V oddaji Med štirimi stenami se je v ponedeljek, 6. junija, Jana Papler Bajželj na 1. programu Radia Slovenija pogovarjala z Anjo Pustak Lajovic, dijakinjo prilagojenega poklicno-tehniškega izobraževanja z enakovrednim standardom za poklic ekonomski tehnik na Zavodu za slepo in slabovidno mladino Ljubljana, in ravnateljico tega zavoda Katjušo Koprivnikar. Njihov pogovor smo strnili v pisno obliko.
Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije prvi teden v juniju praznuje teden slepih. Letos so bile njihove aktivnosti usmerjene predvsem v ozaveščanje širše javnosti o pomenu dostopnosti za slepe in slabovidne ljudi. Dostopnost okolja in do procesov v njem je ključna za čim bolj samostojno življenje slepih in slabovidnih. Za uspešno vključenost v družbo pa je nujna tudi možnost zaposlovanja. Na Zavodu za slepo in slabovidno mladino Ljubljana se trudijo, da bi svojim učencem in dijakom omogočili izobrazbo, s katero bodo konkurenčni na trgu dela, od delodajalcev pa se pričakujeta čedalje večja dojemljivost in pripravljenost za zaposlovanje tudi slepih ter slabovidnih oseb. Okno v svet pa za slepe in slabovidne pomenijo predvsem tehnični pripomočki in seveda možnost spremstva pri vključevanju v okolje.
Življenje slepe dijakinje
Anja Pustak Lajovic se je rodila prezgodaj, pri komaj šestih mesecih in pol. Ko je bila stara tri mesece, so zdravniki staršem dejali, da je zaradi poškodovanega vidnega živca oslepela. Starši so ji povedali, da so zdravniki za to krivili okužbo z bakterijo toksoplazmoze, vendar naj bi bilo za okvaro vidnega živca v resnici krivo to, da so ji ob rojstvu v telo spustili preveč kisika. Iskali so rešitve, a so jim na kliniki v Švici povedali, da operacija ni mogoča, saj ima mrtev vidni živec. Pri petih letih je Anja prišla v vrtec v Zavod za slepo in slabovidno mladino Ljubljana, kjer je opravila tudi osnovno šolo, poklicno administrativno šolo, nato pa v programu 3 + 2 nadaljevala šolanje v programu prilagojenega poklicno-tehniškega izobraževanja z enakovrednim standardom za poklic ekonomski tehnik. Zdaj končuje prvi letnik, čakata pa jo še eno leto šolanja in nato poklicna matura. Zdaj dvajsetletna Anja je zelo dejavno dekle, ki se veliko ukvarja z glasbo, poje, igra na kitaro, klaviature in kljunasto flavto ter piše besedila pesmi. Honorarno sodeluje tudi na lokalni televiziji v Zasavju, kjer je med šolanjem opravljala tudi delovno prakso kot administratorka, njena velika želja pa je, da bi postala radijska ali televizijska napovedovalka, nekoč pa bi rada odprla tudi svoje podjetje.
Poslanstvo Zavoda za slepo in slabovidno mladino Ljubljana
Katjuša Koprivnikar delo ravnateljice Zavoda za slepo in slabovidno mladino opravlja četrto leto, kot učiteljica športne vzgoje pa se s slepimi in slabovidnimi otroki ukvarja že dvajset let. Delovanje zavoda opisuje kot šolski sistem v malem, saj obsega programe od vrtca in osnovne šole pa do srednješolskih programov. Že vrsto let izvajajo program administrator in ekonomski tehnik, letos pa so začeli tudi program nižjega srednjega poklicnega izobraževanja. V prihodnosti načrtujejoprilagajanje še dveh programov, to je srednji turistični program in program urejanja velikih podatkov, saj ima to področje perspektivo tudi v zaposlovanju.
Konec šolanja in vstop na trg dela
Anja se zaveda, da je zaposlitev težko dobiti, vendar verjame, da se bo sčasoma nekje našlo mesto tudi zanjo, kjer bo lahko dokazala svoje sposobnosti. Tudi Katjuša Koprivnikar priznava, da je stanje pri zaposlovanju skrb vzbujajoče in da se kljub njihovemu trudu, da bi izšolali sposobne posameznike, ti po šolanju hitro znajdejo na Zavodu za zaposlovanje, nato pa se večina tudi kmalu invalidsko upokoji. »S tem izničimo celotno izobraževanje in ne izkoristimo potencialov, ki jih imajo slepi in slabovidni,« pravi Katjuša Koprivnikar. Da bi ta trend nezaposlovanja obrnili, si na Zavodu v zadnjem letu in pol prizadevajo poiskati možnosti, da bi pristopili do delodajalcev, obenem pa slepim in slabovidnim pomagali pridobiti kompetence za boljšo zaposljivost. V oktobru bodo ob dnevu bele palice organizirali okroglo mizo, na kateri bodo predstavili potrebe pri zaposlovanju slepih in slabovidnih oseb. Že zdaj pa za svoje dijake organizirajo delovne prakse, na katerih lahko pridobijo praktične izkušnje, delodajalci pa pridejo v stik s slepimi in slabovidnimi in tudi tako spoznajo, da prilagoditev delovnega procesa le ni tako težka, kot si predstavljajo. Prav predsodki in strah pred stroški so v tem procesu še vedno velika ovira.
Pravica do spremljevalca in tehničnih pripomočkov
Potreba po tehničnih pripomočkih življenje podraži, toda ta cena je za večjo samostojnost slepih in slabovidnih oseb brez dvoma opravičljiva. V Sloveniji živi okoli 4000 slepih oseb, po ocenah stroke pa še med 30.000 in 40.000 oseb s tako hudimi okvarami vida, da jih te resno ovirajo v vsakdanjem življenju. Tako kot Anja je večina slepih vključena v Zvezo društev slepih in slabovidnih, kjer je na voljo tudi mreža spremljevalcev. Zaradi omejenih sredstev pa ima slepa oseba pravico do koriščenja spremstva zgolj osem ur mesečno, kar je za dejavno osebo nedvomno premalo in jo v njenem vključevanju v okolje omejuje. Prav tako imajo le enkrat v življenju možnost pridobitve tehničnega pripomočka brajeve vrstice, ki pa jim pomeni okno v svet. Anja jo je s pomočjo donatorjev, stane namreč kar 3000 evrov, dobila šele prejšnji teden.
»Slepote me nikoli ni bilo sram. Živim polno in počnem veliko stvari,«pravi Anja. V pogovoru pa lahko spoznate tudi, da na življenje gleda pozitivno in pričakuje, da bo družba v prihodnje postajala vse bolj odprta tudi za ljudi, ki pač ne vidijo, pa zato nimajo prav nič drugačnih želja ali sposobnostih od drugih.
Še veliko več o življenju slepih in slabovidnih, ključnem pomenu dostopnosti okolja in procesov v njem ter o vlogi izobraževanja in usposabljanja pa v oddaji Med štirimi stenami, ki ji lahko prisluhnete na povezavi: http://radioprvi.rtvslo.si/2016/06/med-stirimi-stenami-53/x
Veronika Rot