Gledališka predstava svoje občinstvo nagovarja na različne načine, ne zgolj z besedilom in govorom. V sredo, 23. septembra, vas vabijo v Slovenski gledališki inštitut, kjer si boste lahko stalno razstavoHoja za gledališčem. Od jezuitov do Cankarjaogledali z vodstvom v slovenskem znakovnem jeziku.
Program je zasnovala Sandra Jenko, kustosinja pedagoginja Slovenskega gledališkega inštituta, in sicer v okviru projekta Dostopnost do kulturne dediščine ranljivim skupinam.
Kako je program zasnovan in kaj je namen interaktivnega vodstva po stalni razstavi v Slovenskem gledališkem inštitutu?
Program poteka na stalni razstavi gledališkega muzeja Hoja za gledališčem. Od jezuitov do Cankarja. Namen interaktivnega vodstva je udeležence ozaveščati, da gledališka predstava ne spregovori le z besedilom in govorom, temveč tudi z drugimi, predvsem vizualnimi izraznimi sredstvi. Udeleženci vodstva spoznajo gledališka izrazila, to je mimiko, scenografijo in odrsko besedilo ter se seznanijo z njihovim razvojem v zgodovini gledališča. Med vodstvom se preskusijo v prepoznavanju in poustvarjanju gledaliških izrazil, ki bi jih lahko imenovali tudi znakovni jezik gledališča.
Kako ste v program vključili tudi gluhe osebe?
Da bi bil program dostopen tako slišečim kot gluhim obiskovalcem, ga izvajamo z gluho vodnico Melanie Likar, ki obiskovalce po razstavi popelje v slovenskem znakovnem jeziku, pri tem pa vsebine predstavi tudi govorno. V okviru projekta Dostopnost do kulturne dediščine ranljivim skupinam se Melanie Likar, gluha študentka fotografije, v Slovenskem gledališkem inštitutu usposablja za delo z obiskovalci. V preteklih mesecih je usvojila gledališko zgodovino, vsebino razstave in strokovno terminologijo ter se seznanila s programom Jeziki gledališča. Melanie Likar je vodstvo jezikovno poenostavila in izbrala vsebine, ki so se ji zdele zanimive za njen krog obiskovalcev.
Pogovarjali smo se tudi z Melanie Likar, ki ima pri projektu ključno vlogo Kako ste izvedeli za projekt Dostopnost do kulturne dediščine ranljivim skupinam?
Sem študentka fotografije. Za projekt Dostopnost do kulturne dediščine ranljivim skupinam sem leta 2014 izvedela od Petre Rezar. Všeč mi je bilo, da bi gibalno ovirane osebe, slepi, gluhi in drugi dobili možnost obiskati muzej, zato sem se pozanimala za sodelovanje. Prijavila sem se za delo na pedagoškem oddelku Slovenskega gledališkega inštituta (SLOGI). Ker sem tudi sama gluha, sem želela pripravljati programe za gluhe obiskovalce.
Kako sodelujete pri projektu Dostopnost do kulturne dediščine ranljivim skupinam?
Moja naloga v okviru tega projekta je vodstvo po razstavah v znakovnem jeziku za gluhe obiskovalce ter raziskovanje in predstavitev zgodovine gledališča gluhih in naglušnih v Ljubljani. Skupaj z Zvezo društev gluhih in naglušnih Slovenije smo pripravljali strokovni simpozij o dostopnosti gledališč. Na simpoziju sem predstavila zgodovino gledališča gluhih na Slovenskem. Tako kot muzeji tudi večina gledaliških predstav ni prilagojena gluhim in naglušnim obiskovalcem. Upam, da se bo v prihodnjih letih splošna dostopnost kulturnih dobrin še povečala.
Kako ste se lotili priprave vodstva po razstavi Hoja za gledališčem. Od Jezuitov do Cankarja v slovenskem znakovnem jeziku?
Da bi bil program dostopen tako slišečim kot gluhim obiskovalcem, ga izvajam kot gluha vodnica, obiskovalce po razstavi pa popeljem v slovenskem znakovnem jeziku, pri čemer vsebine predstavim tudi govorno. V preteklih mesecih sem se poglobila v gledališko zgodovino, vsebino razstave in strokovno terminologijo ter se seznanila s programom Jeziki gledališča. Na začetku sem vodstvo jezikovno poenostavila in izbrala vsebine, ki so se mi zdele za moj krog obiskovalcev zanimive. Res pa je, da se je pri izvedbi vodstev s tolmačem za slovenski znakovni jezik izkazalo, da je gledališka terminologija tako specifična, da kljub predhodnim vsebinskim pripravam tolmaču povzroča težave. Tako se lahko pri vodenju zatika, zato sem vodstvo v znakovnem jeziku izpopolnila jaz kot gluha študentka fotografije. Skupaj s kustosinjo pedagoginjo Sandro Jenko in gluhim študentom Gašperjem Remsom sem usvojila in izpopolnila gledališki besednjak v znakovnem jeziku.
Kaj vam kot gluhi osebi pomeni vključevanje v kulturno življenje?
Pred projektom nisem rada hodila v muzeje, saj vodnikov nisem dobro razumela. Tudi besedila na razstavah so velikokrat prezahtevna in nerazumljiva. Razmišljala sem, da bi morali muzeji imeti gluhe vodnike ali pa po mobilnih telefonih dostopne posnetke vodenja v znakovnem jeziku. Poenostavljanje vsebin ni dovolj, saj se tudi gluhi ob obisku muzeja želimo naučiti kaj novega. Gluhim bi morali biti dostopni tudi delavnice in predavanja, pa tudi gluhi se morajo navaditi na obiske muzejev in njim dostopne ponudbe. Tudi sami morajo spremeniti mišljenje, da muzeji niso zanje.x
Vabljeni v sredo, 23. septembra, v Slovenski gledališki inštitut na Mestnem trgu 17 v Ljubljani. Vodstvo v slovenskem znakovnem jeziku se začne ob 16.30. Ogled razstave je brezplačen, prijavite pa se lahko na naslovusandra.jenko@slogi.si.
Veronika Rot
