Oktobra letos bo od nastanka društva Vizija minilo 21 let. Leta 2004 so zasnovali poseben socialni program Nasilje nad invalidi, leta 2009 pa kupili in opremili varno stanovanje za začasno nastanitev žensk z izkušnjo nasilja, s čimer je nastal strokovni podprogram Varno zavetje Hiša zaupanja.
O nasilju nad invalidi, posebej ženskami, in o podpornih dejavnostih za uresničevanje njihovih vsakdanjih potreb smo se pogovarjali s strokovno vodjo Martino Košar in z ustanoviteljico ter dolgoletno predsednico društva Vizija Julijano Kralj, ki je za svoje življenjsko delo na področju reševanja posebnih socialnih in zdravstvenih problematik prejela številna priznanja. Kot najvišje državno priznanje za izjemne dosežke na področju prostovoljstva, njegovega razvoja in promocije je prejela tudi nagrado Republike Slovenije za prostovoljstvo za leto 2019. Nedavno, v mesecu marcu 2021, pa še priznanje za življenjsko delo po izboru uredništva lokalnega časopisa Novice.
Kako je nastalo društvo Vizija in kateri so glavni cilji njegovega delovanja?
Julijana Kralj: Vizija je bila ustanovljena leta 2000 kot enovito društvo, delujoče na lokalni in državni ravni. Na državni ravni smo pridobili status invalidske organizacije in status v javnem interesu na področju socialnega varstva. Program smo razvijali tako, da smo vsebine vsako leto dopolnili glede na ugotovljene potrebe. Zagovarjamo načelo enakih možnosti za vse, zato smo za cilj društva določili uveljavitev pravice do enakih možnosti žensk in moških z upoštevanjem vrste in stopnje invalidnosti ter potreb glede na spol invalida. Neposredno sodelujemo pri zadevah, ki urejajo življenjske pogoje in razmere žensk z invalidnostmi. Prvič smo v javnosti predstavili diskriminacijo žensk z gibalno oviro, kajti do tedaj so bile le redko omenjene med temami pogovorov na tem področju. Bili smo najmlajša in najmanjša invalidska organizacija in edina, ki se je začela ukvarjati s področjem nasilja nad invalidi in diskriminacijo žensk.
S katerimi vrstami nasilja se srečujejo osebe z invalidnostmi?
Martina Košar: S psihičnim, fizičnim, spolnim, socialnim in ekonomskim nasiljem - finančnimi in premoženjskimi zlorabami. Zaradi fizične, socialne ali ekonomske odvisnosti od drugih družinskih članov ali drugih bližnjih so osebe z oviranostmi še pogosteje žrtve različnih vrst nasilja. Zaradi nezmožnosti samoobrambe in pobega so v kritičnih trenutkih v slabšem položaju.
Katero nasilje je po vaših ugotovitvah najbolj razširjeno?
Martina Košar: Najbolj razširjeno je psihično nasilje, v katerem so posamezniki/ posameznice lahko udeleženi kot povzročitelji ali kot žrtve; že nepremišljena beseda zelo prizadene in slabo vpliva na duševnost, samozavest in psihično stabilnost drugega. Psihično nasilje skoraj vedno nastaja ob drugih vrstah zlorab, saj žrtve med prestajanjem doživljajo mnoge travme, ki pustijo psihične posledice. Namen in cilj psihičnega nasilja je ponižati in razvrednotiti sočloveka, ga podrediti sebi in povečati vpliv nad njim, pri žrtvi pa doseči, da izgubi samozavest in samospoštovanje. Z osebo s tako omajano psihično stabilnostjo je lažje manipulirati, saj žrtev verjame besednim sporočilom sogovornika/ sogovornice.
Kdaj govorimo o socialnem in ekonomskem nasilju?
Martina Košar: Starejši, bolni in invalidni ljudje, ki so v svojem življenjskem okolju bolj odvisni od pomoči drugih, so veliko bolj izpostavljeni tveganjem za finančne in premoženjske zlorabe. Zlasti tisti, ki živijo v neurejenih družinskih razmerah, med katere štejemo: nezaposlenost, alkoholizem v družini, zasvojenost z drogami in podobno.
Julijana Kralj: Ženske z invalidnostmi nasilje v družini najpogosteje trpijo ne le zaradi že omenjene odvisnosti od fizične in ekonomske pomoči, ampak tudi zaradi posledic alkoholizma v družini, prenizke izobraženosti, osveščenosti in informiranosti, zaradi sramu, nemoči, strahu pred maščevanjem in drugih individualnih razlogov.
Naredili smo raziskavo na področju nasilja nad invalidi, ki je zajela obdobje med letoma 1998 in 2008. Ugotovili smo, da se življenjsko ogrožene in nemočne počutijo predvsem zato, ker zaradi gibalne omejitve nimajo nobene možnosti, da bi nasilni osebi ubežale. Zaskrbljujoče finančne in premoženjske zlorabe, ki so jih opisale sogovornice, jasno kažejo na ogroženost in izkoriščanost žensk v družini.
