Ljubica Podboršek je prva uradna tolmačka slovenskega znakovnega jezika, pa tudi dolgoletna učiteljica tega jezika, oblikovalka njegove abecede, sodelavka TV Slovenija, kjer je v jezik gluhih pretolmačila na stotine oddaj. Znakovni jezik je materni jezik Ljubice Podboršek, tolmačenje njeno življenjsko poslanstvo.
Z Ljubico Podboršek smo se o pomenu, razvoju in učenju slovenskega znakovnega jezika pogovarjali ob 14. novembru, dnevu, ki ga je Vlada Republike Slovenije na predlog Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije in Združenja tolmačev za slovenski znakovni jezik razglasila za dan slovenskega znakovnega jezika. Leta 2002 je na ta dan z objavo v Uradnem listu RS tudi uradno začel veljati Zakon o uporabi slovenskega znakovnega jezika.
Začnimo pri osnovnem vprašanju: kaj je slovenski znakovni jezik (SZJ)?
Slovenski znakovni jezik je jezik, ki ga uporabljajo gluhi v Sloveniji za medsebojno sporazumevanje in za sporazumevanje s tistimi slišečimi, ki ta jezik znajo. Gluhi med seboj vedno in povsod uporabljajo za komunikacijo svoj prvi, naravni jezik, znakovni jezik, ki pa se ga še do nedavnega niso imeli možnosti naučiti v rednem izobraževalnem procesu, ampak so se ga učili in naučili z osebnimi stiki z gluhimi ljudmi. Slovenski znakovni jezik,oziroma kateri koli znakovni jezik je vizualni jezik, kar pomeni, da ga sprejemamo z očmi in izražamo z gibi rok v prostoru – ta prostor si lahko predstavljate kot navidezno škatlo, ki sega od vrha glave prek širine ramen do pasu –, z mimiko in telesnim gibanjem.Znakovni jezik sestavljajo kretnje, mimika in telesno gibanje.To, kar so za govorni jezik besede, so za znakovni jezik kretnje, mimika in telesno gibanje pa sta ekvivalentna fonetiki. Vsaka kretnja je sestavljena iz štirih elementov: drže prstov oziroma oblike roke, gibanja roke, smeri gibanja in usmerjenost dlani glede na položaj telesa. S spremembo samo enega elementa se spremeni pomen kretnje. Znakovni jezik je jezik kot vsak drug jezik, ima svoje značilnosti in slovnico.
Kaj menite, od kod izvira komuniciranje z rokami?
Verjetno je komunikacija z rokami, gibanjem, mimiko in vsem telesom ena najstarejših oblik sporazumevanja med slišečimi ljudmi na svetu. Gluhi kot manjšina pa so bili pri razvijanju jezika v preteklosti precej prikrajšani in zapostavljeni, saj so gluhe imeli za zaostale, manj sposobne ljudi. V družinah, kjer so imeli gluhega otroka, so razvili nekatere znake, ki so jih uporabljali za najosnovnejše sporazumevanje in so jih poznali le oni; to so bile njihove družinske kretnje.
Kako pa se je ta način sporazumevanja oblikoval v jezik, kakšen je bil razvoj znakovnega jezika v preteklosti in kako se razvija danes?
Seveda ima znakovni jezik svojo zgodovino in razvoj. Sprva so vlogo učitelja gluhih prevzeli duhovniki, ki so poučevali gluhe otroke iz premožnih družin, kot pričajo podatki iz 15. in 16. stoletja iz Španije, Anglije in Belgije. A učenje in razvijanje znakovnega jezika se je začelo šele z ustanavljanjem šol za gluhe. Prvo tako šolo je leta 1760 v Parizu ustanovil opat de l'Epee, ki je s pomočjo gluhih učencev razvijal sistem znakov, te pa so potem uporabljali pri učnih vsebinah. V to šolo so hodili učitelji iz drugih držav na hospitacije. Pri tem so nekaj naučenih francoskih kretenj prenesli v svoje šole, zato še danes obstajajo nekatere podobnosti med posameznimi kretnjami. Iz pariške šole so prihajali zelo izobraženi gluhi, ki so postali tudi učitelji gluhih. Vendar se znakovni jezik ni razvijal ves čas od pariške šole. Leto 1880 je bilo prelomno leto, saj so na milanskem kongresu o izobraževanju gluhih slišeči učitelji sklenili, da se kretnja v šolah za gluhe popolnoma ukine in uvede oralna metoda poučevanja gluhih, ki je kljub številnim protestom in zahtevam odrasle gluhe manjšine po dopolnjevanju pouka v znakovnem jeziku skoraj vse stoletje ostala prevladujoča metoda skoraj po vsem svetu.
Kako pa se je znakovni jezik razvijal na območju Slovenije?
