Vključenost invalidov v družbo se ne meri zgolj z dostopnostjo upravnih, zdravstvenih in izobraževalnih ustanov, temveč tudi z obiskovanjem družabnih dogodkov. Gostinski objekti naj bi bili dostopni gibalno oviranim invalidom, toda velikokrat je resničnost drugačna. Za vse, kar je videti dostopno, ni rečeno, da to tudi je.
V Sloveniji je izbira gostinskih objektov velika in gastronomska ponudba vse bogatejša. V zadnjih dveh desetletjih je tudi gostinske objekte zajela modernizacija in pri svojih obnovah imajo v mislih tudi potrebe gibalno oviranih invalidov. Vzrok ni le pozitivnejše sprejemanje »drugačnih«, temveč tudi zakonodaja. Pravilnik o zahtevah za zagotavljanje neoviranega dostopa, vstopa in uporabe objektov v javni rabi ter večstanovanjskih stavb določa, da mora biti brez ovir vsak javni objekt, katerega raba je pod enakimi pogoji namenjena vsem.
Dostopnost objektov – zahteve pravilnika
V objektih, ki morajo biti dostopni, mora biti brez ovir tudi sanitarni prostor, njegova površina pa mora meriti najmanj 3,5 kvadratnega metra. Sanitarije morajo vsebovati sanitarno školjko, opremljeno s konzolnim ali zidnim držalom za roke, umivalnik na višini 80–85 cm in vsaj 20 cm odmaknjen od stranskega zidu, nagibno ogledalo, obešalnik za obleko, dosegljiv z invalidskega vozička, ter klicno napravo, če je potrebna pomoč, ki mora omogočati nemoteno sporazumevanje tudi osebam z okvaro sluha. Najmanjši dovoljen razmik med sanitarno školjko in umivalnikom je 80 cm.
Objekt, ki mora biti brez ovir, mora zagotoviti tudi parkirna mesta, rezervirana za osebe z invalidskimi vozički, in njihovo površino označiti z mednarodnim znakom za dostopnost invalidom. Takšna parkirna mesta morajo biti čim bližje vhodu in označena poševno ali pravokotno na smer vožnje. Široka morajo biti 350 cm, da je pri vstopu in izstopu iz avtomobila omogočeno manevriranje z invalidskim vozičkom.
Izkušnje uporabnika
Kot uporabnik invalidskega vozička na elektromotorni pogon lahko potrdim, da se novi ali obnovljeni gostinski objekti v veliki meri držijo pravilnika, odpovejo pa na področjih, ki jih pravilnik ne določa. Manjši gostinski objekti želijo ustreči čim večjemu številu gostov, zato se zgodi, da je v notranjosti med mizami premalo prostora za manevriranje z vozičkom na elektromotorni pogon. Težave se pojavljajo pri višini miz v gostinskih objektih, saj so ponekod precej prenizke za osebe z zmanjšano funkcijsko gibljivostjo zgornjih okončin in trupa. Predvsem poleti je pogosta težava z mizami na terasah in zunanjih površinah objektov, kjer lesene mize zaradi svojih debelejših nog in prečnih desk ne omogočajo, da se invalid z vozičkom zapelje povsem do jedilnega dela.
V zadnjem času je zelo moderno, da so sedeži z mizami postavljeni na malenkost dvignjenih lesenih podestih. Žal arhitekti sledijo predvsem estetskim smernicam, pozabijo pa na klančino. Čeprav je stopnica le ena, je tudi ta preveč, da bi se gibalno oviran gost na invalidskem vozičku zapeljal do mize.
Posebna težava so sanitarni prostori. Le malo gostinskih objektov, čeprav lepo urejenih, ima tudi zgledno urejene in dostopne sanitarne prostore. Toda tudi kadar gostinski objekt ima posebne sanitarije za invalide, ti pogosto v resnici niso dostopni. Prevečkrat naletim na težavo z manevrskim prostorom v samih sanitarijah. Invalidi smo si med seboj različni in glede na vrsto in stopnjo telesne okvare potrebujemo tudi različne pripomočke. Če nekomu ustreza, da se z vozičkom zapelje naravnost do sanitarne školjke, spet drugi potrebuje prostor za voziček ob njej, tretji pa za presedanje potrebuje dvigalo, ki nikakor ni majhno. In prav za slednje so vsi sanitarni prostori po večini premajhni. Verjetno je večina invalidov tudi že naletela na to, da nas v sanitarijah za invalidne osebe pričakajo vsi pripomočki za čiščenje prostorov. Da pa bi v sanitarnih prostorih gostinskih in tudi drugih objektov našli stropno dvigalo in previjalno mizo za težje invalide, bo pa žal verjetno treba počakati še nekaj časa, čeprav je to že praksa v nekaterih zahodnoevropskih državah.
Izboljšuje se stanje s parkirnimi mesti, rezerviranimi za osebe z invalidskimi vozički, čeprav se obenem zdi, da odgovorni označijo takšna parkirna mesta samo za zadovoljitev pravilnika. Tudi v Sloveniji je namreč vse več samostojnih voznikov invalidov, ki se lahko sami pripeljejo do gostinskega objekta. Takšni vozniki običajno upravljajo večja vozila in ob vozilu ali za njim potrebujejo še več prostora za vstop in izstop iz vozila. Vsa elektrohidravlična dvigala za uporabnike vozičkov na elektromotorni ali ročno pogon ter robotske roke za podajanje vozičkov na ročni pogon k vozniškim vratom za optimalno delovanje potrebujejo vozilo, parkirano na ravnem terenu, zato so morebitna parkirna mesta za osebe z invalidskimi vozički na neravnih tleh in tleh z naklonom neuporabna. Dobrodošlo bi bilo tudi, če bi bilo parkirno mesto za invalide pod nadstreškom, saj je ob dežju invalidna oseba popolnoma premočena, preden samostojno vstopi in izstopi iz vozila.
Ocena splošnega stanja
Splošna dostopnost gostinskih objektov se je v zadnjih letih precej izboljšala, saj je poleg stopnic za vstop v objekt navadno speljana tudi klančina. Povečalo se je tudi število večjih sanitarnih prostorov, ki so ustrezni za vsaj neki odstotek gibalno oviranih invalidov, veča se tudi število rezerviranih parkirnih mest za osebe z invalidskimi vozički. Gotovo pa bi bilo treba še marsikaj izboljšati oziroma pri načrtovanju misliti še na dodatne potrebe in želje invalidov.
Naj opozorim le še na to, da vhodna vrata brez senzorjev za samodejno odpiranje invalidom niso prijazna in zmanjšujejo samostojnost, nizke mize pa niso primerne za osebe z zmanjšano funkcijo gibljivosti trupa ter zgornjih okončin. Večni in največji problem pa so, kot rečeno, seveda še vedno ustrezno prilagojene sanitarije in parkirna mesta. x
Marko Kušar