Kaj ste v raziskavi ugotovili o doživljanju nasilja?
Julijana Kralj: Njihovo počutje ob doživljanju nasilja je različno. Večina je med prestajanjem nasilja depresivnih ter psihično in duševno izmučenih. Zasmehovano in ponižano se počuti polovica sodelujočih. Skoraj polovica jih je brez samozavesti, dvomijo v lastne sposobnosti in nimajo zaupanja v ljudi. Počutijo se tudi neprivlačne, zapuščene, imajo nizko samopodobo, naveličane so življenja in že nekaj časa nosijo v sebi misel na samomor. Nismo uspeli dobiti dovolj podatkov o spolnem nasilju, kar je po našem mnenju splošen odraz družbe. Žrtve o tem ne želijo govoriti zaradi sramu, razkrivanja družinskih situacij in izpostavljanja družinskih članov, predvsem otrok. Uporabnice vozičkov, ki živijo v nasilnem in obremenjujočem okolju in v programu sodelujejo, so za potrebe delovanja skupin za samopomoč predlagale zagotovitev varnega stanovanja, kjer bi lahko za kratek čas bivale, prejemale strokovno pomoč, se družile z drugimi žrtvami, si medsebojno dajale podporo in izkustveno znanje ter se usposabljale za lažje premagovanje vsakdanjih stresnih situacij.
Nasilje, tudi nad invalidi, se dogaja za zaprtimi vrati domov. Se ga žrtve vselej zavedajo? Kako jih opogumiti, da o njem spregovorijo?
Martina Košar: Ženske, žrtve nasilja, danes večinoma že dobro vedo, kaj je nasilje, ker so zaradi dostopa do medijev individualno ozaveščene. Tudi družbena ozaveščenost je predvsem zadnjih nekaj let že na takšni ravni. Da ne zberejo moči in poguma za zapustitev kraja nasilja, je mnogokrat kriva negotovost zaradi zavedanja, da vrnitve nazaj domov ni več. Nastanitev v varni hiši je časovno omejena. Kako urediti ekonomske in fizične neodvisnosti invalidov, ki zapuščajo pribežališče? Družbeno, sistemsko je dobro poskrbljeno za urejanje ekonomske in fizične pomoči. Po naših izkušnjah je najteže najti primerno stanovanje, dostopno osebam na vozičku, za dolgoročno nastanitev, po možnosti še neprofitno. V največji meri pa se kljub ozaveščenosti ne odločijo za ta korak zaradi slabe samopodobe in vdanosti v usodo. Zaradi sramu pred odkrivanjem ponižujočih družinskih razmer, skrbi za druge družinske člane, prav tako izpostavljene nasilju, in občutka premajhnega doprinosa k družini. Največ možnosti jim lahko damo z dostopnostjo informacij, komunikacij - ko gre za senzorne motnje, s tem pa tudi za prepoznavanje nasilja in oblik ustrezne pomoči. Da izvedo, kaj vse jim je na voljo ob namestitvi prek programov zaščite žrtev nasilja.
Običajno je v odnosu invalid – neinvalid žrtev invalidna oseba. Ali prihaja do situacij, v katerih sta vlogi obrnjeni?
Julijana Kralj: Prihaja tudi do situacij, ko je povzročitelj nasilja oseba z invalidnostmi. Sicer dosti redkeje. V društvu imamo izkušnjo telefonskega klica žrtve nasilja, povzročenega s strani invalida, družinskega člana. Zanimali so jo predvsem vzroki za nastanek agresivnosti pri osebah z invalidnostmi in kako ukrepati v konkretnih situacijah. Na nas se je žrtev obrnila za informativno pomoč.
Katere programe ste razvili v društvu?
Martina Košar: To so programi Nasilje nad invalidi, Prevozi, Ohranjanje zdravja in medicinski pripomočki, Zmanjšanje socialne izključenosti in Fizična pomoč invalidom z gibalno oviro.
Kateri od teh programov je prednosten?
Julijana Kralj: Program Nasilje nad invalidi smo določili kot prvo prioriteto.
Martina Košar: Ta program se izvaja za uresničevanje temeljnih človekov pravic in svoboščin oseb z invalidnostmi, ki so v svojem življenjskem okolju žrtve nasilja. Program obsega naslednje podprograme: Varno zavetje Hiša zaupanja, Spremljanje življenjskih razmer invalidov z dolgotrajnim preživljanjem nasilja v družini ter Informiranje in ozaveščanje strokovne javnosti, raziskovanje in razvoj. Ponujajo celostno individualno obravnavo osebe z invalidnostjo, ki je žrtev nasilja, in hkrati tudi bivanje v varnih prostorih, ki so prostorsko in tehnično prilagojeni gibalno oviranim invalidom. Po potrebi jim v okviru programa nudimo tudi spremstvo in fizično pomoč ter individualno svetovanje za psihično razbremenitev.
