Sedmega novembra leta 1920 je bilo ustanovljeno Podporno društvo slepih, pravni predhodnik Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije (ZDSSS), ki je tako najstarejša slovenska invalidska organizacija. V vsem tem času je organizacija temeljno skrb namenila prizadevanjem za izboljšanje življenjskih razmer in lažje vključevanje ljudi z okvarami vida v družbeno okolje. Danes ZDSSS sestavlja devet medobčinskih društev slepih in slabovidnih, v katere je včlanjenih 4000 slepih in slabovidnih. Svoj jubilej je ZDSSS praznovala s slavnostno skupščino. Člani skupščine so ob 95-letnici ZDSSS sprejeli tudi poslanico vodstvu zakonodajne in izvršne oblasti, ministricam in ministrom Vlade RS, poslanskim skupinam DZ RS in slovenski javnosti. Zbrane goste so nagovorili Ivo Železnikar, član skupščine ZDSSS, Sonja Pungertnik, Slovenka leta 2014, in Tomaž Wraber, predsednik ZDSSS.
»95-letna tradicija je zagotovilo, da se bo naša organizacija tudi v prihodnje uspešno odzivala na vse okoliščine, s katerimi se bo srečala. Te pa niso in ne bodo preproste. Globalizacija, ki je že tu, od nas zahteva povezanost, enotnost in solidarnost pri iskanju novih pristopov k reševanju izzivov časa. Sporočilo naših ustanoviteljev je, da se moramo najprej vprašati, kaj lahko organizaciji damo, šele nato, kaj lahko od nje dobimo,« je v nagovoru zbranim poudarilTomaž Wraber, predsednik ZDSSS. V poslanici, sprejeti ob 95. obletnici ZDSSS, člani skupščine ugotavljajo, da se položaj slepih in slabovidnih pri nas ne izboljšuje. »Najhujše je, da naša država ne uresničuje lastnih zakonskih določil. Tu je vsekakor najpomembnejša že sedem let uzakonjena pravica do celovite rehabilitacije slepih in slabovidnih, ki je upravičenci še vedno ne morejo uveljaviti. Poleg tega pa RS nima registra slepih in slabovidnih, skoraj nič se še ni zgodilo za uveljavitev Marakeške pogodbe v naši avtorski zakonodaji, preskrba z medicinsko-tehničnimi pripomočki za slepe in slabovidne je precej slabša kot v številnih revnejših državah, zaposlenih slepih ali slabovidnih je vsak dan manj,« še izhaja iz poslanice. Ivo Železnikar, član skupščine ZDSSS,pa ob tem poudarja tudi pomembno vlogo ZDSSS pri zagotavljanju ustreznih življenjskih in delovnih razmer za ljudi z okvarami vida: »Ustvarjanje primernih razmer za usposabljanje in učenje našega članstva je bila in mora ostati temeljna naloga naše organizacije in ZDSSS mora pri tem ustvarjati ustrezne razmere za nadgradnjo teh programov, saj je znanje trdna naložba za prihodnost.« Zbrane je nagovorila tudiSonja Pungertnik, Slovenka leta 2014, ki meni, da je »prihodnost naše organizacije precej odvisna od naše sposobnosti dopuščanja in združevanja različnosti. Ne smemo pozabiti, da nas druži le ena življenjska okoliščina, to je delna ali popolna izguba vida. Vsekakor zadosten razlog za skupno pot in skupne cilje, saj ta okoliščina vpliva na vsa področja našega življenja. Toda vsak od nas je še mnogo več kot le slep ali slaboviden posameznik. Živimo vsak svoje zasebno življenje, prihajamo iz različnih okolij, v družbi imamo različne vloge, prizadevamo si za različne cilje, v sebi skrivamo različne talente in sanjamo različne sanje. Kot taki tvorimo organizacijo, ki je mnogo več kot le v aktih zapisana struktura. Tudi družba nas, hočemo ali nočemo, vedno vidi kot posameznike, ki pripadamo isti skupini. Tako je uspeh vsakega posameznika naš skupni uspeh in poraz vsakega posameznika naš skupni poraz.«
Tradicija za prihodnost