V Sloveniji sta bila prva zametka šole za gluhe leta 1840 v Gorici in leta 1886 v Šmihelu, a sta delovali le kratek čas. Prva »prava« šola za gluhe je bila ustanovljena leta 1900 v Ljubljani, ki pa je tudi temeljila na oralni metodi. Kljub temu je znakovni jezik med gluhimi otroki in mladostniki obstajal. Učili so se ga drug od drugega in od starejših gluhih, in tako je znakovni jezik prehajal iz generacijo v generacijo. Pravega sistematskega učenja znakovnega jezika pa takrat ni bilo. Šele s sprejemom totalne komunikacije v sistem izobraževanja gluhih, ki jo je sprejel Unesco leta 1985, smo tudi v Sloveniji začeli uvajati znakovni jezik v šolah za gluhe, začeli smo izdajati slikovne slovarje, učbenike znakovnega jezika, DVD-je, pripravljati tečaje SZJ za učitelje gluhih otrok, starše, sorodnike, prijatelje in za vse, ki so se želeli naučiti tega jezika. Ustanovljena je bila skupina za razvoj znakovnega jezika, v kateri so gluhi iz različnih delov Slovenije, ki ustvarja veliki slikovni slovar.
Ali obstaja standardiziran SZJ? Ali tudi v SZJ obstaja sleng, narečja?
Z nastajanjem slovarjev kretenj, učbenikov za učenje SZJ in DVD-jev so kretnje postale standardizirane. V velikem slovarju kretenj, ki ga ustvarja skupina za razvoj SZJ na Zvezi društev gluhih in naglušnih Slovenije (ZDGNS), so na prvem mestu navadno posnete standardizirane kretnje, na drugem pa narečne in tudi slengovske kretnje.
Kako se SZJ razlikuje od drugih znakovnih jezikov in ali obstaja nekakšna esperanto različica znakovnega jezika?
Vsak znakovni jezik je jezik zase in se razlikuje od države do države, po tem pa jih tudi tako poimenujemo, npr. angleški ZJ, ameriški ZJ, nemški ZJ. Obstajajo pa tudi podobnosti med nekaterimi ZJ v posameznih kretnjah. SZJ ima veliko podobnosti z avstrijskim, nemškim in italijanskim, ker so bile šole za gluhe tam prej ustanovljene in so nekateri slovenski gluhi imeli možnost šolanja in so tako prenesli njihove kretnje k nam. Seveda pa so se tudi te sčasoma malo spreminjale in se umestile v naš prostor. Z druženjem gluhih po svetu in organiziranjem svetovnih kongresov gluhih, olimpijad gluhih, raznih posvetov in srečanj je nastala potreba po mednarodnem znakovnem jeziku, v katerem pa prevladujejo kretnje ameriškega znakovnega jezika, ker je ta znakovni jezik nastal na ameriških tleh. Mednarodni ZJ je zelo izrazni jezik, zanimiv v interpretiranju in precej hitro razumljiv gluhim.
Kako, kje in kdaj se osebe z gluhoto spoznajo s SZJ in kako se ga naučijo?
Če se slišeč ali gluh otrok rodi gluhim staršem, se tako rekoč že od rojstva uči od svojih staršev. Če pa se gluh otrok rodi slišečim staršem, se s SZJ po navadi prvič sreča, ko pride v šolo oz. vrtec za gluhe, saj starši navadno ne znajo znakovnega jezika. Ves ta čas pa so taki otroci prikrajšani za učenje jezika, tako znakovnega kot govornega.
Kako pa ste se znakovnega jezika naučili vi?
V življenju sem imela to srečo, da sem se rodila krasnim, ljubečim gluhim staršem, ki so mi dali že v zibelko svoj jezik, znakovni jezik, ki je postal moj materni jezik. Obenem pa sem od njiju in od okolja dobivala tudi govorni jezik.
Kako ste se odločili, da bo tolmačenje, ukvarjanje s SZJ postalo vaš poklic, kariera?
Tako rekoč vse življenje sem bila v vlogi tolmača, najprej svojim staršem in njihovim gluhim prijateljem, in že kot majhni deklici se mi je zdelo vedno samoumevno, da sem tolmačila situacije, ki so se pojavile, če sem bila z gluhimi, pa naj so bile to radijske novice, prenos nogometne tekme ali skokov v Planici. Moja mama in oče sta bila zelo družabna in priljubljena med gluhimi, tako da sem bila tudi jaz ves čas v stiku z gluhimi iz različnih delov Slovenije in tudi iz Jugoslavije. Tako sem se tudi od njih učila in izpopolnjevala v znakovnem jeziku, odkrivala njegove lepote in bogastvo. Z očetom, ki je bil po poklicu višji zobotehnik, sem hodila na razne sestanke, posvete, občne zbore, ker je bil funkcionar v organizaciji gluhih, in tam tolmačila, tako da je tolmačenje postalo spremljevalni del mojega življenja. Dolga leta sem bila tako rekoč uradna tolmačica Zveze gluhih na vseh njenih pomembnih dogodkih. Poleg tega sem tolmačila in še tolmačim tudi v številnih življenjskih situacijah gluhih, od rojevanja in porok do smrti, praznovanj itd.
Toda tolmačenje iz znakovnega jezika v govorjenega in nasprotno ste pomagali povzdigniti tudi na višjo, profesionalno raven. Kako?
