Neja Zrimšek Žiger se je rodilbrez rok. Čeprav v vsakdanjem življenju potrebuje pomoč, je zelo samostojna in odločna. Je petnajstletna Ljubljančanka, obiskujeGimnazijo Poljane, v prostem času rada plava inslika, njeno največje veselje pa je petje.
Nejina mama Barbara Žiger je to, da njena hči nima obeh rok, izvedela šele ob dekličinem rojstvu. Seveda je sledil šok, njena prva misel pa je bila, kako bo igrala. Šele nato je sledilo vprašanje, zakaj se je to zgodilo, zakaj prav njeni družini. Vsi starši si namreč že vnaprej predstavljajo ali pa želijo določene stvari za svojega otroka in se ustrašijo omejitev, ki bi mu jih v življenju njegova drugačnost lahko prinesla. A samopomilovanje ni rešitev, zato sta Nejina oče in mama pogled usmerila naprej in Nejo vzgojila v samostojno in samozavestno dekle.
Ne počuti se drugačno
Neja za opravila, pri katerih si običajno pomagamo z rokami, uporablja noge. Pravi, da je najprej uporabljala desno, vendar se je zaradi skolioze morala naučiti uporabljati tudi levo. Ta je postala močnejša in z njo piše, telefonira, bere knjige in seveda slika. Pri komaj šestih letih je postala najmlajša članica in štipendistka Mednarodnega združenja slikarjev, ki slikajo z usti in nogami. Večkrat je sodelovala na skupinskih razstavah, nekaj pa je imela samostojnih, tudi v avli TV Slovenija. Njene slike so barvite, močne, slika pa predvsem krajine, tihožitja, živali, portreti ji niso tako blizu, pravi. Uživa v razstavljanju svojih del, samozavest se ji še dodatno okrepi, če kakšno sliko tudi proda.
Petje - največja ljubezen
Na otvoritvah razstav dobi priložnost tudi za svojo največjo strast – petje. Neja je nadarjena, ambiciozna mlada pevka. Najraje posluša popularno glasbo in se spogleduje z mislijo, da bi morda nekoč v njej naredila tudi kariero. A brez trdega dela ne gre, česar se Neja, ki je zelo vztrajna, delavna in odgovorna, dobro zaveda. Je pa tudi povsem običajna najstnica, ki si želi preživljati čas s prijatelji, se družiti in zabavati. Z najboljšo prijateljico radi poslušata glasbo, hodita v kino in, kot se pritožuje Nejin brat Anže, zvečer še dolgo klepetata. Anže je dober brat, pravi Neja. Pomaga ji pri oblačenju, ji da piti, ji natakne slušalke … kajti pri nekaterih opravilih Neja še vedno potrebuje pomoč. Vendar v njeni družini vedno gledajo naprej in težave rešujejo sproti. Neja si tudi želi, da bi se naučila kuhati, zato zdaj razmišljajo o tem, kako bi kuhinjo prilagodili njenim potrebam, in mama Barbara se veseli kakšnega dobrega kosila izpod Nejine kuhalnice.
Dekle z neštetimi talenti
Neja je shodila pri dveh letih in pol in kmalu so jo postavili tudi na smučke. Po operaciji hrbtenice žal smučati ne more več, zato pa je toliko bolj spretna v vodi. »S plavanjem se ukvarjam pretežno zato, ker je dobro za moje zdravje in hrbtenico. Večinoma se potrudim, da plavam z veseljem, ampak včasih mi je težko. Dosežki na tekmovanjih mi povečajo motivacijo. Ob uspehih na tekmah sem seveda zelo vesela in imam večjo samozavest, še vedno pa prevladuje želja, da plavam za rekreacijo. O tekmovalni plavalni karieri ne razmišljam,« pravi Neja. Za poklic se bo Neja, ki zdaj obiskuje prvi letnik Gimnazije Poljane, še imela čas odločiti. Talentov ima zagotovo dovolj, prav tako odločnosti in vztrajnosti.
Veronika Rot