Ob 95-letnici je pri ZDSSS izšel zbornik Tradicija za prihodnost, v katerem so natančneje opisani tudi začetki samoorganiziranja slepih na Slovenskem. »Čas po prvi svetovni vojni je prinesel spremembe in novosti pri izobraževanju, skrbstvu slepih. Vzrok za spremembe je bila ustanovitev nove države SHS in prihod slepih vojaških invalidov, otrok in odraslih iz avstrijskih zavodov v letih 1918 in 1919. Povojna zavest ljudi je bila na visoki stopnji, zaradi vojne in njenih posledic so bili zelo naklonjeni slepim in drugim invalidom, kar se je kazalo v dobri organiziranosti in zbiranju denarja,« v strokovnem prispevku, ki je del zbornika, ugotavljamag. Aleksandra Serše, raziskovalka problematike slepih in slabovidnih po prvi svetovni vojni. Pobudnika za ustanovitev Podpornega društva za slepe sta bila Franc Dolinar in Alojzij Levstek. Prvi si je oči poškodoval, ko se je kot dvanajstletni deček igral z dinamitno kapico, drugi pa v nesreči z apnom. Da bi zbrala zadostno število članov za ustanovitev društva, sta prepotovala vso Slovenijo. Ustanovni občni zbor društva je bil 7. novembra 1920 v Ljubljani. Organizacija je bila na visoki ravni, saj so že na ustanovnem sestanku imeli pripravljena pravila, ki so jih dali potrditi velikemu županu ljubljanske oblasti. Ta jih je potrdil mesec dni po ustanovnem občnem zboru, 9. decembra 1920. Ker je bilo v tistem času življenje slepih zelo težko in so bili mnogi prisiljeni beračiti, se je na začetku veliko pozornosti posvetilo zbiranju finančnih sredstev. V desetletjih, ki so sledila, je organizacija začela razvijati številne programe, ki so zaokrožali ali dopolnjevali skrb za potrebe slepih in slabovidnih. Največji razcvet je doživela po drugi svetovni vojni, ko je postala trdna in za tisti čas odlično organizirana, leta 2004 pa je pridobila tudi status nacionalne reprezentativne organizacije za slepoto in slabovidnost, kar ji daje posebno vlogo in mesto v Sloveniji.
Knjižnica slepih in slabovidnih Minke Skaberne dve leti starejša od ZDSSS
Profesorica Minka Skaberne je že dve leti pred ustanovitvijo Podpornega društva slepih ustanovila slovensko Knjižnico za slepe. Organizirala je tečaje prepisovanja knjig iz črnega tiska v brajico, na katerih sta sodelovali 102 prostovoljki. V enem letu so prepisale 60 del slovenskih pisateljev v 130 brajevih zvezkih, vsak od njih pa je imel 150 strani. Knjižnica je do leta 2014 delovala v prostorih ZDSSS, kjer se je spoprijemala s številnimi prostorskimi in kadrovskimi omejitvami. S pridobitvijo sredstev iz Evropskega socialnega sklada za izvajanje projekta Knjižnica slepih in slabovidnih pa je ZDSSS uspelo zagotoviti boljše razmere za njeno delovanje v novih prostorih; poskrbeli so za znatno povečanje nabora knjižničnih gradiv v prilagojenih oblikah in uvedbo formata DAISY ter izvajali številna izobraževanja, usposabljanja in bogat kulturni program. Projekt Knjižnica slepih in slabovidnih se bo uspešno sklenil konec novembra 2015.
Položaj slepih in slabovidnih nekoč in danes, pogovor s predsednikom ZDSSS, Tomažem Wrabrom
Če primerjate, kakšen odnos je imela družba do slepih in slabovidnih pred 95 leti in kakšnega danes, kaj bi poudarili? Odnos se je v tem času seveda bistveno spremenil. Če je ob ustanovitvi Podpornega društva slepih temeljil predvsem na usmiljenju in darilih »vbogajme«, je, najbrž močno tudi pod vplivom političnih sprememb po drugi svetovni vojni, začelo prevladovati razumevanje, da smo slepi in slabovidni lahko enakopraven del družbe oz. da bi to vsaj morali postati. Takšno razumevanje se je prej uveljavilo v tako imenovanem socialističnem bloku evropskih držav in šele nato dobilo »domovinsko pravico« tudi na »razvitem zahodu«. Zato je lahko naša organizacija po drugi svetovni vojni ustvarila svojo trdno organizacijsko mrežo, kar ji je omogočalo stabilno in sorazmerno zanesljivo financiranje. Danes žal ugotavljamo, da je to financiranje čedalje bolj ogroženo, da se zmanjšuje in da se tudi v naši družbi znova vse bolj pojavlja »dušebrižniški«, pokroviteljski in »usmiljenski« pristop. Ta slepih in slabovidnih ne priznava kot enakopravnih državljanov, ki družbi lahko mnogo prispevajo, ampak le kot tiste, ki jih od časa do časa odpravimo z nekaj miloščine.