Zaradi čedalje večjih potreb po tolmačenju smo z Zvezo gluhih ustanovili sekcijo, v kateri so bili odrasli otroci gluhih staršev in tudi nekateri, ki so želeli postati tolmači, ter določili program izobraževanja oziroma šolanja. To je bil začetek Združenja tolmačev pri ZDGNS, ki je leta 2001 postal Zavod združenja tolmačev. Šolanje tolmačev je temeljilo na praktičnem usposabljanju, ni pa bilo na voljo nobenega priročnika ali strokovne literature. Zato smo izdali slikovni slovar kretenj Govorica rok 1, pozneje pa še Govorico rok 2 s pripadajočimi videokasetami. Poklicno sem se začela ukvarjati s SZJ, ko sem se leta 1988 zaposlila na Zavodu za gluhe in naglušne v Ljubljani z nalogo sistematskega uvajanja znakovnega jezika v šolo. To je bil zame velik izziv, čast in veliko spoštovanje pred postavljeno nalogo. Tu pa so začeli nastajati Učbeniki za učenje SZJ 1, 2 in 3 s slikovnimi slovarji in DVD-ji.
Torej ste veliko svoje energije posvetili tudi poučevanju. Koliko slišečih se zanima za učenje ZJ? Se je SZJ težje naučiti kot kakega drugega jezika?
Takrat, ko sem se zaposlila na Zavodu za gluhe in naglušne Ljubljana, sem začela poučevati znakovni jezik, še pred tem pa sem od leta 1980 poučevala na Pedagoški akademiji, sedanji Pedagoški fakulteti, kakor me je povabila profesorica Marija Lipužič, da sem študentkam surdopedagogike predstavljala osnove znakovnega jezika. V Zavodu smo organizirali tečaje SZJ najprej za zavodske učitelje in vzgojitelje, nato za starše gluhih otrok in njihove sorodnike ter prijatelje. Tečaji so postajali zelo popularni in vsako leto se je prijavilo veliko število novih tečajnikov, ki niso bili neposredno povezani z gluhoto, študentje različnih smeri in ljudje iz različnih poklicev. V Zavodu potekajo petstopenjski tečaji in vsako leto se prijavi okrog sto tečajnikov. Glede težavnosti učenja lahko rečem, da ni bistvene razlike med učenjem ZJ in drugega tujega jezika. Če hočeš jezik usvojiti, moraš imeti dovolj volje in željo po znanju. Razlika je le v načinu učenja. Pri govornem jeziku moraš spremljati jezik s poslušanjem in govornim ponavljanjem, pri ZJ pa moraš spremljati slike kretenj z očmi, si jih zapomniti in ponavljati z ročnimi gibi, mimiko in telesnim gibanjem.
Kako ste začeli sodelovati s televizijo in kakšni so vaši spomini na vašo več kot tridesetletno kariero na TV?
S televizijo sem začela sodelovati leta 1980 na TV Koper, kjer smo začeli snemati oddaje Prisluhnimo tišini, za kar imajo največ zaslug pri ZDGNS. Uspelo jim je prepričati odgovorne na televiziji, da so tudi gluhi populacija, ki si zasluži oddaje v svojem jeziku. Poleg te oddaje, ki je že 35 let na sporedu TV, je TVS pred 25 leti začela predvajati oddaje za gluhe otroke in mladostnike Zgodbe iz školjke. Za te oddaje, ki so tolmačene v SZJ, pa ima največ zaslug Irena Struna Arko, ki je razmišljala, da tudi gluhi otroci potrebujejo kakšno oddajo na televiziji v njim razumljivem jeziku. Te oddaje so zelo priljubljene in jih radi gledajo tudi odrasli gluhi.
Kaj je v SZJ najteže in kaj najlaže izraziti?
V znakovnem jeziku je najteže izražanje strokovnih terminov, tujk, prevzetih besed, za katere še nimamo ustreznih kretenj in jih je zato treba tolmačiti opisno. Če se taki izrazi pogosteje ponavljajo, gluhi sami predlagajo neko kretnjo, ki najbolj ustreza pomenu te besede. Najlaže pa se je izražati v ZJ v vsakdanjih življenjskih situacijah, v neformalnih pogovorih.
Kaj menite o ozaveščenosti družbe o potrebah gluhih in o njihovem načinu sporazumevanja?
V sedanjem času je družba že dodobra seznanjena z gluhoto in komunikacijskimi ovirami, ki jih imajo gluhi, saj ima za to velike zasluge tudi televizija, ki snema in predvaja oddaje o življenju gluhih in njihovih potrebah. S sprejemom Zakona o uporabi slovenskega znakovnega jezika (14. novembra 2002) pa se je družba še bolj seznanila s potrebami gluhih in njihovim načinom sporazumevanja. Zakon določa pravico gluhih oseb uporabljati SZJ in pravico gluhih oseb do informiranja v njim prilagojenih tehnikah. Določa obseg in način uveljavljanja pravice do tolmača za znakovni jezik pri enakopravnem vključevanju gluhih oseb v življenjsko in delovno okolje ter vse oblike družbenega življenja ob enakih pravicah in pogojih ter z enakimi možnostmi, kot jih imajo osebe brez okvare sluha.x
Veronika Rot