Julijana Kralj: Ocenjujemo, da je nujno izvajati posebne aktivnosti, ki jih v okviru javnih služb na njihovem primarnem nivoju ni mogoče zagotoviti. Medtem ko v slovenskem prostoru o nasilju v družini na splošno govorimo že nekaj desetletij in so na voljo podatki, s katerimi je mogoče napovedati približno število zlorab nad družinskimi člani, je nasilje nad invalidi neraziskano in v nekaterih okoljih še vedno tabu. Slovenske organizacije, ki so delovale v dobro oseb z invalidnostjo, so premalo usmerjale pozornost k prepoznavanju problematike žensk, pravic žensk in njihovih potreb. Prav zato je nastalo Društvo Vizija. Odločili smo se, da vstopimo v subtilni ženski svet ter z vrsto programov s področja socialnega in zdravstvenega varstva pomagamo izboljšati življenjske razmere deklet in žensk z invalidnostjo v Sloveniji.
Eden glavnih programov Društva Vizija je tako postal in ostal Dolgoročni program socialne preventive - nasilje nad gibalno oviranimi ženskami. Zahteva visoke strokovne kriterije za izvajanje in metode dela, ki omogočajo nudenje pomoči ciljni skupini invalidov, žrtvam nasilja. Cilj programa je vključiti v sodelovanje vse invalidske organizacije v Sloveniji in s tem ponuditi pomoč čim večjemu številu oseb z invalidnostmi - žrtvam nasilja ter jih opogumiti, da se odločijo za izhod iz krizne situacije.
Ali lahko delite katero od zgodb vaših uporabnic?
Julijana Kralj: Najmlajša uporabnica naše varne hiše, ki je zaradi nasilja v družini, povzročenega s strani staršev, zapustila dom že pri 15 letih, se je v stiski glede reševanja stanovanjskega vprašanja znašla med svojim izobraževalnim procesom. Do konca študija je bivala v študentskih domovih. Pri nas je bivala v vmesnem obdobju, ko si je urejala stanovanje. Z našo pomočjo ji je uspelo dobiti primerno, neprofitno stanovanje. Hkrati smo veliko naredili na družinskih odnosih s primarno družino.
Martina Košar: Najstarejša uporabnica, ki je nasilje s strani moža doživljala kar 60 let, je bivala pri nas nedolgo nazaj. Vse vladne in nevladne službe so v njeni zgodbi, na poti od nasilnega dejanja do stalne namestitve v DSO, odigrale pomembno vlogo. Ključen je bil seveda prvi korak - prijava nasilja. Je pravi zgled za vse žrtve nasilja, da ne telesna oviranost ne starost ne strah ali vdanost v usodo niso ovira za odločitev. Izbira druge poti za življenje brez nasilja je temeljna pravica vsakogar.
Različna strokovna združenja so v zadnjem letu dni, zaznamovanem s pandemijo koronavirusa, opozorila na porast osebnih stisk in nasilja. Ali vi v tem obdobju zaznavate več primerov?
Martina Košar: Porast nasilja je vsekakor prisoten tudi pri invalidih. Je pa ravno zaradi že tako težje družbeno-ekonomske situacije, nastale vzporedno s pandemijo, izgubami služb oziroma spremenjenimi možnostmi zaposlitve, lahko še slabše. Tako imamo več telefonskih klicev in pogovorov neposredno z žrtvami, samih sprejemov v bivalno enoto pa ne.
Kakšno je v tem, za celotno svetovno populacijo posebej zahtevnem obdobju, vaše sporočilo ali priporočilo?
Julijana Kralj: Konvencija o pravicah invalidov EU, katere podpisnica je tudi naša država, Vlado Republike Slovenije zavezuje k uresničevanju te konvencije. Kljub smernicam iz EU je bilo treba vse od ustanovitve našega društva pa do danes ves čas posebej zastopati pravice rizičnih skupin, da društvo ostane tudi finančno podprto s strani države. Kot majhno društvo, ki se bori za veliko stvar, smo morali premagovati velike ovire za uspešnejše izvajanje programa.
Program Nasilje nad invalidi je specifičen, ker zadeva nasilje in invalidnost različnih vrst in stopenj - z vsemi posledicami, posebnimi potrebami in dejavniki tveganja. V preučitev posameznega primera so vključene tudi družinske razmere, ki so se v času korona krize v nekaterih družinah še poslabšale in povečale ogroženost uporabnic programa. Tako so se osebam z invalidnostjo - žrtvam nasilja - zaradi celovite življenjske situacije zmanjšale možnosti za neposredno pomoč društva in za izhod iz kriznih razmer.
Hvala obema za pogovor.