Kakšen je bil namen društva takrat in kakšen danes? Namen se v svojem bistvu ni veliko spremenil. Pobudnika Franc Dolinar in Alojzij Levstek sta ga iz svojih lastnih življenjskih izkušenj postavila tako napredno, da je aktualen še danes: čim več slepim (in danes tudi slabovidnim) omogočiti neodvisno življenje, ki si ga zagotovijo z lastnim delom, tistim, ki tega ne bi zmogli, pa omogočiti vključevanje v družbo v skladu z njihovimi sposobnostmi. Leta 1920 država ni bila sogovornik društva, kar se je po drugi svetovni vojni spremenilo, a kot že povedano: dandanes to država razume čedalje bolj na načelni ravni, resničnemu dialogu z nami pa se na nekaterih področjih spretno izmika.
Katere so glavne pravice, ki ste si jih v tem času izborili? In za katere si še prizadevate?
Žal ugotavljamo, da je stanje (glede na skoraj sto let razvoja) še daleč od primernega, kaj šele dobrega. Res obstajajo nekateri, predvsem iz dela izvirajoči finančni dodatki (DPP, invalidnina) in socialni korektivi, ki naj bi ublažili socialno stisko slepih in slabovidnih. A velike restrikcije in »varčevalni ukrepi« jih zelo zmanjšujejo in ogrožajo in ni povsem neupravičen strah, da marsikaterega od njih kmalu ne bo več. Če ob koncu šestdesetih let prejšnjega stoletja skoraj ni bilo slepega ali slabovidnega, ki bi bil brezposeln ali brez socialne varnosti, pa je zaposlenih slepih in slabovidnih danes vsak dan manj, pretežno neuspešnih iskalcev zaposlitve in »prezgodnjih« upokojencev pa vse več. Naša država je zelo mačehovska pri medicinsko-tehničnih pripomočkih za slepe in slabovidne, skoraj ničesar pa tudi še ni storila za implementacijo Marakeške pogodbe v slovensko avtorsko zakonodajo. Pismo Minke Skaberne Ivanu Cankarju iz leta 1918 bi mirno lahko poslali tudi naši vladi, le da bi bil odgovor najbrž manj prijazen. Najhujše pa je, da smo si po več desetletjih julija leta 2008 izborili uzakonjeno pravico do celovite rehabilitacije slepih in slabovidnih, pa te pravice še dandanes ne more uveljaviti nihče. Ministrstvo za zdravje pa se na naše pozive in pisma ne odziva. Zdi se nam, da se v naši družbi čedalje jasneje oblikujeta dva segmenta: maloštevilna elita, ki ima vse, kar koli se ji zahoče, in precej velika večina tistih, ki se jim odrekajo celo temeljne človekove pravice.
Sklepna misel in poziv pristojnim
»Vemo, da je težav pri nas veliko, in bili smo potrpežljivi. Predolgo! Zato pričakujemo od vseh vas, da nam prisluhnete in začnete ukrepati. Rezultatov ne bo takoj, takoj pa želimo videti vsaj prve resne premike v pravo smer. Zdaj čakamo na tiste korake na drugi strani, ki bodo porok, da bo čez pet let, ob naši stoletnici, položaj bistveno boljši,« so ob 95. obletnici obstoja zapisali v poslanici vodstvu zakonodajne in izvršne oblasti, ministricam in ministrom, poslanskim skupinam državnega zbora in slovenski javnosti v ZDSSS. In dodali:»Družba smo vsi, tudi mi!«x
Veronika Rot
