Gluhi in naglušni gledalci lahko edino potrošniško oddajo v Sloveniji ob torkih ob 17.28 sočasno s slišečo javnostjo, ki oddajo Koda gleda na TV SLO 1, spremljajo na MMC TV, kjer vsebine v slovenski znakovni jezik izmenično tolmačita Nataša Kordiš in Tanja Giuliatti Davinić.Na dan, ko smo se Slovenci pred 27 leti na plebiscitu izrekli za samostojno državo, bodo ustvarjalci Kode ugotavljali, kako smo se v tem času spremenili potrošniki in tisti, ki, čeprav to težko priznamo, usmerjajo in vodijo naše potrošniške navade.
Marsikaj je danes drugače in bolj enostavno, kot je bilo nekoč. Izbira na trgovskih policah je praktično nepregledna, mleko in kruh lahko prek spleta naročimo kar na dom, položnice in mestni avtobus pa plačamo z mobilnim telefonom. To pa ni vse. Danes lahko denimo elektriko kupimo od mobilnega operaterja, avtomobile lahko polnimo na domači vtičnici, po knjigo ni treba v knjižnico, ampak si jo lahko pretočimo kar na tablični računalnik. Še vedno pa nič ni zastonj, prav nasprotno. Storitve in dobrine so se v zadnjih desetletjih močno podražile, kaže statistika. Začnimo s kavo, ki si jo enkrat na dan zaželi tako rekoč vsak izmed nas. Leta 1991 smo za skodelico kave v lokalu preračunano odšteli pet evrskih centov. To pomeni, da bi si za ceno ene skodelice kave leta 2016 lahko privoščili v osamosvojitvenem letu že življenjsko nevarno dnevno dozo 29-ih skodelic. Občutno so se v zadnjih desetletjih podražili tudi frizerski saloni: za ceno striženja dolgih ženskih las pred šestimi leti bi se lahko dame leta 1991 frizirale vse leto in to kar dvakrat mesečno. Tudi cene goriva so se v 26 letih samostojne Slovenije povzpele v nebo. Če smo leta 1991 za liter neosvinčenega 95-oktanskega bencina odšteli glede na današnje cene smešnih 13 centov, je osem let pozneje tal stal skoraj trikrat več, ob prevzemu evra je bilo za liter treba odšteti slab evro, trenutno se cene gibljejo okoli evra in 30 centov.
Primerjava cen nekaterih drugih izdelkov
Vrednost današnje vozovnice za mestni avtobus bi pred 26 leti zadostovala za 24 voženj, za ceno današnjega enega izvoda bi lahko leta 91 prebrali tako rekoč ves dnevni tisk, dražja sta tudi kilogram belega kruha in mlečne čokolade. Podražil se je tudi RTV prispevek: leta 1994, denimo, je ta znašal 1.429 tolarjev ali nekaj manj kot 6 evrov, danes posamezno gospodinjstvo prejme položnico za 12,75 evra. A ker je statistika kot segedin: nekateri ljudje jedo zelje, drugi meso, jo je potrebno analizirati z več plati. Z današnjo povprečno mesečno neto plačo, ki znaša dobrih tisoč evrov, si lahko privoščimo bistveno več kot leta 1991: le vstopnice za kino so ena izmed stvari, ki so se podražile bolj, kot so se zvišali povprečni dohodki. Z današnjo plačo si namreč lahko privoščimo manj vstopnic za obisk kina kot pred 26 leti. Tudi trgovin imamo bistveno več kot nekoč. Ko se denimo pripeljemo v Koper, je prva stvar, ki jo opazimo, kopica trgovinskih centrov. Podobno je slika v marsikaterem slovenskem mestu. »Če je prodajnih površin v Sloveniji 5 milijonov in 600 tisoč, je za primerjavo površin šol in vrtcev malo pod 4 milijone m2, medtem ko površin bolnišnic pa nekaj čez 900 tisoč kvadratnih metrov,« pove Ema Pogorelčnik z Geodetske uprave. Rekorder med nakupovalnimi centri je novomeška Qlandia, za petami sta ji ljubljanski Citypark in Europark v Mariboru. Največ prodajnih površin je sicer po podatkih Geodetske uprave v Ljubljani, Mariboru in Celju. V prestolnici je skoraj 3 metre in pol prodajnih površin na prebivalca.
Trgovska središča kot oblika javnega prostora
»Da ima Ljubljana malo več trgovskih površin, je logično. Prvič, ker je največje mesto in tudi regionalno središče, poleg tega v Ljubljani v trgovine ne hodijo samo Ljubljančani in Ljubljančanke, ampak hodijo tudi Italijani, hodijo iz Zagreba, prihajajo tudi tisti, ki potujejo skozi mesto,« pojasni ljubljanski podžupan Janez Koželj. Največja koncentracija trgovin je na obrobju mesta, tja se ne selijo le trgovine, nakupovalna središča postajajo mesta v malem. »V vseh mestih ki jih poznamo, so postala trgovska središča tudi neka oblika javnega prostora, čeprav so v zasebni lasti. To je prostora, kamor greš lahko na izlet,« doda Koželj in nadaljuje: »Mestna središča ponujajo bolj butičen izbor, namenjen predvsem turistom. Tako si mesto središče in BTC nista več konkurenčna, ampak vsak prispeva k eni ponudbi mesta in k njegovemu bolj pestremu življenju.« Na vprašanje, kdaj bo prodajnih površin, ki jih je kot rečeno že zdaj precej več, kot površin namenjenih šolstvu ali zdravstvu, dovolj, Koželj odgovori: »Mislimo, da to področje ureja trg. Jaz verjamem, da je ponudba že dodobra nasičena, kljub temu, da naj bi se zgradili še nekateri trgovski centri ali pa vsaj večji kompleksi, kot je mega Spar, ki je že v gradnji.« Obstajajo pa tudi izjeme, pravijo na Geodetski upravi: »Imamo občino, kjer v registru nimamo evidentiranih prodajnih površin. To je občina Osilnica, druga najmanjša je pa občina Jezersko, s 100 m2 trgovine.«
Več v oddaji Koda
O potrošniških navadah nekoč in danes bodo govorili v oddaji Koda, ki jo boste lahko v slovenskem znakovnem jeziku spremljali tudi danes, 26. decembra ob 17.20 na MMC TV na povezavi: http://4d.rtvslo.si/zivo/tvmmc. Vse objavljene oddaje si boste pozneje lahko znova ogledali tudi v arhivu MMC, na spletni strani www.dostopno.si, pod rubriko Oddaje z znakovnim jezikom.
V. P.