših bralcev bomo nadaljevali serijo Julija in Peter, v kateri so do sedaj izšle Cvetje in ogenj, Moda in neroda in Te Nika še mika? Junija bomo šli na Hvar, kjer bomo na enak način kot prej intenzivno delali skupaj nekaj dni. Tako bo nastala nova knjiga v lahkem branju, ki se bo dogajala na morju. Ta način skupnega ustvarjanja se je izkazal za zelo učinkovit in produktiven, zato ga bomo nadaljevali, dokler bo obstajalo zanimanje bralcev.
Kot pravite, je del inkluzivne komunikacije tudi lahko branje oz. lahki jezik. Kako vidite razvoj lahkega branja v Sloveniji? Kakšni so bili vaši začetki in izzivi na tem področju?
Sprva je bilo veliko predsodkov – tudi med kolegi pisatelji, ki so komentirali: "Pišeš zdaj za debile?" Takšni odzivi so bili zelo boleči, zato sem na vso moč razlagala, da lahko branje ni šund, ampak način, kako približati informacije tistim, ki jih potrebujejo. Lahko branje je ključno denimo tudi za ljudi, ki potrebujejo prilagoditve le za določeno obdobje, kot je bila na primer moja učenka iz Bosne in Hercegovine, ki je na Center IRIS prišla brez vsakršnega znanja slovenščine. Na koncu šolskega leta je že lahko prebrala prilagojeno verzijo Visoške kronike. Danes je deklica končala fakulteto in ne potrebuje več lahkega branja. Takšne izkušnje dokazujejo, da lahki jezik omogoča izobraževanje in vključevanje.
Kako bi lahko izboljšali dostopnost in uporabo lahkega branja v Sloveniji?
Ključno bi bilo institucionalizirati posamezne organizacije, kot je Zavod Risa, kot državne ustanove, da bi imeli njihovi zaposleni stabilno podporo in se ne bi zanašali le na projektna sredstva. Prav tako bi bilo smiselno, da bi državne institucije, kot na Švedskem, zahtevale izobraževanje o lahkem branju za svoje uslužbence.
V vsakdanjem življenju bi morale biti vse javne informacije dostopne v lahkem jeziku. Tudi ljudje brez intelektualnih ovir včasih potrebujemo jasnejšo razlago – na primer pri branju kompleksnih uradnih dopisov. Pomembno je, da to postane standard, saj lahko izboljša razumevanje in omogoči večjo vključenost. Po nekaterih podatkih potrebuje lahko branje in lahki jezik četrtina prebivalcev Slovenije!
Kako vi vidite vlogo lahkega jezika kot orodja za izobraževanje in vključevanje?
Lahko branje in lahki jezik sta zelo pomembna, saj odpirata vrata do informacij, ki jih osebe z oviranostmi potrebujejo za polnopravno vključitev v družbo. Z lahkim branjem pridobijo znanje in samozavest, kar jim omogoča aktivnejše delovanje v družbi. Poleg tega jih nauči, da lahko razumejo stvari, ki so jih prej morda dojemali kot nedosegljive.
Pomembno je poudariti, da lahko branje ne temelji na rigidnih delitvah ali stereotipih. Včasih so ljudi razvrščali po inteligenčnem količniku, kar jih je omejevalo. Danes se osredotočamo na to, kaj posameznik zmore, in ga podpiramo v njegovem razvoju. Tak pristop razbija predsodke in spodbuja vključevanje.
Za konec morda še tole: kakšen je vaš nasvet za mlade, ki se podajajo v delo z osebami z oviranostmi?
Najpomembnejša je empatija. Brez nje tudi največje znanje ali izobrazba ne bosta pripeljala do resničnih sprememb. Priporočam tudi fenomenološke poskuse, kot so simulacije vožnje z invalidskim vozičkom ali slepote, da ljudje na lastni koži začutijo, s čim se osebe z oviranostmi soočajo. Hkrati je ključno pridobiti znanje, vendar ne le na formalni ravni, ampak skozi interakcijo z osebami z oviranostmi. Spoštovanje njihovih zmožnosti in razumevanje njihovega prispevka je bistvenega pomena. Skozi delo z njimi tudi sami ogromno pridobimo – predvsem večje razumevanje sebe in sveta okoli nas.
Pomemben del vključevanja oseb z oviranostjo je tudi osebna asistenca. Ta je izjemno pozitivno vplivala na življenje mnogih ljudi z oviranostmi, zlasti oseb z okvaro vida. Prej so bili pogosto zaprti doma, zdaj pa se lahko aktivno vključujejo v družbo in dosegajo osebni razvoj. Njihovi asistenti prav tako dobijo vpogled v izzive, s katerimi se soočajo osebe z oviranostmi, kar je dragocena izkušnja.
Interakcija, empatija in znanje so ključni za delo z osebami z oviranostmi. Pomembno je preseči stereotipe, saj ti ustavijo razumevanje in blokirajo resnično vključevanje. Vsi imamo predsodke, vendar jih lahko z ozaveščanjem in učenjem premagamo.